Jedro

Če iz izvršilnega naslova ne izhaja, da je dolžnik dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti od glavnice, izvršilno sodišče ne more dovoliti izvršbe za izterjavo zakonskih zamudnih obresti niti od dneva, ko je bil vložen predlog za izvršbo (procesne obresti), ker upnik za izterjavo takšne terjatve nima izvršilnega naslova.

Dopolnitev pritožbe, ki je vložena po poteku pritožbenega roka in v kateri pritožnik navaja, nova dejstva ali zatrjuje nove relativno bistvene kršitve določb postopka, je prepozna, zato jo je treba zavreči. Sodišče je vezano na izvršilni predlog in ne sme po uradni dolžnosti izdati predhodne odredbe za zavarovanje plačila preživnine, ki bo zapadla v roku enega leta po vložitvi predloga za izvršbo.

Izrek

Pritožba upnice se zavrne, pritožbi dolžnika pa se delno ugodi in se izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča v točki I. in točki II. izreka spremeni tako, da se točki I. in II. izreka izpodbijanega sklepa v celoti glasita: Ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 14.11.2005, opr. št. I 2005/01374 se delno ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi za znesek 2.709,04 EUR (prej 649.194,00 SIT) s pripadki in se predlog za izvršbo, datiran z dne 30.05.2005, v tem delu zavrne.

Izvršba se nadaljuje za plačilo glavnice v znesku 1.463,89 EUR (prej 350.806,00 SIT).

V presežku se ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 14.11.2005, opr. št. I 2005/01374, zavrne.

Upnica je dolžna v roku 8 dni povrniti dolžniku 149,64 EUR izvršilnih stroškov.“ V preostalem delu se pritožba dolžnika z a v r n e in se izpodbijani sklep v nespremenjenem, pritožbeno še izpodbijanem delu potrdi.

Dolžnikova dopolnitev pritožbe vložena dne 19.02.2007 se zavrže. Upnica in dolžnik sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče delno ugodilo ugovoru dolžnika in sklep o izvršbi, ki ga je izdalo dne 14.11.2005 pod opr. št. I 2005/01374 razveljavilo za znesek 1.511,74 EUR s pripadki in v tem delu predlog za izvršbo z dne 30.05.2005 zavrnilo (1. odstavek točke I/1 izreka), nadaljevalo pa je izvršbo za poplačilo glavnice v znesku 2.661,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2005 dalje do plačila (2. odstavek točke I/1 izreka), saj je v presežku dolžnikov ugovor zavrnilo (točka I/2 izreka). Upnici je še naložilo, da dolžniku povrne 9,15 EUR izvršilnih stroškov (točka II izreka), dolžnika pa je oprostilo plačila sodnih taks (točka III izreka).

Proti takšnemu sklepu sta se pritožila tako upnica kot dolžnik.

Upnica izpodbija odločitev sodišča prve stopnje pod točko I/1 in točko II izreka, iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v postopku izvršbe in zavarovanja uporablja na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče napačno razumelo navodilo pritožbenega sodišča, da mora ob (ponovnem) reševanju ugovora zoper sklep o izvršbi pojasniti, zakaj naj bi šle upnici zakonske zamudne obresti od celotnih zahtevanih 1,000.000,00 SIT že od leta 1996, čeprav takrat vsi izterjevani zneski še niso zapadli v plačilo. Iz tega navodila namreč ni mogoče sklepati, da bi se pritožbeno sodišče strinjalo z ugovorom dolžnika v celoti v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti in ni zavzelo stališča, da zakonske zamudne obresti tečejo od dneva vložitve izvršbe naprej, temveč je navedlo le, da določene terjatve niso zapadle v plačilo dne 01.04.1996. Upnica je upravičena do plačila zamudnih obresti za tiste mesečne obroke, ki so zapadli v plačilo in s strani dolžnika niso bili plačani. Gre za zamudne obresti, ki so pričele teči že pred vložitvijo predloga za izvršbo, od dneva zamude posameznega mesečne obroka in mora sodišče prve stopnje to ugotoviti, česar pa ni storilo in je zato dejansko stanje napačno ugotovljeno. Nadalje pa upnica še navaja, da sodišče ni pravilno uporabilo določbe 313. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oz. 288. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki določa, da če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, se ti obračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Pri vseh plačilih, ki jih je upoštevalo, bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati, s kakšno zamudo je bilo izvedeno in koliko obresti in koliko glavnice je bilo s tem odplačane. Upnica je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v 1. odstavku I. točke izreka razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, stroške pritožbenega postopka pa naloži v plačilo dolžniku.

Dolžnik pa izpodbija odločitev sodišča prve stopnje iz 2. odstavka točke I/1 izreka in točke I/2 izreka ter II. točko izreka, zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka I. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V pritožbi navaja, da upnica v predlogu za izvršbo za izterjavo neplačane preživnine ni zahtevala zavarovanja s predhodno odredbo. Ker je bil predlog za izvršbo vložen dne 30.05.2005, bi sodišče moralo pri odločanju upoštevati le preživnino, ki je zapadla v plačilo od 01.04.1996 do 31.05.2005. Sodišče pa je upoštevalo preživnine, ki so zapadle v plačilo do 01.05.2006, kar pomeni, da je zmotno ugotovilo, da je dolžnik dolgoval upnici 1,966.128,00 SIT. Pravilna ugotovitev je, da je v obdobju od 01.04.1996 do 31.05.2005 dolžnik upnici bil dolžan plačati preživnino v višini 1,679.208,00 SIT oz. sedaj 7.007,21 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnik za upnico z dejanskimi nakazili sam plačal v navedenem obdobju 779.057,00 SIT ali sedaj 3.250,95 EUR, ter da je za upnico namesto dolžnika dolžnikova mati A. M. plačala še 549.345,00 SIT oz. sedanjih 2.292,38 EUR. Sodišče pa ni upoštevalo potrdil o plačilih različnih položnic v skupni višini 87.308,00 SIT, kot izhaja iz potrdil, ki jih je priložil pritožbi, čeprav je prepričan, da je potrdila že predložil sodišču v dosedanjem postopku in mu ni razumljivo, zakaj jih sodišče ni upoštevalo. Poleg tega je dolžnikova 80 letna mati doma našla še en zvezek, v katerega si je zapisovala izdatke za upnico v času od septembra 1996 do septembra 1997, na nasprotni strani istega zvezka pa si je zapisovala ostale izdatke družine. Skupni plačani znesek za upnico v navedenih zneskih znaša 146.480,00 SIT. V dokaz svojim navedbam je dolžnik k pritožbi priložil zvezek, ki mu da je mati dala pred slabim mesecem. S tem je tako dokazoval, da je plačal za hči še nadaljnjih 262.028,00 SIT oz. sedaj 1.093,42 EUR. Tako še ni izkazal plačil le še za 82.672,00 SIT. Vendar glede na dejstvo, da upnica ni predložila odločbo o valorizaciji preživnine v posameznih letih, pač pa le dopis CSD o valoriziranih preživninah, po oceni dolžnika dokazuje, da je dejansko upnica bila v oskrbi očeta in njegovih staršev, zato CSD ni pošiljal obvestil o valorizaciji preživnine. Dolžnik je namreč sam in skupaj s svojimi starši pokrival vse izdatke za upnico. Dolžnik je s pomočjo matere ob dejstvu, da je obstajal ustni dogovor, da preživljata vsak eno hči, z še shranjenimi potrdili, ob prepričanju, da mu tega ne bo potrebno nikoli dokazovati, uspel dokazati, da je preživljanje upnice bilo v celoti v njegovi domeni. Upnica je živela pri dolžnikovih starših in je tam imela vso oskrbo, zato bi moralo sodišče ugovoru upnika v celoti ugoditi, čeprav manjkajo določena potrdila o tej oskrbi. Sodišče prve stopnje pa je nepravilno uporabilo določbo 324. člena ZOR oz. sedaj 299. člena OZ, ko je dovolilo izterjavo zakonskih zamudnih obresti od dneva vložitve predloga za izvršbo dalje do plačila. Res je, da po citiranih določilih upniku pripadajo obresti od dneva, ko je ta pisno ali ustno postavil dolžniku rok za izpolnitev obveznosti, vendar upnica na podlagi tega določila v tem izvršilnem postopku še nima izvršilnega naslova za obresti. Citirano zakonsko določilo se lahko upošteva le v pravdnem postopku, ki se zaključi z izdajo odločbe, ki predstavlja izvršilni naslov. Brez izvršilnega naslova sodišče upnici tudi za čas od vložitve predloga za izvršbo dalje ne more priznati obresti. Dolžnik je glede na navedeno predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni, tako da njegovemu ugovoru v celoti ugodi in sklep o izvršbi v celoti razveljavi, upnici pa naloži, da mora dolžniku povrniti vse izvršilne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva odmere stroškov.

