Jedro

Pri odločanju o reintegracijskem zahtevku in denarnih zahtevkih iz delovnega razmerja je sodišče vezano na pravnomočno sodbo, s katero je bila izvršitev disciplinskega ukrepa pogojno določena in ugotovljeno, da delavcu delovno razmerje ni prenehalo.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, zavrne.

V ostalem delu se revizija zavrže.

Obrazložitev

Tožniku je v letu 1993 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 1467/94 z dne 6.6.1996, je bil dokončni sklep disciplinskih organov tožene stranke spremenjen tako, da je bila izvršitev disciplinskega ukrepa pogojno odložena za dobo enega leta. V posledici take spremembe, je sodišče ugodilo tudi reintegracijskemu zahtevku tožnika. Sodišče druge stopnje je s sodbo opr. št. Pdp 1006/96 z dne 9.4.1998 zavrnilo pritožbi obeh strank zoper odločitev o disciplinski odgovornosti in izrečenem ukrepu. V tem delu je sodba pravnomočna in nobena od strank zoper to sodbo ni vložila revizije.

S sklepom opr. št. Pdp 1006/96 z dne 9.4.1998 pa je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja in o reintegraciji. Izpodbijana sodba je bila izdana v tem ponovljenem postopku, torej le o tistih zahtevkih, o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno. Tožnik je tožbeni zahtevek spremenil glede na spremenjene okoliščine: pravnomočno odločitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo 3.3.1993 in dejstvu, da mu je prenehalo 15.4.1993 zaradi pričetka opravljanja obrtne dejavnosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje trajalo do 15.4.1993 in delno ugodilo njegovim denarnim zahtevkom. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in pri tem posebej obrazložilo, da je spor o zakonitosti pogojno odložene izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja že pravnomočno zaključen.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Pravnomočno sodbo sicer izpodbija v ugotovitvenem in ugoditvenem delu v celoti. Vse navedbe v reviziji pa se nanašajo le na nestrinjanje tožene stranke z odločitvijo sodišča o pogojni odložitvi izvršitve disciplinskega ukrepa in na njeno nestrinjanje s posledicami, ki so zaradi tega nastale.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija deloma ni utemeljena, deloma pa ni dovoljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Ugotovitev sodišča, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 3.3.1993 na podlagi disciplinskega ukrepa temelji na pravnomočni sodbi.

Ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 15. 4. 1993 je dejanska okoliščina, ki med strankama ni sporna. Kot je pojasnilo toženi stranki že sodišče druge stopnje, odločitev o disciplinski odgovornosti in o pogojni odložitvi izvršitve disciplinskega ukrepa, ni bila več predmet postopka v katerem tožena stranka vlaga revizijo. Revizijo iz sedaj navajanih razlogov bi lahko vložila zoper pravnomočno sodbo opr. št. Pdp 1006/96 z dne 9.4.1998. Zato so vse njene navedbe v tej smeri neutemeljene. Sodišče prve stopnje je bilo pri odločanju vezano na pravnomočno sodbo in ni moglo ponovno odločati o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno. Če bi to storilo, bi šlo za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pravnomočna odločitev o pogojni odložitvi izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ima za posledico ugotovitev, da delavcu delovno razmerje ni prenehalo. Delavec lahko uveljavlja priznanje delovnega razmerja, vrnitev nazaj na delo in plačilo nadomestila plače za čas, ko ni delal. S tem ni protipravno obogaten, saj prejme le tisto, kar bi sicer prejel, če ne bi bilo nepravilnega in nezakonitega ravnanja tožene stranke. Glede na navedeno, zatrjevani revizijski razlog ni podan, izpodbijana sodba pa je po presoji revizijskega sodišča materialno pravno pravilna, zato je bilo treba revizijo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

V delu, ki se nanaša zgolj na 2., 3., 4. in 5. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, revizija ni dovoljena, saj vrednost spornega predmeta ne dosega zneska 1,000.000,00 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Toženi stranki je bilo naloženo plačilo zneskov iz različnih naslovov (plača, regres, prikrajšanje na dohodku) v skupnem znesku 205.798,00 SIT in plačilo prispevkov in davkov od zneska 44.858,00 SIT za obdobje nekaj več kot enega meseca. Zato je revizijsko sodišče v tem delu revizijo zavrglo (377. člen ZPP).