Jedro

Revident bi moral že ob prvem carinjenju blaga na podlagi dokumentacije, ki jo je prejel s strani prejemnika, v polje 31 EUL navesti vsebnost vseh elementov blaga in z uporabo Splošnih pravil za uvrščanje ter Opomb k poglavju 72 pravilno uvrstiti blago.

Predpis, ki ga mora pri uvrščanju v tarifno oznako upoštevati, se ne šteje za zapletenega, če bi se napaka carinskih organov lahko odkrila že s samim branjem besedil, objavljenih v Uradnem listu EU, oziroma če bi se blago zlahka pravilno uvrstilo, če bi se upoštevala običajna pravila tarifne uvrstitve. V primeru, ko je ta uvrstitev odvisna od procentualne sestave blaga, je jasna že ob samem branju Splošnih pravil za uvrščanje ter Opomb k poglavju 782 (predvsem opombe 2).

Nespoštovanje obravnavanih rokov za vknjižbo je po stališču SEU lahko le razlog, da država članica plača zamudne obresti v okviru zagotavljanja lastnih sredstev Skupnosti. Relevantno pa je, da je revidentu znesek dajatev sporočen v roku treh let od datuma, ko je carinski dolg v tej zadevi po obravnavanih carinskih deklaracijah nastal, saj po poteku triletnega roka izterjava carinskega dolga zastara.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper odločbo Carinskega urada Ljubljana, št. DT 4242-109/2009-1 z dne 4. 5. 2009, s katero je prvostopenjski carinski organ solidarnima dolžnikoma, revidentu kot deklarantu in prejemniku blaga, družbi A., d. o. o., za blago fero zlitine, sproščene v prost promet po več carinskih deklaracijah, določil znesek doplačila dajatev iz naslova carine, dokončnih protidampinških dajatev, davka na dodano vrednost (DDV) ter obresti, v skupni višini 48.135,24 EUR. Drugostopni organ je pritožbo revidenta z odločbo DT 498-1-167/2009 z dne 15. 11. 2010 kot neutemeljeno zavrnil. 2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi in razlogom carinskega organa, opredelilo pa se je tudi do tožbenih navedb. Ključni razlog za zavrnitev tožbe in potrditev pravilnosti ter zakonitosti odločitev carinskih organov je, da je revident kot deklarant odgovoren za vse navedbe v EUL, tako glede podatkov o prevoznih stroških in carinski vrednosti blaga, kot tudi podatkov glede opisa blaga in tarifne uvrstitve. Iz ugotovitev naknadnega preverjanja deklaracij pa izhaja, da je šlo za blago fero-silicij in ne za fero-siliko-magnezij, kot ga je poimenoval deklarant. Ker tudi ne gre za napako carinskega organa, je bila naknadna vknjižba zneska dajatev (prvi odstavek 220. člena Uredbe Sveta (EGS), št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992, o uvedbi Carinskega zakonika skupnosti (UL L 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS)) pravilno opravljena.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revident revizijo in se glede dovoljenosti sklicuje na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbi tožeče stranke v celoti ugodi oziroma izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške revizijskega postopka. Hkrati predlaga postavitev dveh predhodnih vprašanj na Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU).

4. Tožena stranka predlaga, da se revizija zavrne kot neutemeljena.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta namreč znaša 48.135,24 EUR, torej presega 20.000,00 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je revizijsko sodišče v obravnavani zadevi tudi opravilo revizijski preizkus.

Dejansko stanje zadeve

8. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje in na katero je revizijsko sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je revident v svojem imenu in za račun prejemnika blaga družbe A., d. o. o., vložil carinske deklaracije, po katerih je ocarinil blago – fero zlitine, ki jih je uvrstil v tarifno oznako 7202 99 30 kombinirane nomenklature (KN) (predpisane z Uredbama komisije (ES), št. 1549/2006 in št. 1214/2007) in taric kode 00. Na podlagi pooblastil iz 6. točke 12. člena Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZCS-1), 2. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) in 78. člena CZS je bil opravljen inšpekcijski nadzor, v katerem je bilo ugotovljeno, da je revident v carinski deklaraciji napačno navedel naziv blaga in ga uvrstil v napačno tarifno oznako KN. Že ob prvem carinjenju pa je deklaraciji priložil pravilne certifikate o analizi kakovosti posamezne pošiljke, iz katere je bila že takrat razvidna procentualna sestava blaga. Dne 26. 11. 2007 je bil s strani carinskih organov opravljen tudi fizičen pregled blaga. Gre za odmero dajatev po več carinskih deklaracijah, predloženih od 12. 10. 2007 do 12. 12. 2008. 9. Carinski organ je v inšpekcijskem postopku ugotovil, da so uvožene fero zlitine, razen železa, vsebovale med 44 in 48 % silicija, med 5,92 in 6,5 masnih % magnezija ter majhne deleže kalcija in aluminija. Iz navedenega izhaja, da uvoženo blago predstavlja fero zlitine, saj vsebuje več kot 4 masnih % železa in več kot 8 masnih % silicija, pri čemer je izpolnjen pogoj iz Opombe 1c) k poglavju 72 KN Splošnega pravila. Vendar se ne morajo šteti kot ternarne, torej sestavljene iz treh elementov (fero, silicij, magnezij), temveč kot binarne zlitine (fero, silicij), saj samo eden izmed legirnih elementov (silicij) presega vrednost iz Opombe 1c) Poglavja 72, medtem ko delež magnezija in drugih elementov ne presega predpisanega deleža 10 % masnih % (opomba 2 Poglavja 72). Revident je tako blago napačno poimenoval kot fero-silko-magnezij, saj je carinski organ ugotovil, da je šlo za fero-silicij, ki se pravilno uvršča v drugo tarifno oznako, in sicer 7202 29 10 in Taric kodo 00. 10. Carinski organ je ugotovil tudi, da so bili prijavljeni prenizki zneski stroškov prevoza glede na e) točko prvega odstavka 32. člena CZS, zaradi česar so dajatve obračunane v nižjih zneskih od zakonsko dolgovanih. Na podlagi navedenega je carinski organ naredil nov obračun dajatev.

Glede trditev o „napaki“ carinskih organov (b točka drugega odstavka 220. člena CZS)

11. V revizijskem postopku ostaja sporno vprašanje, ali lahko carinski organi v okoliščinah, ko je revident predložil carinske deklaracije, v katerih je napačno navedel naziv blaga in ga uvrstil v napačno tarifno oznako KN, vendar pa je deklaraciji priložil pravilne certifikate o analizi kakovosti posamezne pošiljke, iz katere je bila razvidna procentualna sestava blaga, ter je bil dne 26. 11. 2007 s strani carinskih organov opravljen tudi fizičen pregled blaga, dopustno naknadno vknjižijo dajatve. Revident namreč ugovarja, da je carinski organ razpolagal z vsemi potrebnimi, pravilnimi, točnimi in popolnimi podatki o procentualni sestavi blaga. Ker carinski organ v postopku carinjenja ni ugotovil nikakršnih nepravilnosti glede uvrstitve blaga v KN, je prišlo do njegove napake, zaradi česar se naknadna vknjižba v skladu z b) točko drugega odstavka 220. člena CZS po mnenju revidenta ne opravi. Navaja, da on sam ni strokovnjak kemik in je v celoti ravnal v dobri veri po navodilih naročnika ter je navedel sestavine, navedene v računih.

12. Revizija predlaga, da Vrhovno sodišče v primeru presoje, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, postopek začasno prekine in na podlagi 234. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES, sedaj 267. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije – PDEU) postavi SEU v predhodno odločanje naslednje vprašanje: „ali v primeru, ko carinski organ razpolaga z vso pravilno in popolno dokumentacijo ter opravi tudi fizični pregled blaga, ki je predmet uvoznega carinjenja, pa kljub temu ne ugotovi, da je blago uvrščeno v napačno kombinirano nomenklaturo ter to ugotovi šele na podlagi naknadnega inšpekcijskega nadzora na podlagi 78. člena CZS, šteti za tako napako pristojnih organov, da je podan eden izmed pogojev iz točke b) drugega odstavka 220. člena CZS, ki preprečuje naknadno vknjižbo dajatev.“

13. PDEU v tretjem odstavku 267. člena določa, da je sodišče države članice, zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, dolžno predložiti predhodno vprašanje v odločanje SEU, če je glede tega vprašanja treba sprejeti odločitev, ki bo sodišču omogočila izreči sodbo. SEU je namreč v sodbi C-494/03 z dne 15. 9. 2005 določilo kriterije, na podlagi katerih lahko nacionalno sodišče (zoper odločitve katerega ni pravnega sredstva po pravnem redu države članice) samostojno reši interpretativno vprašanje, povezano z evropskim pravom, in sicer v primerih, kadar vprašanje ni relevantno za reševanje konkretne zadeve (pomanjkanje prejudicialnosti oziroma relevantnosti), kadar je bila obravnava določbe skupnosti že predmet razlage SEU oziroma kadar se pravilna uporaba evropskega prava kaže tako očitno, da o njej ni nobenega razumnega dvoma.

