Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba I Cpg 1530/99

ECLI:SI:VSLJ:2000:I.CPG.1530.99 Gospodarski oddelek

odškodninska odgovornost odpoved najemne pogodbe
Višje sodišče v Ljubljani
6. september 2000
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Po odpovedi oziroma prenehanju najemnega razmerja je bila prvotožena stranka dolžna tožeči stranki najete poslovne prostore izročiti v posest. Prvotožena stranka navedenih pogodbenih obveznosti ni izpolnila, zato je tožeči stranki odškodninsko odgovorna. Če je po sklenjeni najemni pogodbi poslovne prostore uporabljala (z morebitnim soglasjem prvotožene stranke) drugotožena stranka, to dejstvo za presojo poslovne odškodninske odgovornosti prvotožene stranke ni relevantno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. 1. točka in II. 4. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 503.977,00 SIT v osmih dneh.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče prvotoženi in drugotoženi stranki kot solidarnima dolžnikoma naložilo plačilo 28.968.090,58 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.12.1997 dalje do plačila in 628.448,01 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.4.1998 dalje do plačila (1. točka izreka sodbe), drugotoženi stranki je naložilo še plačilo zneska 2.384.971,49 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.4.1998 dalje do plačila (2. točka izreka sodbe), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (3. točka izreka sodbe). Toženima strankama je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke (4. točka izreka sodbe). Zoper odločitev v 1. točki izreka sodbe (in posledično 4. točki izreka sodbe) se je pravočasno pritožila prvotožena stranka. Uveljavljala le pritožbena razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Po mnenju pritožnika je zmotna ugotovitev sodišča, da je ob izteku druge pogodbe poslovne prostore dejansko uporabljala prvotožena stranka za lastne potrebe. S prenosom proizvodne dejavnosti prvotoženca na drugotoženca slednjemu ni izročil v uporabo spornih poslovih prostorov tožnika, niti ni za uporabo teh prostorov zaračunaval drugotožencu nikakršnega nadomestila. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da prvotoženec dolguje vtoževani znesek kot strošek stečajnega postopka, ker prvotožena stranka ni nadaljevala proizvodnje, pač pa je bila proizvodna dejavnost prenesena na drugotoženca. Spornih poslovnih prostorov ni uporabljal niti neposredno pred začetkom stečaja, niti po začetku stečaja, niti jih ni imel v neposredni ali posredni posesti z drugotožencem. Ker ni bil uporabnik poslovnih prostorov, tudi ni solidarno zavezan za plačilo odškodnine oziroma nadomestila za uporabo poslovnih prostorov, kar velja tudi za znesek 628.448,01 SIT, ki se nanaša na plačilo za uporabo mestnega zemljišča, ki po izrecni določbi odloka mestne občine Kranj bremeni vsakokratnega dejanskega uporabnika nepremičnine. Priglasil je pritožbene stroške. V obsežnem odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in priglasila stroške odgovora na pritožbo. Pritožba ni utemeljena. Iz neprerekanih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da sta tožeča stranka kot najemodajalec in prvotožena stranka, tedaj še I. d.o.o., kot najemojemalec sklenili najprej 21.7.1994 najemno pogodbo za najem poslovih prostorov tožeče stranke za dobo treh mesecev, dne 1.9.1994 pa veljavnost navedene pogodbe podaljšali še za tri mesece (priloga A1). Prvotožena stranka po preteku tega roka tožeči stranki najetih poslovnih prostorov ni izročila, tožeča stranka v roku enega meseca po preteku najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, tudi ni vložila pri pristojnem sodišču zahtevek za izdajo izpraznitvenega naloga. Slednjega je tožeča stranka vložila šele dne 28.2.1995 s tožbo, ki jo je sodišče vodilo pod opr. št. II Pg 69/95, kot izhaja iz priloženega spisa. Na podlagi navedenih ugotovitev je prvostopno sodišče pravilno skladno s 23. čl. Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. l. SRS 18/74, 34/88) štelo, da je bila najemna pogodba, sklenjena za določen čas, obnovljena za nedoločen čas. Med pravdnima strankama je nadalje nesporno, da je bil zoper I. d.o.o., (najemnika poslovih prostorov) začet stečajni postopek dne 17.2.1995. Skladno s 122. čl. ZPPSL bi zato po začetku stečajnega postopka nad najemnikom stečajni upravitelj le-tega najemno pogodbo lahko odpovedal. To je storil šele stečajni upravitelj tožeče stranke z vložitvijo izpraznitvenega naloga v zadevi pod opr. št. II Pg 69/95, kot je bilo že zgoraj omenjeno. Prvostopno sodišče sicer ni ugotavljalo, kdaj točno je glede na predpisani odpovedni rok iz 122. čl. ZPPSL le-ta potekel in kdaj točno je prenehalo najemno razmerje, vendar pa iz razlogov, razvidnih v nadaljevanju, za presojo pravilnosti odločitve prvostopnega sodišča to niti ni odločilo. V času veljavnosti najemne pogodbe je tožeča stranka kot najemodajalec imela zoper prvotoženo stranko za čas od začetka stečajnega postopka zoper slednjo zahtevek na plačilo dogovorjene najemnine in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (1. točka neprerekanih tožbenih trditev), skladno z 277. čl. ZOR pa tudi zahtevek na plačilo zamudnih obresti v primeru dolžnikove zamude z izpolnitvijo svoje s pogodbo dogovorjene denarne obveznosti. Po odpovedi oziroma prenehanju najemnega razmerja, pa je bila prvotožena stranka dolžna tožeči stranki najete poslovne prostore izročiti v posest. Prvotožena stranka navedenih pogodbenih obveznosti ni izpolnila, zato je tožeči stranki odškodninsko odgovorna (primerjaj 2. odst. 262. čl. ZOR). Nastalo poslovno škodo je tožeča stranka specificirala v točki 4 tožbe (list. št. 3), kot zapadlo in neplačano najemnino s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in kot zapadle in neplačane obroke nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča s pripadajočimi zamudnimi obrestmi za čas od začetka stečajnega postopka zoper prvotoženo stranka v februarju 1995 do 20.11.1997 in po razširjeni tožbi kot najemnino s pripadajočimi zamudnimi obrestmi še za čas od novembra 1997 do aprila 1998. Navedeno škodo je tožeča stranka opredelila kot korist, ki bi jo imela v primeru sklenitve najemne pogodbe s pogodbi zvesto stranko (točka 4 tožbenih navedb). Uveljavljala je torej negativni pogodbeni interes. Višini tako opredeljene škode prvotožena stranka v postopku ni ugovarjala, zato sodišče tudi ni imelo razloga za dvom v utemeljenost tako določene višine škode. Obramba pritožnika temelji na izhodišču, da navedene škode ni dolžna plačati, ker poslovnih prostorov sama ni uporabljala, niti jih ni imela v posesti. Uporabo in posest poslovnih prostoroh, ki so bili predmet sklenjene najemne pogodbe, šteje torej prvotožena stranka kot odločilno dejstvo za presojo utemeljenosti odškodninskega zahtevka tožeče stranke, uperjenega zoper njo. Tožeča stranka je bila v poslovnem razmerju s prvotoženo stranko na podlagi sklenjene najemne pogodbe. Prvotožena stranka v celotnem postopku tožeči stranki ni očitala kršitve sklenjene najemne pogodbe oziroma neizpolnitve njenih pogodbenih obveznosti. Če je torej po sklenjeni najemni pogodbi poslovne prostore uporabljala (z morebitnim soglasjem prvotožene stranke) drugotožena stranka, to dejstvo za presojo poslovne odškodninske odgovornosti prvotožene stranke ni relevantno. Protispisna je tudi pritožbena trditev, da se dosojeni znesek 628.448,01 SIT nanaša na plačilo nadomestila za uporabo mestnega zemljišča. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (na stani 12), navedeni dosojeni znesek predstavlja odškodnino v višini najemnine za mesec december 1997 v znesku 573.186,86 SIT in pripadajoče zamudne obresti v znesku 55.261,15 SIT. Nadomestila za uporabo mestnega zemljišča, kot izhaja iz razširitve tožbenega zahtevka (list. št. 100 do 102) in priložene tabele (priloga A25), tožeča stranka niti ni uveljavljala. Uveljavljani in tožeči stranki dosojeni znesek odškodnine se nanaša na obdobje, ko je bil zoper I. d.o.o., kot najemnika začet stečajni postopek februarja 1995 pa do ustavitve stečajnega postopka zoper I. d.o.o. - v stečaju zaradi prodaje slednjega v stečajnem postopku kot pravne osebe konec decembra 1997. Škoda je bila tožeči stranki povzročena torej v času teka stečajnega postopka zoper prvotoženo stranko (sedaj stečajno maso I. d.o.o.), v okviru njenih tekočih poslov v stečaju (primerjaj 135. čl. ZPPSL). Materialnopravno pravilen je zato zaključek prvostopnega sodišča, da je prvotožena stranka tožeči stranki dosojeni znesek odškodnine dolžna plačati kot strošek stečajnega postopka (primerjaj 136. čl. ZPPSL). Zakaj pritožbena trditev, da v teku stečajnega postopka prvotožena stranka poslovnih prostorov ni uporabljala, ni relevantna, pa je bilo zgoraj že obrazloženo. Ker izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po 2. odst. 365. čl. ZPP po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrdi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP). Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 154. čl. ZPP. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, mora sama trpeti svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti priglašene potrebne stroške odgovora na pritožbo in sicer sodno takso za odgovor na pritožbo po tarifni številki 1/2 v zvezi s tarifno številko 1/5 ZST v znesku 295.965,00 SIT ter nagrado pooblaščenki za sestavo odgovora na pritožbo, skladno z veljavno odvetniško tarifo po tarifni številki 16/1 (glede na vrednost izpodbijanega dela 29.596.538,59 SIT) 2000 točk to je 174.800,00 SIT, povečanih za 19% DDV torej 208.012,00 SIT. Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP (Ur. l. RS 26/99).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia