Jedro

Dolžnost gostinca ni le, da poskrbi za prijetno vzdušje in dobro postrežbo gostov v lokalu, temveč tudi, da poskrbi za varnost gostov. Skrb za varnost gostov pa obsega seveda tudi temeljito odstranjevanje madežev polite ali stresene hrane na tleh lokala. Zato v konkretnem primeru ni pomembno, zakaj je do politja juhe prišlo, saj je očitno, da je delavka toženega zdravilišča polito juho opazila, a ni dovolj skrbno ukrepala.

Revizijo je moč vložiti le proti sodbi sodišča druge stopnje - 382. len ZPP (ob pogojih iz 400. člena ZPP tudi proti sklepu sodišča druge stopnje). Odločbe sodišča druge stopnje, ki bi se nanašala na podjetje x pa v konkretnem primeru ni. Zato to podjetje nima pravnega interesa za izpodbijanje sodbe sodišča druge stopnje, saj se ta nanaša le na podjetje y. Revizijo je revizijsko sodišče zato zavrglo (392. čl. v zvezi z 2. odst. 398. čl. ZPP).

Izrek

Revizija podjetja x, se zavrže. Revizija podjetja y, se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je y in x, naložilo plačilo odškodnine za gmotno in negmotno škodo v znesku 490.026,00 SIT. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je obravnavalo in zavrnilo le pritožbo y, medtem ko o pritožbi x, ni odločilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlagata pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava y, in x. Revizijskemu sodišču predlagata, da reviziji ugodi, razveljvi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji očitata sodišču prve in druge stopnje, da sta bistveno kršili določila pravdnega postopka, ker nista upoštevali pravne subjektivitete obeh toženih strank. Do glavne obravnave je tožeča stranka tožila prvotoženo podjetje y, in x, ki pa je drug pravni subjekt. V izreku sodbe je označena tožena stranka, vendar pa je izvršitev takšne odločbe nemogoča, niti je toženi stranki ne moreta prostovoljno izvršiti, ker sta samostojni pravni osebi. Sodišču revident (obe vlagateljici revizije zastopa isti odvetnik) očita, da ni pravilno uporabilo materialnega prava, ker ni pravilno valoriziralo že izplačane odškodnine. Upoštevalo je izračun konkurenčne zavarovalnice, namesto da bi izračun prepustilo Zavodu za statistiko. Sodišču očita še, da ni upoštevalo tožničine sokrivde za nastali škodni dogodek zaradi zatrjevanega prestavljanja miz in stolov. Nadalje, pritožbeno sodišče bi moralo višino prisojene odškodnine presojati po uradni dolžnosti, ne glede na morebitne ugovore tožene stranke. Poleg tega se ne strinja, da je pri tožnici podano 15% zmanjšanje življenjske aktivnosti zaradi utrpele poškodbe. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija tožene stranke x ni dovoljena, revizija tožene stranke y, pa ni utemeljena.

Proti sodbi sodišča prve stopnje, ki v uvodu sodbe omenja kot toženi stranki podjetje x, in podjetje y, sta pritožbo vložili obe omenjeni pravni osebi. Vendar pa je sodišče druge stopnje, potem ko je v uvodu sodbe kot toženo stranko navedlo le podjetje y, odločilo le o pritožbi tega podjetja, medtem ko o pritožbi podjetja x ni odločilo. Revizijo je moč vložiti le proti sodbi sodišča druge stopnje - 382. čl. ZPP (ob pogojih iz 400. čl. ZPP tudi proti sklepu sodišča druge stopnje). Odločbe sodišča druge stopnje, ki bi se nanašala na podjetje x, pa v konkretnem primeru ni. Zato to podjetje nima pravnega interesa za izpodbijanje sodbe sodišča druge stopnje, saj se ta nanaša le na podjetje x. Revizijo Podjetja x, je revizijsko sodišče zato zavrglo (392. čl. v zvezi z 2. odst. 389. čl. ZPP).

Če pa je revizija podjetja x, nedovoljena, revizijski očitki o neupoštevanju pravne subjektivitete obeh vlagateljev revizije ter o tem, da je "izvršitev sodbe nemogoča", glede tega podjetja ne morejo biti predmet presoje. Glede podjetja y, pa so neutemeljeni. V opisani situaciji namreč nimajo več pomena, ki jim ga pripisuje revident, saj le glede y, zatrjevanih problemov ni.

Revizijsko sodišče se pridružuje presoji drugostopenjskega sodišča, da v konkretnem primeru trditve o tožničini sokrivdi za utrpelo škodo zaradi prestavljanja miz in stolov, ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje namreč sledi, da je tožnica padla, ker so tla v gostišču ostala spolzka, zato ker polita juha ni bila dovolj skrbno odstranjena. Dolžnost gostinca ni le, da poskrbi za prijetno vzdušje in dobro postrežbo gostov v lokalu, temveč tudi, da poskrbi za varnost gostov. Skrb za varnost gostov pa obsega seveda tudi temeljito odstranjevanje madežev polite ali stresene hrane na tleh lokala. Zato v konkretnem primeru ni pomembno, zakaj je do politja juhe prišlo, saj je očitno, da je delavka toženega podjetja y, polito juho opazila, a ni dovolj skrbno ukrepala. Odločitvi sodišča prve in druge stopnje glede temelja odgovornosti za toženo podjetje y, p.o., sta tedaj tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilni (1. odst. 154. čl. in 1. odst. 170. čl. ZOR), saj njen delavec ni ravnal tako, kot bi bilo treba.

Prav tako je neutemeljen očitek sodišču druge stopnje, da to ni presojalo pravilne uporabe materialnega prava glede prisojene pravične denarne odškodnine za negmotno škodo. Že zato ne, ker iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje sledi, da je to sodišče zavzelo stališče glede odškodnine za negmotno škodo (4. stran obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Očitka nepravilne valorizacije izplačane akontacije pa v reviziji ni moč preizkušati, ker se nanaša na dejansko podlago odločitve o še dolgovani odškodnini, zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Iz istega razloga tudi ni moč presojati, ali je pri tožnici podano 15 odstotno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Velja pa pri tem povdariti, da zmanjšanje žvljenjske aktivnosti izraženo v odstotkih ni edino, kar sta sodišči ob odmeri pravične denarne odškodnine za to obliko škode upoštevali. Glede na navedeno reviziji toženke y, ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).