Jedro

Ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je v primeru, ko je zatrjevana zavrnitev računa (pa ob tem razlog zavrnitve sam po sebi ni negativno dejstvo v smislu prerekanja temelja terjatve), obrazložen le, če je za tako navedbo predlagan tudi dokaz.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor zavrnilo kot neobrazložen.

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje dolžnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, razveljavitev sklepa o izvršbi in napotitev upnika na pravdo, podredno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Po drugem odstavku 53. člena in drugem odstavku 61. člena ZIZ mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlagati dokaze zanje. Če dolžnik izpodbija sklep o izvršbi v delu, v katerem mu je naloženo, da poravna terjatev, mora navesti tista pravno pomembna dejstva, ki bi pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi, če bi se izkazala za resnična. Če dolžnik ne izpolni zahteve za uveljavljanje pravno pomembnih dejstev ali zanje ne predlaga dokazov, se šteje, da je ugovor neobrazložen in s tem tudi neutemeljen. Dolžnik pa lahko obrazloži svoj ugovor tudi na način, da zatrjuje negativno pravno relevantno dejstvo, kadar zanika obstoj temelja za nastanek terjatve. V takšnem primeru mu dokazov ni treba predložiti oziroma predlagati, saj se dokazno breme o obstoju terjatve prevali na upnika. Na dolžnost obrazložitve ugovora je bil dolžnik pravilno in jasno poučen v pravnem pouku sklepa o izvršbi.

7. V predmetni zadevi je dolžnik v ugovoru navedel, da izvršbo zavrača, ker je bila terjatev po računu 151483.2022 v celoti zavrnjena in je še vedno v usklajevanju.

8. Sodišče prve stopnje je tak ugovor zavrnilo kot neobrazložen z obrazložitvijo, da je dolžnik sicer zatrjeval dejstva, s katerimi je oporekal uveljavljani terjatvi, vendar pa v potrditev teh dejstev ni ponudil nobenih dokazov.

9. Višje sodišče odločitev sprejema kot materialnopravno pravilno in kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da je dolžnik z zavračanjem izvršbe zatrjeval negativno dejstvo. V ugovoru je namreč dolžnik izvršbi nasprotoval zaradi zavrnitve računa (pri čemer sicer niti ni pojasnil razlogov za zatrjevano zavrnitev), slednje pa ne predstavlja negativnega dejstva, ki ga dolžnik ne bi mogel dokazati in bi zato dokazno breme o obstoju terjatve prešlo na upnika. Dejstvo, da dolžnik razpolaga z dokazi za svoje navedbe, nenazadnje izhaja že iz vložene pritožbe, h kateri prilaga listinski dokaz o zavrnitvi računa. Tega dokaza sicer višje sodišče v pritožbenem postopku ne more upoštevati, saj dolžnik ne pojasni, zakaj ga ni mogel predložiti že v ugovoru, zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

10. Dolžnik pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, da njegov ugovor ni bil obrazložen, tudi ni uspel izpodbiti s sklicevanjem na odločitev v VSC sklepu II Ip 251/2020 z dne 19. 8. 2020, v katerem je zavzeto stališče, da že samo zavračanje sklepa o izvršbi predstavlja negativno dejstvo. Sodna praksa v Republiki Sloveniji namreč ni formalni (obvezni) pravni vir, saj je glede na 3. člen Zakona o sodiščih sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, prav tako pa ob sklicevanju na le en judikat tudi ni mogoče zaključiti, da bi šlo za enotno, še manj pa za ustaljeno sodno prakso. Razpravljajoče višje sodišče ob tem pojasnjuje, da se z opisanim stališčem celjskega sodišča ne strinja in meni, da je ugovor v primeru, ko je zatrjevana zavrnitev računa (pa ob tem razlog zavrnitve sam po sebi ni negativno dejstvo v smislu prerekanja temelja terjatve), skladno z zakonsko zahtevo obrazložen le, če je za tako navedbo predlagan tudi dokaz.1

11. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je dolžnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem ni navedel nobenih dejstev, s katerimi bi pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Prim. npr. VSL Sklep II Ip 3539/2017 z dne 13. 12. 2017.