Jedro

Sklep upravnega organa, s katerim ta zavrže zahtevo za obnovo postopka v stvari, ki ni upravna stvar, po 2. odstavku 256. člena ZUP, namesto po 2. odstavku 125. člena ZUP, ni nezakonit. Odločitev je v obeh primerih enaka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 2. odstavka 256. člena zakona o splošnem upravnem postopku zavrgla predlog tožnic za obnovo postopka parcelacije nekdanje parcele, ki je bila z delilnim načrtom št. 1887 z dne 11.11.1948 razdeljena na parc.št. 76/1 - travnik v izmeri 9423 m2 in parc. št. 76/2 - travnik v izmeri 16.984 m2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka predlog za obnovo zavrgla iz razloga, ker delilni načrt ni odločba, kot to zmotno zatrjujeta predlagateljici, temveč je le grafični prikaz bodoče oblike in lege zemljišča. Delilni načrt tudi nikoli ni bil pridobitni naslov, ni listina ali akt, s katerim bi se pridobila lastninska pravica kot npr, s pogodbo ali odločbo. Tožena stranka še navaja, da je bilo vabljenje strank in postopek parcelacije dolžnost takratne Okrajne razlastitvene komisije, saj je bila parcelacija opravljena po nalogu te komisije. Parcelaciji bi moral prisostvovati predvsem C.J., v korist katerega se odreja odpis dela parc. št. 76, medtem ko odločba ne omenja S.J., pravnega prednika tožnic. Začasno potrdilo, na katerega se sklicujeta tožnici, tudi če je obstajalo, na postopek parcelacije ni moglo vplivati. Po katastrskih predpisih lahko zahteva parcelacijo in v postopku obvezno sodeluje lastnik zemljišča, ki je kot tak vpisan v zemljiški knjigi, ali pa je veljavno pridobil lastninsko pravico z odločbo, pogodbo ali z drugim aktom, sposobnim za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi. Zato ni pogojev za uvedbo obnove postopka parcelacije, sicer pa se tožena stranka strinja z utemeljitvijo sklepa Ministrstva za pravosodje in upravo z dne 9.10.1992, da pravni prednik predlagateljic v času izdaje odločbe okrajne razlastivene komisije z dne 22.7.1948 še ni imel statusa stranke, saj mu je bila lastninska pravica na parceli št. 76/1 priznana šele z odločbo Državnega sekretariata za gospodarstvo z dne 2.2.1954. Tožnici v tožbi navajata, da je njun oče J.S. na podlagi začasnega potrdila bivšega OLO, komisije za agrarno reformo z dne 23.5.1947 prejel v last in posest del parcele št. 76, kar naj bi dokazovala odločba LRS Državnega sekretariata za gospodarstvo z dne 2.2.1954. Delitev parc.št. 76 je bila odrejena šele z odločbo z dne 22.7.1948, zaradi dodelitve dela navedene parcele J.C. namesto odškodnine za razlaščene nepremičnine in odločba o tej delitvi, ki jo je v obliki delilnega načrta izdala Republiška geodetska uprava pri Vladi LRS z dne 11.11.1948, je bila podlaga za spremembo v katastru in zemljiški knjigi. Zato se ne strinjata s stališčem tožene stranke, da začasno potrdilo o dodelitvi zemljišča njunemu očetu iz leta 1947 na postopek parcelacije ni moglo vplivati, da delilni načrt ni odločba in da je bila parcelacija parc.št. 76 le tehnična izvedba odločbe. Navedeni delilni načrt je bil potrjen in sproveden od pristojnega geodetskega organa, ter je bil v konkretnem primeru tudi odločba, ker posebna odločba v tej zadevi ni bila izdana. Poudarjata, da njuna parcela zaradi neustrezne delitve nima dostopa na javno pot, da sta sedanja mejaša zaprla vse dosedanje dostope na parcelo, ki zaradi tega že dve leti ni obdelana. Namen tožnic ni, da bi moral geodetski organ posredovati v premoženjskem sporu, pač pa, da se v obnovljenem upravnem postopku tožnicama zagotove le tiste pravice, ki bi jima šle, če bi bil postopek leta 1948 izveden pravilno. Predlagata, da sodišče razveljavi izpodbijani sklep tožene stranke in dovoli obnovo postopka delitve parc.