Po izteku pritožbenega roka je dolžnik dne 19.02.2007 vložil še dopolnitev pritožbe, v kateri je navajal, da je dolžnikova mati pri pospravljanju stanovanja pred rubežem, ki je bil dne 14.02.2007, našla še 16 potrdil o nakazilih v obdobju od 30.09.1996 do 01.12.1998, ki izkazujejo, da je dolžnikova mati za upnico plačala skupno še 40.913,00 SIT oz. 170,73 EUR. Dolžnikova mati je stara 80 let in je zlasti to razlog, da dolžniku ni piskala vseh potrdil ob vložitvi ugovora. Verjetno ima še kje kaj dokazov, kar pa dolžniku ni znano. Dolžnikovo mati je namreč ta postopek in še posebej rubež tudi njej solastnega stanovanja hudo prizadel in zaradi tega hudo psihično trpi.

Pritožba upnice je neutemeljena, pritožba dolžnika pa delno utemeljena, dolžnikova dopolnitev pritožbe pa nedovoljena.

V izvršilnem postopku, ki teče na podlagi izvršilnega naslova, sodišče le prisilno izvršuje terjatev, kot izhaja iz pravnomočnega in izvršljivega izvršilnega naslova. Izvršilno sodišče je v celoti vezano na izvršilni naslov. Zato lahko dovoli izvršbo le za izterjavo terjatve, ki izhaja iz izvršilnega naslova. V predmetni zadevi je upnica predlagala izvršbo na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani z dne 19.05.1994, opr. št. V P 828/93, iz katere izhaja, da je dolžnik dolžan plačevati za preživljanje M. in N. M. mesečno preživnino za vsako po 10.000,00 SIT, to je skupno 20.000,00 SIT mesečno, za obe od 01.06.1994 dalje. Do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15. dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa najkasneje do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec. V izvršilnem naslovu torej ni bilo določeno, da mora dolžnik v primeru zamude s plačilom posameznega obroka preživnine, plačati tudi zakonske zamudne obresti od dneva zamude do plačila. Zato upnica za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od posameznih obrokov preživnine nima izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi lahko sodišče dovolilo izvršbo. Sicer ni nobenega dvoma o tem, da je upnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti za tiste mesečne obroke, ki so zapadli v plačilo in so bili neplačani, saj je dolžnost plačevanja zakonskih zamudnih obresti zakonska posledica dolžnikove zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti. Vendar pa taka zakonska določba sama po sebi še ne pomeni, da je mogoče dovoliti in voditi izvršbo tudi za zakonske zamudne obresti, kolikor izvršilni naslov (sodba, s katero je bila določena preživnina) ne zajema tudi zakonskih zamudnih obresti. Glede na to, da iz izvršilnega naslova ne izhaja, da bi moral dolžnik v primeru zamude plačevati zamudne obresti, sodišče pa je v celoti vezano na izvršilni naslov, izvršbe ni mogoče dovoliti niti za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko je predlog za izvršbo bil poslan krajevno pristojnemu sodišču. Kot pravilno navaja dolžnik v svoji pritožbi, v izvršilnem postopku na podlagi izvršilnega naslova ni mogoče uporabljati določbe 324. čl. ZOR oz. 299. člena OZ, ki v II. odstavku enako določata, da v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pismeno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. To bi predstavljalo namreč odločanje o materialnopravni obveznosti dolžnika, kar v primeru izvršbe na podlagi izvršilnega naslova ni v pristojnosti izvršilnega sodišča. O tem, kaj je dolžnik dolžan plačati upniku je namreč že pravnomočno odločeno v izvršilnem naslovu. Drugače pa je v primeru izvršbe na podlagi verodostojne listine, ko sodišče v 1. točki izreka sklepa o izvršbi dolžniku naloži, da v roku 8 dni plača upniku terjatev, kot izhaja iz izvršilnega predloga. Pri tem namreč – resda v omejenem obsegu – presoja tudi materialnopravno utemeljenost upnikovega predloga za izvršbo. Glede na navedeno, prvostopenjsko sodišče ne bi smelo dovoliti izvršbe za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.661,18 EUR (prej 637.726,00 SIT) niti od 16.10.2005, temveč bi moralo tudi v tem delu ugovoru dolžnika ugoditi in tudi v tem delu sklep o izvršbi razveljaviti. Iz navedenih razlogov so upničine pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo dovoliti izvršbo tudi za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko je dolžnik bil v zamudi s plačilom posameznega obroka preživnine do plačila in da bi v zvezi s tem moralo ugotavljati, kdaj je nastopila dolžnikova zamuda s plačilom in kako dolgo je trajal, neutemeljene. Na drugi strani pa so utemeljene pritožbene navedbe dolžnika, da bi sodišče moralo ugoditi njegovemu ugovoru glede izterjave zakonskih zamudnih obresti in predlog za izvršbo za izterjavo zakonskih zamudnih obresti v celoti zavrniti. Ker tega ni storilo prvostopenjsko sodišče, je ob delni ugoditvi dolžnikovi pritožbi to storilo pritožbeno sodišče tako, da je spremenilo izrek izpodbijanega sklepa, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Ob upoštevanju, da upnica ni upravičena zahtevati izterjave zakonskih zamudnih obresti, so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri upoštevanju dolžnikovih plačil, ni uporabilo določilo 313. člena ZOR. Ker izvršbe za izterjavo zakonskih zamudnih obresti ni mogoče dovoliti, tudi vseh ugotovljenih plačil ni treba poračunavati po določilih 313. člena ZOR. Sicer pa ugotovitev prvostopenjskega sodišča o plačilih preživnine s strani dolžnika upnica ni izpodbijala. Pritožbeno je sicer zahtevala razveljavitev II. točke izreka izpodbijanega sklepa, s katero ji je bilo naloženo, da mora dolžniku povrniti 9,15 EUR izvršilnih stroškov, vendar ni v pritožbi navajala, zakaj naj bi bila takšna odločitev nepravilna. V tem delu je pritožbeno sodišče štelo pritožbo kot neobrazloženo in zato tudi v tem delu neutemeljeno.

