Jedro

Trditve tožeče stranke o ničnosti sporazuma, sklenjenega med pravdnima strankama, zaradi navideznosti, nedopustnega nagiba in nemoralnosti, so ostale nedokazane, zato toženec – odvetnik ni dolžan vrniti ničesar od tistega, kar je prejel. Svoje obveznosti iz mandatne pogodbe je v celoti izpolnil. To je potrdila tožeča stranka sama, ko mu je za opravljeno delo tudi plačala.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan priznati, da sklenjeni sporazum in izjava med Občino T in njim kot odvetnikom, z dne 19.12.2005 ni pravno veljaven in med pravdnima strankama nima učinka od dne 19.12.2005 dalje in da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 10.015,02 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.2.2006 dalje do plačila, v petnajstih dneh po pravnomočnosti. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti 1.684,68 EUR pravdnih stroškov v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se tožeča stranka pravočasno pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prezrlo, da je bilo v zvezi z računom z dne 16.1.2006 (priloga A6) izpostavljeno, da naj bi bila po računu storitev opravljena že v decembru 2005. Že samo to kaže na enostransko presojanje zadeve s strani sodišča, v korist toženca. Sodišče je o zadevi odločilo, ne da bi zaslišalo prejšnjega župana, naročnika dela v konkretni zadevi, kar spet kaže na enostranskost sodišča. V sodbi se večkrat zameša pojem toženca s tožnikom. Zaslišanje prejšnjega župana je nujno potrebno. Župan je bil tisti, ki je določil obseg dela toženca in z njegovim delom ni bil zadovoljen, saj prvega pripravljenega predloga pogodbe z dne 19.1.2006 (priloga B2), ni bil pripravljen podpisati, zaradi bistvenih razlogov, ki so manjkali v pripravljenem predlogu, na kar je opozorila tudi priča MN. Očitno je toženec pripravil predlog po volji Stanovanjske zadruge (SZ), ki je predlog podpisala, zakoniti zastopnik tožeče stranke pa ne. Kakšen obseg dela in s kakšnimi elementi naj bi bil pripravljen predlog pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij, bi natančno lahko pojasnil le nekdanji župan. Sodišče tudi spregleda pričanje MN. Prevelik poudarek daje pričanju tedanje direktorice Občinske uprave MJ. MN je povedala, da je župan R odklonil podpis predlaganega osnutka pogodbe z dne 15.1.2006, ker ni vseboval bistvenega elementa pri urejanju medsebojnih odnosov med Občino T in SZ, to pa je prekinitev pogodbe o prenosu najemnih stanovanj v upravljanje z dne 18.8.1994. Tudi je povedala, da je v nadaljevanju toženec akceptiral njene pripombe ter jih dodelal in nato je bil podpisan drugi predloženi osnutek pogodbe z dne 24.8.2006. Po njeni oceni je bilo delo šele takrat opravljeno. Njeno pričanje je sodišče povsem prezrlo. Priča FT je jasno izpovedal, da od pogodbe z dne 18.8.1994 ob podpisu listine z dne 19.1.2006, ni bil pripravljen odstopiti. Razlogi sodbe v zvezi s pričanjem MM in FT so v nasprotju s spisovnimi podatki, ali pa jih sploh ni, zato je sodba obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. MJ ni vedela povedati o katerih bistvenih elementih pogodbe se je dogovorila s tožencem, glede višine plačila in podpisa sporazuma, pa naj bi se na štiri oči dogovarjal PR. Tudi se ni spomnila, na kakšen način je prišlo v hišo pravno mnenje in zakaj je odobrila plačilo računa, na katerem je pisalo, da je bila storitev opravljena že v decembru 2005. Storitev ni bila opravljena ne takrat in ne kasneje, pač pa šele avgusta 2006 in je bilo eno delo dvakrat plačano. Glede pravnega mnenja z dne 10.1.2006 ni jasno, ali ga je tožeča stranka sploh prejela. Sodba v zvezi s tem nima razlogov. Sodišče se ni vprašalo, ali je bila MJ lahko pooblastitelj, ali pa je bil to lahko le bivši župan R. Sodba nima razlogov o tem, zakaj je izpoved MJ verodostojna. Toženec je govoril, da je delo opravil v skladu z navodili, navodila pa je dobil od MJ, pri tem pa ne on in ne MJ ne povesta, kakšna so bila ta navodila in podatki. Toženec je tudi trdil, da se je tudi o plačilu dogovoril z MJ, ki pa je zatrjevala, da se je z njo dogovarjal le o tem, da bo opravil delo. Ni res, da je toženec pripravil dve pogodbi o ureditvi medsebojnih odnosov, saj je pogodba z dne 19.1.2006 lahko le delovni osnutek. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je zahtevek zavrnilo. Občina T je drago plačala neopravljeno delo, za kar je bila prikrajšana, toženec pa obogaten. Ni res, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena toženčeva obveznost prizadevanja in ne rezultata, takšen zaključek je v nasprotju s pričanjem MJ in predvsem MN.

Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitane absolutna bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Trditve tožeče stranke (tudi sicer povsem pavšalne) o ničnosti sporazuma sklenjenega med pravdnima strankama dne 19.12.2005 (priloga A5), zaradi navideznosti, nedopustnega nagiba in nemoralnosti, so ostale nedokazane, zato toženec ni dolžan vrniti ničesar od tistega kar je prejel (1. odst. 87. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Ni mogoče govoriti o tem, da je bil toženec brez pravnega temelja obogaten na škodo tožeče stranke, in tudi ne o tem, da je prejel nekaj glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (1. in 3. odst. 190. člena OZ).

Toženec – odvetnik je v celoti izpolnil svoje obveznosti iz mandatne pogodbe. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da se toženec ni zavezal, da bo jamčil, da bo sestavljena pogodba tudi podpisana, temveč, da bo pogodbo pripravil na podlagi razpoložljivih podatkov in navodil pooblastitelja. Tudi za pritožbeno sodišče je nesporno, da je toženec opravil vse storitve, k izpolnitvi katerih se je zavezal s podpisom sporazuma, tožeča stranka pa mu je za navedene storitve tudi plačala, kar pomeni, da je priznala, da je toženec prevzete posle opravil tako kot se je glasilo naročilo (1. odst. 779. člena v zvezi s 768. členom OZ). Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz z zaslišanjem PR, bivšega župana tožeče stranke. Predlagani dokaz bi služil v informativne namene („PR ... se zasliši, kakšno delo naj bi po obeh sporazumih opravil toženec“ - VI. točka pripravljalne vloge z dne 27.3.2008). Takšni dokazi pa niso dovoljeni in ne morejo nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage. Že iz tega razloga je predlagani dokaz sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo (2. odst. 287. člena ZPP). Pričanje MN in MJ je sodišče prve stopnje korektno povzelo in njuni izpovedbi ocenilo vsako posebej, kakor tudi skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi. Pooblastilo MJ za pripravo sporazuma z dne 19.12.2005 (ki ga je sicer podpisal župan PR), za tožečo stranko pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, njeno pričanje je bilo tudi za pritožbeno sodišče povsem verodostojno in se je skladalo tudi z izpovedbo priče FT (zakonitega zastopnika SZ). Nedvomno je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje „da se toženec ni zavezal, da bo jamčil, da bo sestavljena pogodba tudi podpisana, temveč le, kot navaja tudi sam, da bo pogodbo pripravil na podlagi razpoložljivih podatkov in navodil pooblastitelja„ in da je bila dogovorjena toženčeva obveznost prizadevanja in ne rezultata. Končno je to, kot že povedano, potrdila tožeča stranka sama, ko mu je za opravljeno delo tudi plačala.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka je glede na povedano pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Če na kakšno pritožbeno navedbo ni odgovorilo, ni šlo za odločitev pomembno navedbo (1. odst. 360. člena ZPP).

Ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato jih tudi toženec nosi sam (1. odst. 155. člena ZPP).