št. 76 izvedene z delilnim načrtom z dne 11.11.1948 ter geodetski upravi občine naloži, da ponovno izvede parcelacijo po predpisanem postopku oziroma podrejeno, da dovoli obnovo postopka delitve navedene parcele, izvedene na podlagi odločbe Okrajne razlastivene komisije z dne 22.7.1948. Tožeča stranka je svoje navedbe dopolnila še s tremi vlogami, v katerih izjavlja svoje nestrinjanje s stališčem tožene stranke, da pravni prednik tožnic ni bil upravičen sodelovati v postopku parcelacije, da začasno potrdilo o dodelitvi zemlje njunemu pravnemu predniku ni veljaven pravni naslov za dodelitev prizadetega zemljišča in končno še poudarja, da Ministrstvo za pravosodje ni zavzelo stališča o vprašanju, katero listino je šteti za odločbo, na temelju katere je bila izvršena delitev parcele, da bi stranka lahko ustrezno modificirala svoj zahtevek, temveč je zadevo po dopolnitvi vloge enostavno odstopilo Geodetski upravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in še navaja, da je vsaj neverjetna trditev tožene stranke, da kot neuka stranka ni vedela, katero odločbo naj izpodbija. Ves čas izpodbija delo in postopek geodeta in ne razume, da geodet ne more ustanavljati poti. Geodet lahko pot le odmeri v soglasju s lastniki zemljišč, na podlagi odločbe pristojnega organa ali po sklepu sodišča. Tožba ni utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je navedeno zadevo enkrat že obravnavalo in sicer je s sodbo št. U 301/92-10 z dne 26.11.1992 tožbi tožnic ugodilo ter odpravilo sklep Ministrstva za pravosodje in upravo št. 465-18/92 z dne 9.10.1992, s katerim je to ministrstvo zavrglo predlog tožnic za obnovo postopka, končanega z odločbo Okrajne razlastitvene komisije v Kamniku št. Raz 1/48-17 z dne 22.7.1948. Sodišče je navedeni sklep Ministrstva za pravosodje in upravo odpravilo zaradi kršitev pravil upravnega postopka (ZUP), ker tožena stranka v skladu s 2. odstavkom 68. člena ZUP ni odpravila pomanjkljivosti vloge tožnic in je odločala na podlagi njune nejasne vloge. Tožnici sta v svojih vlogah navajali namreč več različnih odločb in zato ni bilo jasno, obnovo katerega postopka pravzaprav zahtevata, poleg tega pa tudi ni bilo mogoče ugotoviti, kateri upravni organ je stvarno pristojen za odločanje o zahtevi strank za obnovo postopka.

Ker se je tožeča stranka na jasno postavljeno vprašanje Ministrstva za pravosodje in upravo v dopisu z dne 15.1.1993, katero odločbo izpodbija oz. kateri upravni postopek končan s pravnomočno odločbo naj se obnovi, povsem jasno izjavila, da predlaga obnovo postopka delitve parcele št. 76 in da delilni načrt z dne 11.11.1948 šteje za odločbo geodetske uprave, niso utemeljeni njeni ugovori, da ravnanje Ministrstva za pravosodje in upravo, ki je njen predlog za obnovo postopka odstopilo Republiški geodetski upravi, ni bilo pravilno. Obnovo postopka delitve parc. št. 76 predlaga tožeča stranka tudi še v tožbi, v kateri obsežno razlaga, zakaj je navedeni delilni načrt po njenem mnenju šteti za odločbo. Te trditve in ugovore tožeče stranke je zavrnila že tožena stranka v izpodbijanem sklepu, v katerem pravilno pojasnjuje, da delilni načrt nima značaja upravne odločbe, temveč da je le tehnična listina oz. grafični prikaz bodoče oblike in lege zemljišča, zaradi česar ni pogojev za obnovo postopka v smislu določb 249. do 260. člena ZUP. Po presoji sodišča zato izpodbijani sklep tožene stranke, s katerim je le-ta zavrgla predlog tožeče stranke, čeprav temelji na 2. odstavku 256. člena ZUP namesto na 2. odstavku 125. člena ZUP, ni nezakonit. Ne glede na to, da predlagateljici s takim predlogom nista mogli uspeti, pa sodišče še dodaja, da zaradi spremenjenih razmer in okoliščin, ki so nastale v času po delitvi parcele 76 ter dodelitvi dela te parcele pravnemu predniku razlaščenca J.C. in pravnemu predniku tožnic, ki je del navedene parcele vsa leta do smrti očitno lahko nemoteno užival, ni mogoče predlagati obnove upravnih postopkov iz leta 1948. Lastnik nepremičnine, ki ga druga oseba ovira pri izvrševanja lastninske pravice in posesti ima za varstvo svojih pravic možnost vložiti ustrezno civilno tožbo pri pristojnem sodišču. Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2.odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis v skladu s določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I).