Jedro

Eden od izrazov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je tudi zahteva po enakopravnosti pravdnih strank, ki se med drugim odraža tudi skozi zahtevo, da morajo biti strankama zagotovljene enake procesne možnosti v postopku s pravnimi sredstvi; v tem okviru tudi, da si zagotovita pravico do vložitve revizije. Zato je revizijsko sodišče za ugotovitev pravice tožene stranke do revizije upoštevalo njene navedbe, po katerih se zahtevka opirata na isto dejansko in pravno podlago (osnovno gradbeno pogodbo), in ne trditev tožeče stranke, iz katerih izhaja nasprotno. Kot merilo za dovoljenost revizije je zato vzelo seštevek vrednosti obeh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP).

Dodatna dela niso bila predmet prvotne gradbene pogodbe. Ker torej ne gre za pogodbena dela, se nanje klavzula „ključ v roke“ ne more raztezati.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah Ig 2001/00533 z dne 21. 2. 2002 v 1. točki izreka razveljavi glede zakonskih zamudnih obresti, ki presegajo znesek 2,098.967,62 SIT, in se v tem delu (obrestni) tožbeni zahtevek zavrne; sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah Ig 2002/00575 z dne 30. 1. 2003 v 1. točki izreka razveljavi glede zakonskih zamudnih obresti, ki presegajo znesek 9,268.875,80 SIT, in se v tem delu (obrestni) tožbeni zahtevek zavrne; V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka.

1. Sodišče prve stopnje je v delu, ki je pomemben za odločitev o reviziji (I. točka in prvi odstavek II. točke izreka), obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah Ig 2001/00533 z dne 21. 2. 2002 v 1. in 3. točki izreka ter naložilo toženi stranki plačilo glavnice v znesku 2,098.967,62 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2001 do plačila ter sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah Ig 2002/00575 z dne 30. 1. 2003 v 1. in 3. točki izreka ter naložilo toženi stranki plačilo glavnice v znesku 9,268.875,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2001 do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijani (dajatveni) del prvostopenjske sodbe.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo, s katero uveljavlja „revizijske razloge iz 370. člena ZPP“. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo „razveljavi“ oziroma naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D). Zato se po drugem odstavku 130. člena ZPP-D nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji - v nadaljevanju ZPP).

Ugotovljeno dejansko stanje.

6. Sodišči druge in prve stopnje sta odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: pravdni stranki sta sklenili gradbeno pogodbo št. ... z dne 23. 2. 2001 (v nadaljevanju gradbeno pogodbo; priloga A2), na podlagi katere je tožeča stranka kot izvajalka prevzela v izvedbo vsa potrebna gradbeno obrtniška dela za adaptacijo igralnice ... in izvedbo predvidene zunanje ureditve vhoda (1. člen); z gradbeno pogodbo je bila dogovorjena klavzula „ključ v roke“ (3. člen); vrsta in obseg pogodbenih del sta bila predvidena v popisu del z dne 20. 2. 2001, ki je bil bistveni element gradbene pogodbe (3. člen); poleg pogodbenih (in ne namesto njih) so bila med strankama dogovorjena tudi druga, dodatna dela; opravljena so bila tako dela po pogodbi kot tudi dodatno naročena dela.

Presoja utemeljenosti revizije.

7. V obravnavanem sporu je tožeča stranka zahtevala preostanek plačila opravljenih del po gradbeni pogodbi v višini 8.758,84 EUR (prej 2,098.967,62 SIT) in preostanek plačila naknadno naročenih dodatnih del v višini 44.310,74 EUR (prej 10,618.625,44 SIT). V revizijskem postopku je bilo sporno plačilo 8.758,84 EUR in 38.678,33 (44.310,74 - 5.632,41) EUR.

8. Revizijsko sodišče uvodoma pripominja, da je vsebinsko obravnavalo tudi zahtevek na plačilo preostanka pogodbenih del, čeprav sam po sebi ne presega revizijskega praga za dovoljenost revizije iz 490. člena ZPP. Med strankama je bilo namreč bistvo spora ravno v tem, ali so sporna dodatna dela zajeta v gradbeni pogodbi (kot to zatrjuje tožena stranka) ali pa gre za naknadno naročena dela (kot trdi tožeča stranka). Trditve pravdnih strank torej ne dajejo enakega odgovora na vprašanje, ali se zahtevka opirata na isto dejansko in pravno podlago.

9. Eden od izrazov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je tudi zahteva po enakopravnosti pravdnih strank, ki se med drugim odraža tudi skozi zahtevo, da morajo biti strankama zagotovljene enake procesne možnosti v postopku s pravnimi sredstvi; v tem okviru tudi, da si zagotovita pravico do vložitve revizije.(1) Zato je revizijsko sodišče za ugotovitev pravice tožene stranke do revizije upoštevalo njene navedbe, po katerih se zahtevka opirata na isto dejansko in pravno podlago (osnovno gradbeno pogodbo), in ne trditev tožeče stranke, iz katerih izhaja nasprotno. Kot merilo za dovoljenost revizije je zato vzelo seštevek vrednosti obeh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP).