14. Predlog za postavitev predhodnega vprašanja SEU po mnenju Vrhovnega sodišča ni utemeljen, saj na obravnavanem področju že obstaja sodna praksa SEU, nove okoliščine pa ne vzbujajo resničnega dvoma o možnosti uporabe sodne prakse v obravnavanem primeru, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

15. Napačna tarifna uvrstitev blaga s strani deklaranta je načeloma razlog, zaradi katerega je možno naknadno preverjanje deklaracij in naknadna vknjižba dolga.(1) Po CZS in praksi SEU temu ni tako med drugim v primerih, ki jih določa b) točka drugega odstavka 220. člena CZS, po katerih se uvozne ali izvozne dajatve ne vknjižijo naknadno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: 1. vknjižbe ni bilo zaradi napake carinskih organov samih, 2. carinski dolžnik te napake ni mogel razumno odkriti, 3. carinski dolžnik je glede carinske deklaracije upošteval vse določbe iz veljavnih predpisov, 4. carinski dolžnik je deloval v dobri veri.(2) Po stališču Vrhovnega sodišča je namen določbe b) točke drugega odstavka 220. člena CZS varovati legitimno pričakovanje zavezancev glede utemeljenosti vseh dejavnikov, ki se upoštevajo pri odločitvi, ali se carine lahko naknadno izterjajo ali ne. Vendar pa ta določba varuje legitimno pričakovanje zavezanca le, če so pristojni organi „sami“ ustvarili podlago za pričakovanje zavezanca.(3)

16. Načeloma lahko samo določene napake, ki se lahko očitajo „aktivnemu ravnanju pristojnih organov“, pripeljejo do tega, da ne pride do naknadne izterjave carine. Izjemoma pa se lahko napaka v smislu b) točke drugega odstavka 220. člena CZS povzroči tudi z določenim „pasivnim“ delovanjem carinskega organa. Gre za zadeve, ko carinski organi za številne uvoze in v dolgem časovnem obdobju niso imeli nobenih ugovorov pri tarifni uvrstitvi blaga, čeprav je primerjava med prijavljeno tarifno številko in natančnim opisom blaga v skladu z oznakami iz nomenklature razkrila napačno tarifno uvrstitev (SEU, zadeva „Hewlett Packard“, C-250/91 z dne 1. 4. 1993, točka 21).(4)

17. Revidentovi ugovori, da se naknadna vknjižba ne bi smela opraviti, so neutemeljeni. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni šlo za napako carinskega organa. Revident bi moral namreč že ob prvem carinjenju blaga na podlagi dokumentacije, ki jo je prejel s strani prejemnika, v polje 31 EUL navesti vsebnost vseh elementov blaga in z uporabo Splošnih pravil za uvrščanje ter Opomb k poglavju 72 pravilno uvrstiti blago. Deklarant je dolžan v polje 31 EUL vpisati opis blaga z vsemi potrebnimi podatki, ki omogoča takojšnje prepoznavanje in uvrstitev blaga. Ključno je torej, da so navedbe, ki jih vsebujejo dokumenti, prisotni ob predložitvi carini, točne(5). Revident je sicer navedel elemente, ki so resnično vsebovani v uvoženem blagu, vendar je opustil vpis ključnih podatkov, in sicer odstotkov vsebnosti posameznih elementov, od katerih je odvisna pravilna uvrstitev v tarifno oznako. Če revident napačno uvrsti blago v tarifno oznako in v deklaraciji pomanjkljivo opiše blago, ne glede na to, da carinski deklaraciji predloži pravilne analize o procentualni sestavi blaga, carinskemu organu onemogoči, da na prvi pogled iz deklaracije presodi, ali je revidentova uvrstitev blaga v tarifno oznako pravilna.

18. Tudi če bi opisano stanje v obravnavanem primeru opredelili kot napako carinskega organa, pa se Vrhovno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ne gre za napako carinskega organa, ki je revident ni mogel razumno odkriti. Revident se ne more sklicevati na to, da ni strokovnjak kemik in je v celoti ravnal v dobri veri po navodilih naročnika, saj opravlja delo deklaranta in je njegova naloga izdelati pravilno carinsko deklaracijo ter pravilno uvrstiti blago v tarifno oznako. Predpis, ki ga mora pri tem upoštevati, se ne šteje za zapletenega, če bi se napaka carinskih organov lahko odkrila že s samim branjem besedil, objavljenih v Uradnem listu EU, oziroma če bi se blago zlahka pravilno uvrstilo, če bi se upoštevala običajna pravila tarifne uvrstitve.(6) V primeru, ko je ta uvrstitev odvisna od procentualne sestave blaga, je jasna že ob samem branju Splošnih pravil za uvrščanje ter Opomb k poglavju 72 (predvsem opombe 2).

19. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da so bili prijavljeni prenizki zneski stroškov prevoza glede na e) točko prvega odstavka 32. člena CZS, po kateri je treba dejansko plačani ali plačljivi ceni prišteti stroške, povezane s prevozom uvoženega blaga do kraja vnosa blaga na carinsko območje Skupnosti, če niso že všteti v plačano ceno, zaradi česar so dajatve obračunane v nižjih zneskih od zakonsko dolgovanih. Revident je navajal, da je ravnal v dobri veri in v skladu s predpisi, ko je carinskemu organu predložil vse račune stroškov prevoza blaga, ki jih je pridobil s strani družbe A., pri čemer ni vedel in ni mogel vedeti, da mu slednja ni predložila vseh računov oziroma da predloženi računi niso bili pravilni. Po mnenju Vrhovnega sodišča so revizijski očitki v tej smeri neutemeljeni, saj je relevantno, da revident pri določanju carinske vrednosti blaga ni upošteval stroškov prevoza in zavarovanja za uvoženo blago do kraja vnosa blaga na carinsko območje Skupnosti. Če pa je razlog za to na strani njegovega naročnika, je to stvar njunega notranjega razmerja, za dolg nasproti carinskemu organu pa sta še vedno solidarno odgovorna oba.

Glede narave roka, določenega v 218., 219. in 220. členu CZS

20. V obravnavani zadevi je sporno tudi, ali je bila naknadna vknjižba opravljena v zakonsko določenem roku, saj bi moral glede na določbo 220. člena CZS carinski organ naknadno vknjižbo opraviti v roku dveh dni od dneva, ko je carinski organ ugotovil in lahko izračunal znesek ter določil dolžnika.

21. Revident v zvezi s tem predlaga postavitev naslednjega predhodnega vprašanja SEU: „ali je rok za naknadno vknjižbo carinskega dolga, določen v 218., 219., 220. členu CZS prekluzivne narave, v primeru da rok ni prekluzivne narave naj sodišče razloži, v kakšnem roku morajo pristojni carinski organi opraviti naknadno vknjižbo carinskega dolga, da je le-ta še v skladu z rokom iz členov 218., 219. in 220. CZS.“

22. Vrhovno sodišče meni, da je predlog za postavitev predhodnega vprašanja neutemeljen, saj je o teh vprašanjih SEU že odločalo. V skladu z razlago, ki jo je o smiselno enakih določbah carinskih predpisov EU podalo SEU predvsem v zadevi C-370/96, „Covita Ave proti Elliniko Dimosio (Grčija)“, 1998,(7) je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tudi če bi zamuda bila izkazana (kar po mnenju sodišča prve stopnje niti ni), navedena okoliščina ni relevantna za odločitev, ali je naknadno vknjižbo še mogoče opraviti. Nespoštovanje obravnavanih rokov za vknjižbo je po stališču SEU lahko le razlog, da država članica plača zamudne obresti v okviru zagotavljanja lastnih sredstev Skupnosti.

23. Relevantno pa je, da je revidentu znesek dajatev sporočen v roku treh let od datuma, ko je carinski dolg v tej zadevi po obravnavanih carinskih deklaracijah nastal, saj po poteku triletnega roka izterjava carinskega dolga zastara (SEU, zadeva C-201/04, „Belgische Staat proti Molenbergnatie NV“, z dne 23. 2. 2006). Izpodbijana odločba, s katero je bil znesek dajatev revidentu sporočen, mu je bila vročena 5. 5. 2009, kar je znotraj navedenega roka.

24. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

25. Ker revident z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskih postopkov.

Op. št. (1): Tako tudi M. Fabio, Customs law of the European union, Kluwer Law International, 2010, poglavje 5. 5. 1. 5. Op. št. (2): Informativni dokument o uporabi členov 220(2)(b) in 239 CZS, Evropska komisija, stran 4; SEU, zadeva C-173/06, Agrover Srl proti Agenzii Dognane Ciroscrizione Doganale de Genova, z dne 18. oktobra 2007, točka 30. Op. št. (3): Enako stališče je zavzelo tudi SEU, zadeva C-173/06, Agrover Srl proti Agenzii Dognane Ciroscrizione Doganale de Genova, z dne 18. oktobra 2007, točka 31. Op. št. (4): Tudi: Informativni dokument o uporabi členov 220(2)(b) in 239 CZS, Evropska komisija, stran 5. Op. št. (5): Zadeva C-195/03, Ministrie van Financien proti Merabiju Papismedovu in drugim.

Op. št. (6): Enako: Informativni dokument o uporabi členov 220(2)(b) in 239 CZS, Evropska komisija, stran 9. Op. št. (7): Smiselno pa tudi v zadevah v zadevi C-201/04 z dne 23. 2. 2006, Belgische Staat proti Molenbergnatie NV, v zadevi C-460/01 z dne 14. 4. 2005, Komisija Evropskih skupnosti proti Kraljevini Nizozemski, in zadevi C-264/08 z dne 28. 1. 2010, Država Belgija proti Direct Parcel Distribution Belgium NV.