Poleg dela, v katerem dolžnik izpodbija odločitev o dovolitvi izvršbe za izterjavo zakonskih zamudnih obresti (kar je bilo obrazloženo zgoraj), je njegova pritožba utemeljena tudi v delu, v katerem navaja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju skupne višine upničine terjatve upoštevalo obdobje od 01.04.1996 do 01.05.2006. V celoti držijo dolžnikove pritožbene navedbe, da je upnica predlog za izvršbo vložila (pri sicer krajevno nepristojnemu sodišču) dne 30.05.2005 in da v njem ni zahtevala zavarovanja s predhodno odredbo. Zahtevala je torej le izterjavo že zapadlih, pa neplačanih obrokov preživnine. Zato bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati le preživninske obroke, ki so zapadli v plačilo do 30.05.2005. Do tega datuma je zapadlo v plačilo 1,679.208,00 SIT (sedaj 7.007,21 EUR), kar je 286.920,00 SIT (sedaj 1.197,30 EUR) manj, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Ob pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, da je dolžnik upnici plačal skupno 1,328.402,00 SIT (delno sam, delno pa je za dolžnika plačevala njegova mati, upničina babica), je dolžnik dolžan upnici plačati še 350.806,00 SIT (sedaj 1.463,89 EUR).

V preostalih delih pa je dolžnikova pritožba neutemeljena. Dolžnikove pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo potrdil o plačilih, ki jih našteva v pritožbi, v skupni višini 87.308,00 SIT, so neutemeljene. Kljub temu, da je dolžnik prepričan, da je ta potrdila predložil že tekom postopka na prvi stopnji, temu ni tako. Iz popisa spisa je namreč razvidno, da med prilogami, ki so označene s številkami B1 do B16, ki jih je dolžnik predložil prvostopenjskemu sodišču tekom postopka, teh potrdil, na katera se sklicuje v pritožbi in prilaga njihove fotokopije, ni mogoče najti. Dolžnik jih torej med postopkom na prvi stopnji ni predložil in jih sodišče prve stopnje zato niti ni moglo upoštevati. Glede na datume plačil je očitno, da je dolžnik s temi potrdili razpolagal že ob vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi in bi jih ob zadostni skrbnosti moral predložiti že takrat, česar pa očitno ni storil. Gre za nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (čl. 337/I ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ). Isto velja tudi za dodatni zvezek, ki ga je dolžnik priložil k pritožbi. V ta zvezek naj bi dolžnikova mati A. M. vpisovala izdatke za upnico v času od septembra 1996 do septembra 1997. Zvezek naj bi mu mati dala slab mesec pred vložitvijo pritožbe. Tudi ta zvezek je obstajal že pred vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi in bi ga zato dolžnik moral sodišču predložiti že ob vložitvi ugovora. Čeprav bi ga ob zadostni skrbnosti lahko predložil, tega ni storil, očitno zato, ker ni želel vznemirjati svoje matere A. M. (kot je zapisal v ugovoru).

Neutemeljene pa so tudi dolžnikove pritožbene navedbe, da CSD ni izdajal odločb o revalorizaciji preživnine, ker je upnica imela vso oskrbo pri dolžniku in dolžnikovi materi, ki sta ji nudila preživljanje. Tovrstne trditve namreč v postopku izvršbe za izterjavo zapadlih neplačanih obrokov preživnine ne morejo biti upoštevne. Dejstvo je, da obstaja pravnomočen in izvršljiv izvršilni naslov, ki upnici priznava pravico do preživnine v višini, kot izhaja iz izvršilnega naslova in podatkov o uskladitvah višine preživnine z rastjo življenjskih stroškov. V kolikor je prišlo do takšne spremembe okoliščin, kot jih zatrjuje dolžnik, in je dolžnik upnici v celoti zagotavljal preživljanje na drug način, bi moral s tožbo zahtevati ukinitev obveznosti plačevanja preživnine upnici. Tega pa tekom postopka ni niti trdil, še manj pa dokazal. Trditve o tem, da je upnica imela pri dolžniku popolno oskrbo in da ji je s tem nudil preživljanje, ki jih dolžnik v pritožbi ponavlja, so zato za ta postopek neupoštevne in zato neutemeljene. Neupoštevne za ta postopek pa so tudi navedbe, da je upnica sedaj že zaposlena in se več ne šola. Upnica namreč izterjuje obroke preživnine, ki so zapadli v plačilo od 01.04.1996 do 30.05.2005. Med postopkom na prvi stopnji ni bilo prerekano, da se v tem času ni šolala in da naj zato ne bi bila upravičena terjati preživnino. Glede na to, da ne zahteva preživnine po 30.05.2005, je za ta postopek nerelevantno, kakšen status ima upnica sedaj – ali je zaposlena ali se še šola.

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče upničino pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno, dolžnikovi pritožbi pa je delno ugodilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča v I. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka I. odstavka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker se je zaradi spremembe I. točke izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje spremenil tudi ugovorni uspeh dolžnika, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi II. točko izreka izpodbijanega prvostopenjskega sklepa tako, da je upnici naložilo, da mora povrniti dolžniku 149,64 stroškov ugovornega postopka. Pritožbeno neizpodbijani stroški ugovornega postopka upnice so znašali 165,24 EUR, prav tako pritožbeno neizpodbijani ugovorni stroški dolžnika pa 319,19 EUR. Ker je upnica s predlogom za izvršbo uspela v 35%, je upravičena do povračila 57,83 EUR, dolžnik, ki je z ugovorom uspel 65% pa je upravičen do povračila 207,47 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tako upnica dolžna povrniti dolžniku 149,64 EUR stroškov ugovornega postopka.

Dopolnitev pritožbe, ki jo je dolžnik vložil 19.02.2007 pa je pritožbeno sodišče zavrglo. Vrhovno sodišče SRS v letu 1983 sprejelo pravno mnenje, po katerem "dopolnitev pritožbe, ki jo je pritožnik vložil po preteku pritožbenega roka, upošteva sodišče druge stopnje samo v tistem obsegu, v katerem pritožnik pojasnjuje že v pravočasno vloženi pritožbi navajana nova dejstva oz. relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navajanje novih dejstev oz. relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih pritožnik v pritožbi ni navajal, je uveljavljanje novih pritožbenih razlogov po preteku pritožbenega roka. To ni dovoljeno. Pritožbeno sodišče zato dopolnitev pritožbe v obsegu, v katerem uveljavlja pritožnik v njej nove pritožbene razloge (nova dejstva oz. nove relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka), kot prepozno zavrže" (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 578/95 z dne 05.06.1997). V dopolnitvi pritožbe dolžnik namreč ni dodatno pojasnjeval v pritožbi že navedenih dejstev, temveč je navajal povsem nova dejstva, saj je zatrjeval dodatna plačila, ki jih niti tekom postopka na prvi stopnji, niti v pritožbi ni navajal. Glede na citirano pravno mnenje Vrhovnega sodišča SRS je dolžnikova dopolnitev pritožbe prepozna.

Ker upnica s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje pritožbene stroške (čl. 165 ZPP v zvezi s čl. 154/I ZPP).

ZPP v II. odstavku 154. člena (v zvezi s 165. členom ZPP in 15. členom ZIZ) določa, da v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju, da upnica od dolžnika izterjuje preživnino in ob upoštevanju, da je zaradi ugoditve pritožbi spremenilo že odločitev o stroških ugovornega postopka tako, da je upnici naložilo, da mora dolžniku povrniti več stroškov ugovornega postopka, odločilo, da je tudi dolžnik dolžan kriti sam svoje pritožbene stroške, čeprav je s svojo pritožbo delno uspel.