10. Tožniku pravnomočno prisojena zneska 2,098.967,62 SIT (sedaj 8.758,84 EUR) in 9,268.875,80 SIT (sedaj 38.678,33 EUR) izvirata iz obligacijskega razmerja, nastalega pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnik je zahteval tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti, od zneska 2,098.967,62 SIT za obdobje od 31. 7. 2001 do plačila in od zneska 9,268.875,80 SIT za obdobje od 10. 12. 2001 do plačila. Ob dnevu izdaje sodbe sodišča prve stopnje prisojene obresti (glede obeh vtoževanih zneskov) niso bile plačane, a je njihov seštevek že prej dosegel glavnico. Zato so te obresti nehale teči že pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje, z uveljavitvijo pravila (glej odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006), da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico (376. člen OZ). Ker so bile potemtakem te obresti prisojene materialnopravno zmotno, kolikor presegajo glavnici 2,098.967,62 SIT in 9,268.875,80 SIT, je revizijsko sodišče z ustrezno spremembo sodb sodišč nižjih stopenj obrestna zahtevka zavrnilo v neutemeljeno prisojenem delu (prvi odstavek 380. ZPP), kot to izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

11. Sicer pa revidentka uveljavlja, da naj bi sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili določbo 640. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ureja gradbeno pogodbo z določilom „ključ v roke“. Zatrjuje, da naj bi z interpretacijo drugega odstavka navedenega člena sodišče neenako obravnavalo pravdni stranki: glede tožene stranko naj bi upoštevalo pravilo o izključitvi vpliva manjkajočih del na dogovorjeno ceno, medtem ko glede tožeče stranke naj ne bi upoštevalo pravila o vsebovanju nepredvidenih in presežnih del v pogodbeni ceni.

12. Revidentka zgoraj navedeni očitek izpeljuje iz predpostavke (ki je tudi sicer jedro njenih obrambnih trditev), da so bila „druga dela“ izvedena namesto v popisu predvidenih del in da so kot takšna zajeta v osnovni gradbeni pogodbi. Vendar pa ta predpostavka nasprotuje dejanski ugotovitvi sodišč nižjih stopenj, da so bila sporna dela naročena poleg prvotnih del (določenih v pogodbi s klavzulo „ključ v roke“). Iz razloženega sledi, da dodatna dela niso bila predmet prvotne gradbene pogodbe. Ker torej ne gre za pogodbena dela, se nanje klavzula „ključ v roke“ ne more raztezati. Stališče sodišč nižjih stopenj, ki dodatnih del nista upoštevali kot presežnih del v okviru osnovne gradbene pogodbe, temveč v okviru samostojnega dogovora, je zato pravilno.

13. Revidentka napada ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je naročala dodatna dela. Zatrjuje, da v spisu ni naročilnice, ki bi to potrjevala. S tem revidentka vsebinsko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar po določbi 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog. Pri tem pa ne uspe utemeljiti uveljavljanega očitka „protispisnosti“ v zvezi s to ugotovitvijo.

14. Z nadaljnjim sklopom revizijskih trditev tožena stranka izraža nezadovoljstvo nad postavitvijo R. S. za izvedenca v predmetnem postopku. Njeni očitki merijo na okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti izvedenca. Zatrjuje, da naj bi „sodišče“ bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni angažiralo drugega izvedenca, ki zadeve ne bi poznal že od prej in ne bi bil znanec ene od strank.

15. Kakšno kršitev naj bi v zvezi s tem očitkom zagrešilo sodišče druge stopnje, revidentka ne navede. Pri tem pa ne gre spregledati, da je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da stranka, ki ni (pravočasno) zahtevala izločitve izvedenca, ne more izločitvenega razloga uveljavljati kot izpodbojnega razloga proti sodbi sodišča prve stopnje. S to argumentacijo se revizijsko sodišče strinja.

16. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da bi moralo sodišče pri presoji višine prisojenih zneskov upoštevati razliko, ki jo je ugotovil izvedenec in „znesek preveč plačanega po pogodbi v višini 4,219.083,80 SIT, za kar je tekel postopek pri sodišču v Kopru“. Na ta očitek revizijsko sodišče odgovarja, da sodišče namreč na mnenje izvedenca ni vezano (saj je ta predmet dokazne ocene po 8. členu ZPP); prav tako ne na razloge zavrnitve kondikcijskega zahtevka toženca v drugi pravdi.

17. S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe (ki so bile po njegovi materialnopravni presoji) odločilnega pomena. Ker so se te v tem delu izkazale za neutemeljene in ker tudi ni zasledilo zmotne uporabe materialnega prava izven okvirov revizijskih navedb, na kar je bilo revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijo na podlagi 378. člena ZPP v preostalem delu zavrnilo (II. točka izreka).

Odločitev o stroških.

18. Odločitev o stroških revizije temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (III. točka izreka).

Op. št. (1): Tako A. Galič: : »Ustavno civilno procesno pravo«, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 266.