Jedro

Kot je že presodilo Vrhovno sodišče RS v sodbi, X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, in v sklepu, X Ips 16/2020 z dne 9. 9. 2020, ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR po ZNISESČP ni pravno relevantno. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.'' Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Ravnanje nekdanjih upnikov pri prenosu sredstev z računa Banke pri tem ni bistveno, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izven sfere Banke. Kot je sodišče že pojasnilo, Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. Če pa Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnil zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka k zahtevi za verifikacijo priložila devizno knjižico št. ........., katere lastnik je bil na dan 31. 12. 1991 A.A. (v nadaljevanju zapustnik). Na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, št. 07 58 O 026834 07 O z dne 28. 7. 2008, je predmetna devizna vloga v celoti prešla na tožečo stranko. Iz devizne knjižice št........ je razvidno, da je zapustnik vsa sredstva na knjižici dne 24. 4. 1998 prenesel na svoj posebni enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH (v nadaljevanju JPR) in da je bila devizna vloga saldirana, saj je bilo stanje 0,00. Tožena stranka je tudi na podlagi dokumentov, ki jih je pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP), ugotovila, da je bila predmetna devizna vloga v celoti prenesena na JPR. Tožena stranka je zato, ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, zahtevo tožeče stranke zavrnila.

2. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka nepravilno vodila postopek kot skrajšani postopek. Njena terjatev izpolnjuje pogoje v smislu stare devizne vloge. V BiH je bilo sprejetih več predpisov, ki so bili povezani z vprašanjem devizne vloge pri Ljubljanski banki. Prenos terjatev na osnovi devizne vloge pri Ljubljanski banki na poseben račun je bil urejen na podlagi "Zakona o ugotavljanju in izvršitvi terjatev grajenja v postopku privatizacije." Nekatere določbe tega zakona so bile na podlagi odločitve Ustavnega sodišča FBiH v nasprotju z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in Ustavo FBiH. Stališče glede obveznosti in odgovornosti BiH in varčevalcev Ljubljanske banke je zavzelo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju Zadeva Ališić in ostali). Dejstvo, da je v varčevalni knjižici napisano stanje 0,00, ne ustreza dejanskemu stanju, glede na to, da varčevalci Ljubljanske banke svoje terjatve ob kasnejših predpisih in sklepih Ustavnega sodišča niso mogli uporabiti za predvidene namene. Sprememba stanja v varčevalni knjižici na stanje 0,00 je bila izvršena s strani banke v Sarajevu, ki za to ni imela ne pooblastila ne zakonske podlage, zato ta vpis spremembe ni verodostojen. ESČP je potrdilo, da obstaja odgovornost Republike Slovenije za dolg Ljubljanske banke do svojih varčevalcev. Toženka v postopku ni ugotovila vseh dejstev in okoliščin. V znesku terjatev, ki so obravnavane v postopku, niso vštete zakonite (točno: zakonske) zamudne obresti. Predlaga, naj sodišče preuči možnost postopka ocene ustavnostih takih zakonskih rešitev. Glede na vse navedeno predlaga, naj sodišče ugodi tožbenemu zahtevku in spremeni izpodbijano odločbo oziroma "izpodbijano odločbo zavrže" in vrne zadevo v ponovni postopek ter odloči tudi o stroških postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Skrajšani postopek je bil pravilno uporabljen. Sodbo v Zadevi Ališić in ostali je treba razumeti tako, da Republika Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH, saj so s tem prejeli pravice v razmerju do FBiH. Tožena stranka še nasprotuje navedbam, da je bil prenos sredstev na JPR opravljen brez vednosti in volje tožeče stranke. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Sodišče je o tožbi zoper izpodbijano odločbo že odločilo s sodbo, I U 407/2017-14 z dne 2. 7. 2018, s katero je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče RS na podlagi revizije tožene stranke s sklepom, X Ips 16/2020 z dne 9. 9. 2020, sodbo, I U 407/2017-14 z dne 2. 7. 2018, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. Ugotovilo je namreč, da odločitev Upravnega sodišča temelji na napačni uporabi materialnega prava ter posledično napačni presoji pravilnosti izvedenega postopka. Sodišče zato v ponovnem postopku presoja pravilnost izpodbijane odločitve, sledeč stališču Vrhovnega sodišča RS v citiranem sklepu.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Izpodbijana odločitev je bila izdana na podlagi določb ZNISESČP. Ta določa način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in ostali, pri čemer se, po izrecni določbi 1. člena, ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

7. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kot je opredeljena v 2. členu tega zakona. Po tej določbi je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d. d. Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo) na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. 12. 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d. d. Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. 12. 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek 2. člena). Neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe (drugi odstavek 2. člena). Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

8. Med strankama ni sporno, da so bila sredstva, ki jih je imel zapustnik na devizni vlogi pri Glavni podružnici Sarajevo, prenesena na njegov JPR pri Agenciji za privatizacijo. Sporno pa je, ali se stara devizna vloga, prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo (za ta prenos tožeča stranka trdi, da ni bil opravljen osebno oziroma prostovoljno), šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP oziroma ali so okoliščine prenosa pravno relevantne za to presojo.

9. Iz že citiranih zakonskih določb ZNISESČP izhaja, da Republika Slovenija s tem zakonom za namen izvršitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali prevzema izpolnitev obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred tem prišlo do prenosa sredstev iz računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke, Banka pa nima obveznosti, da jo izplača. Republika Slovenija po ZNISESČP ni prevzela izpolnitve tistih obveznosti Banke, ki so prenehale pred njegovo uveljavitvijo. Zakon namreč izrecno ne uvaja odgovornosti oziroma obveznosti Republike Slovenije za tiste devizne vloge imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

10. To, da so bila sredstva tožeče stranke prenesena na JPR tožeče stranke, izhaja iz Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije (v nadaljevanju Zakon FBiH/97).1 Zato po presoji sodišča v tem primeru ni pravne podlage za uveljavljanje odgovornosti Republike Slovenije za obstoj in izplačilo premoženja tožeče stranke.

11. Tudi sodba ESČP v Zadevi Ališić in ostali oziroma njen 147. odstavek ne predstavlja neposredne podlage za odločanje. Republika Slovenija je bila dolžna izvršiti sodbo v Zadevi Ališić in ostali na podlagi 46. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Kar zadeva ostale varčevalce, je ESČP Republiki Sloveniji v 146. odstavku te sodbe naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor slednja, dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. To obveznost je RS izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018. 12. Sodišče dodaja, da se položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in ostali2 bistveno razlikuje od položaja tožeče stranke v obravnavani zadevi. Pritožniki v zadevi Ališič in ostali so namreč imeli stare devizne vloge na deviznih računih pri Glavni podružnici Sarajevo in ta sredstva niso bila prenesena na JPR (ter s tem preoblikovana v druge vrste premoženja – certifikat, namenjen uporabi v postopku privatizacije). Da je njihov položaj drugačen, izhaja tudi iz odstavkov 112 do 125 sodbe ESČP, v katerih sodišče presodi utemeljitev odgovornosti Republike Slovenije za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Po preučitvi razmerja med Banko in Republiko Slovenijo kot lastnico Banke ter zaradi ugotovljenega vpliva, ki ga je imela država na delovanje Banke, ESČP v 125. odstavku zaključi, da je Republika Slovenija (op. sodišča: ne pa tudi Banka) kršila 1. člen Protokola št. 1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom. Prav tako je kršila 13. člen Konvencije, saj ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo tožnikom zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje (132. odstavek). Je pa v 147. odstavku obrazložitve sodbe ESČP poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov (glej 25. in 44. odstavek zgoraj) ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH (glej 32. odstavek zgoraj).

13. Sodišče tako sodi, da je Republika Slovenija s sodbo v Zadevi Ališić in ostali spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki, ki torej še imajo terjatve do Banke, zaradi njenega vpliva na Banko. V tem primeru in v primerih z enakimi dejanskimi okoliščinami pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka namreč ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan za neustavnega. Zato sodišče razloge sodbe v Zadevi Ališić in ostali, da ukrepi iz 146. člena točke ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“ razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke, zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH. Na sprejem teh predpisov niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v sodbi v Zadevi Ališić in ostali določilo ESČP. 14. Tožeča stranka še trdi, da je izpodbijana odločitev napačna, ker ne upošteva, da je do prenosa z devizne vloge na JPR prišlo brez njene vednosti in volje oziroma brez pooblastila.

15. Kot je že presodilo Vrhovno sodišče RS v sodbi, X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, in v sklepu, X Ips 16/2020 z dne 9. 9. 2020, ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR po ZNISESČP ni pravno relevantno. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.'' Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Ravnanje nekdanjih upnikov pri prenosu sredstev z računa Banke pri tem ni bistveno, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izven sfere Banke. Kot je sodišče že pojasnilo, Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. Če pa Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke.3

16. Sodišče še dodaja, da je neutemeljen tudi tožbeni očitek glede bistvene kršitve pravil postopka in posledično nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Po 1. točki prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. Organ torej ne more odločiti po skrajšanem ugotovitvenem postopku takrat, ko je treba opraviti določeno dejanje v postopku. Tedaj mora izvesti posebni ugotovitveni postopek. Razlika med postopkoma je v tem, da je mogoče v skrajšanem ugotovitvenem postopku dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega dejanja postopka in je takšno dejanje tudi za uveljavitev ter zavarovanje strankine pravice in pravne koristi odveč.4

17. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožeča stranka zahtevi za verifikacijo priložila devizno knjižico št. ....., iz katere izhaja, da so bila vsa sredstva na njej dne 24. 4. 1998 prenesena na JPR in da je bila devizna vloga saldirana, saj je bilo na njen stanje 0,00 DEM. Glede na navedeno pravno odločilno dejstvo, da so bila sredstva prenesena na JPR, ki ga je v svoji zahtevi oziroma z zahtevi priloženimi dokazi zatrjevala sama tožeča stranka, in ki mu v tožbi tudi ne oporeka, so bili izpolnjeni pogoji za postopanje tožene stranke po skrajšanem postopku v skladu s 1. točko prvega odstavka 144. člena ZUP.5

18. Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, naj prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti, saj je presodilo, da izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na JPR iz poplačilne sheme, ni v neskladju z Ustavo RS in tudi ne z EKČP. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča.6

19. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

20. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev (to je, da so bila sredstva s predmetne devizne vloge prenesena na JPR zapustnika), ni sporno, je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 sodišče odločilo brez glavne obravnave. Tožeča stranka namreč v tem postopku, tudi v primeru, če so vsa dejstva, ki jih zatrjuje (to je, da so bila sredstva prenesena brez pooblastila oziroma vednosti in volje), resnična, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje takih dejstev v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekla v tožbi in pripravljalni vlogi. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku7. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.8 Tak je tudi obravnavani primer.

21. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Sl. novine FBiH 27/97 z dne 28. 11. 1997 in naslednji 2 ki je razviden iz 79., 80. in 10. odstavka sodbe ESČP, pa tudi iz njenega 97. odstavka. 3 Glej sodbo X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 in sklep X Ips 16/2020 z dne 9. 9. 2020. 4 Kerševan, Erik; Androjna, Vilko: Upravno procesno pravo: upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 251. 5 Tako tudi VSRS v sklepu X Ips 16/2020 z dne 9. 9. 2020, točka 17 obrazložitve. 6 Glej X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, točka 18 obrazložitve in X Ips 16/2020 z dne 9. 9. 2020, točka 13 obrazložitve. 7 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge 8 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge