Jedro

Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča ni celovita v smislu 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da odloči sodišče katera dejstva se štejejo za dokazana po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

Izrek

Pritožbam se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v celoti r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka D.K. motila tožnico v zadnji posesti parc.št. 94/2 k.o. P. s tem, da je 4.9.2004 nametala na to tožničino parcelo v dolžini kakih 20 m in širini od 0,5 do 1 m krompirjevico in plevel s parcele toženke 94/1 iste k.o, zato ji je naložilo, da vzpostavi prejšnje stanje, tako da odstrani s tožničine parcele vso krompirjevico in plevel ter ji prepovedalo v bodoče na enak ali podoben način motiti tožnico v posesti parc.št. 94/2 k.o. P. Tožbo zoper drugotoženca S.K. in tretjetoženca V.K. je zavrglo. Prvotoženi stranki je naložilo, da povrne tožnici pravdne stroške v višini 278.814,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila, tožnici pa je naložilo, da povrne drugo in tretjetožencu pravdne stroške v višini 105.094,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa, v roku osmih dni.

Zoper drugo in četrto točko tega sklepa se pritožuje tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter zadeva vrne v tem delu sodišču prve stopnje v novo odločanje. Vztraja pri svoji trditvi, da je za motilno dejanje izvedela takrat, ko je prejela tožbo v pravdni zadevi opr.št. P. To je bilo dne 16.9.2004. Glede na to, da izpodbijani sklep ugotavlja, da je bila tožničina tožba zoper prvo toženko vložena v 30-dnevnem roku, odkar je zvedela za motilno dejanje, je jasno, da razširitev tožbe zoper drugega in tretjega toženca ni prepozno vložena. Sodišče prve stopnje je prezrlo določbo 32. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Subjektivni rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti je 30 dni odkar je posestnik zvedel za motenje in storilca, izpodbijani sklep pa govori le o motilnem dejanju. Iz izvedenih dokazov izhaja, da tožnica ni videla ne motilnega dejanja ne storilca. Le sklepala je, da je storilec motilnega dejanja prvotoženka, ker je ona lastnica sosednje parcele, na kateri so takrat izkopavali krompir. Zato je tožbo vložila zoper njo. Toženka je v odgovoru na tožbo nato navedla, da sta storilca motilnega dejanja drugi in tretji toženec. Tožnica je za ta dva storilca izvedela šele na dan, ko ji je bil vročen toženkin odgovor na tožbo. Brž, ko je za to izvedela, je tožbo razširila. Zato je tožba vložena zoper drugega in tretjetoženca pravočasno vložena v roku 30-tih dni od dneva, ko je izvedela za nova storilca.

Prvotožena stranka izpodbija sklep sodišča prve stopnje v 1. in 3. tč. izreka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev predvsem na izpovedi prič J.S. in A.D., medtem ko drugih prič, razen M.K., sodišče niti ne omenja. Tožena stranka je izpovedala, da ona ni premetala krompirjevice in plevela s svoje njive na njivo tožnice, da česa takega ni naročila nikomur drugemu in da ne ve, kako se je krompirjevica znašla na sosednji njivi. Iz izpovedi vseh prič jasno izhaja, da ne prvotožena stranka, niti preostala toženca, niso metali krompirjevice oz. da jih pri tem niso videli. Le priča A.D. je povedal, da jih je videl pri metanju krompirjevice. Na izrecno vrašanje, koga je videl, pa je dejal, da ne more praviti. Ravno tako ni vedel povedati, v katerem dnevnem času se je kopalo in premetavalo krompirjevico, niti koliko časa je to početje opazoval. Da dejansko tega ne more vedeti izhaja iz pričanja V.K., ki je povedal, da tega dne tam okoli niso videli ne J.S. ne A.D. Enako je izpovedala priča M.K., da je priča A.D. tistega dne kopal krompir na svoji njivi, ki se nahaja na drugem koncu in od tam ni mogel videti, kaj se dogaja na njihovi njivi, še manj zato, ker je na svoji njivi končal z delom pozneje kot oni. Tožnica ni bila zaslišana, da bi izpovedala, kdaj in od koga je izvedela za zatrjevano motenje in motitelja ter kaj se je dogajalo s krompirjevico, še posebej, zakaj je lažno navajala, da ne vozi traktorja, ali in kolikokrat v spornem obdobju je bila na sporni njivi (priče so namreč izpovedale, da je tožnica najboljša traktoristka daleč naokoli, da je takrat tam pogostokrat prestavljala prikolice, da to ni bil njen mož itd..., torej, da je bila ona videna na sporni njivi). Ni zanemarljivo, da je tožnica vložila tožbo najprej zoper prvotoženko, šele ko je prejela odgovor na tožbo, pa je tožbo vložila tudi zoper drugega in tretjega toženca. Torej, če sta ji priči J.S. in A.D. povedali, da so metali vsi, to je cela družina, bi bilo logično, da bi tožnica vložila tožbo zoper vse. Torej, če je priča A.D. 4.9.2004 videl vso družino, je le tako lahko tudi povedal tožnici. Nesporno je, da je bila tožnica 16.8. in 9.9.2004 na spornem svetu, kot izhaja iz pravnomočnega sklepa istega sodišča, opr.št. P in da je tam nerazumno počela motilna dejanja ob pomoči J. in I.D.. To govori v prid dejstvu, da je imela tožnica interes "ponagajati" in krompirjevico "premetati sama zaradi poglobljenega spora s toženo stranko", kot ugotavlja tudi prvostopenjsko sodišče. Diametralno nasprotno stališče prvostopenjskega sodišča v obrazložitvi (stran 5) zato ni utemeljeno. Še posebej ne, ker je (ravno iz jeze) postavljala in premikala traktorske prikolice tožnica med 16.8. in 9.9.2004, dejansko pa tudi po slednjem datumu, tako, da jih je postavljala na njivo toženke. Očitno je, da mejo med parcelama predstavlja jamič in ne črta, kot jo je pokazal geometer, kar je tožnico pravzaprav spodbudilo k spornim ravnanjem, saj so to navedle skoraj vse priče. Ni mogoče mimo dejstva, da je bila krompirjevica 16.8.2004 po drugem in tretjem tožencu odložena na rob, in sicer po tožnici zatrjevano, na njeno njivo, po toženi stranki pa do jamiča, ki predstavlja mejo, torej na njen svet. Krompirjevica je bila odložena na mesto, kjer ni bil posejan krompir, torej 4.9.2004 ni bilo nobene potrebe premetavati krompirjevice zaradi kopanja krompirja. Da bi to iz gole nagajivosti počela pritožnica oz. njeni, pa tudi ne gre verjeti, saj bi to potem lahko storili tudi druga in tretja tožena stranka že 16.8.2004, ko je tožnica že imela postavljene svoje prikolice na spornem svetu, kar je razvidno iz fotografij z dne 16.8.2004, ki so bile priložene tožbi, opr.št. P. Na fotografijah z dne 9.9.2004 je jasno vidno, da se krompirjevica še vedno nahaja na robu njive tožene stranke, le da je njiva tožene stranke zorana, prikolice tožnice pa so prestavljene in se ne nahajajo na istem mestu kot 16.8.2004. Stanje 16.8. in 9.9.2004 je bilo glede krompirjevice v bistvu nespremenjeno, se je pa očitno spremenilo po 9.9.2004, ko toženih strank tam ni bilo več, saj so z deli zaključile. Če se tožnica sklicuje na to stanje, pomeni, da je rok za tožbo zamudila (rok je začel teči 16.8.2004), saj je iz primerjave fotografij z dne 16.8. in 9.9.2004 razvidno, da je stanje krompirjevice nespremenjeno, sama pa je v tem času bila tam in krompirjevico videla na mestu, kot je razvidno iz fotografij. Fotografija " A", ki jo je predložila tožnica, je nastala konec septembra, kot je povedal njen mož, zaslišan kot priča in predstavlja stanje, ki naj bi bilo motilno dejanje. Na tej fotografiji pa je dejansko stanje krompirjevice drugačno kot na fotografijah z dne 16.8. in 9.9.2004. A.D. je v izpovedi govoril o stanju na fotografiji "A" in ne o situaciji, ki naj bi jo videl 4.9.2004, saj trdi, da je bilo navedeno stanje, kot izhaja iz fotografije A tudi 4.9.2004, kar pa očitno ne drži, ob primerjavi prej navedenih fotografij z dne 16.8. in 9.9.2004. Tudi ne gre verjeti priči J.S., ki je bil v spornem času v bolnišnici in tožene stranke ni videl premetavati krompirjevice, ni pa videl niti tožnice voziti traktorja, enako kot je ni videl voziti traktorja A.D. Da je nista videla in da tožnica in njen mož trdita, da tožnica ne vozi traktorja in prikolice, pa je bilo nujno trditi, saj sicer tožničina zgodba ne bi bila verodostojna. Priča V.M. pa je tožnico v spornem obdobju videl na sporni njivi, pri tem jo je večkrat videl iz oddaljenosti 200 m, ko je prekrival streho. Obstaja tudi možnost, da je kup s krompirjevico premaknila živina, ko se je pasla, saj je tam pasočo se živino A.D. videl S.K. Povsem običajno pa je in enako je storila tožena stranka, ko je pustila krompirjevico ob robu njive, kjer je do naslednjega leta zgnila in v bistvu pognojila zemljo. Tožnica v obdobju od 16.8.2004 do zadnjega naroka 29.4.2005 na svoji parceli ni izvrševala del. Pred 16.8.2004 je svoj pridelek pobrala (v letu 2004 je imela posejano žito), za katerega je splošno znano, da se žanje v juniju in juliju. Četudi bi bila krompirjevica na parceli tožnice, pa to ni moglo predstavljati nikakršnega motilnega dejanja, še posebej ne, ker tam ni bilo ječmena (od kod ta podatek sodišču pritožnici ni jasno, teh navedb v nepravdnem spisu pritožnica ni našla, tega ne zatrjuje niti tožnica), poleg tega pa ječmena takrat tam ni bilo več. Da na njivi tožnice krompirjevice, ne plevela ob zadnjem naroku ni bilo več, je izpovedal S.K. Zato tožeči stranki dejansko ni bil okrnjen njen ekonomski interes, saj je krompirjevica zgnila in pognojila zemljo. Izpodbijani sklep ima takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne more preizkusiti, saj izrek nasprotuje razlogom sklepa, kot izhaja iz vsega navedenega in kjer se navajajo sporna dejanja z datumi 16.9.2005, 9.9.2005, 4.9.2005 in 1.10.2005, v izreku pa je naveden datum 4.9.2004. V sklepu tudi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz. so ti nejasni, še posebej pa s seboj v nasprotju. Očitno nasprotje med tem je, kar se navaja kot odločilno dejstvo (pričanje A.D. in J.S.) in listinami, fotografijami in pričanjem ostalih prič, kar vse predstavlja bistveno kršitev postopka. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ni izvedlo vseh predlaganih dokazov (zaslišanje tožnice), vpogled v spis P 36/2004, fotografije, ki jih je predložila tožena stranka, ne ve se, katere fotografije je sodišče vpogledalo. V posledici tega je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Zato predlaga sodišču, da sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter tožbo tožnice kot prepozno zavrže oz. da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbi sta utemeljeni.

Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica razširila tožbo zoper drugega in tretjega toženca 4.11.2004, čeprav je za motilno dejanje zvedela že 16.9.2004, torej po preteku 30-dnevnega roka, zato je prvostopenjsko sodišče tožbo v tem delu zavrglo (2. tč. izreka sklepa). Pritrditi je pritožbenim navedbam tožnice, da izpodbijani sklep ugotavlja le, kdaj je zvedela za motilno dejanje. Tožnica v pritožbi ponavlja in to je jasno zatrjevala že v pripravljalni vlogi z dne 2.11.2004, da je za storilca motenja zvedela šele, ko je prejela toženkin odgovor na tožbo in takrat je tožbo razširila na drugega in tretjega toženca. To nenazadnje povzema tudi prva toženka v vloženi pritožbi. Do teh tožničinih navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato izpodbijanega sklepa glede pravočasnosti razširitve tožbe ni mogoče preizkusiti. 32. člen Stvarnopravnega zakonika namreč določa, da je sodno varstvo pred motenjem oz. odvzemom posesti mogoče zahtevati v 30-tih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Rok 30-tih dni je subjektivni rok, saj je vezan ne subjektivne okoliščine. Ta rok začne teči takrat, ko je posestnik zvedel tako za motenje kot tudi za storilca. Zato je tožničina pritožba utemeljena in je bilo zato potrebno sklep v izpodbijanem delu (in posledično v stroškovni odločitvi - 4. tč. izreka) razveljaviti in vrniti zadevo v tem delu sodišču prve stopnje v novo odločanje z napotki kot izhajajo že iz povedanih razlogov ( 1.odst. 354.čl. ZPP ).

Prva toženka (v nadaljevanju toženka) se v pritožbi nerazumljivo sklicuje na svojo lastno izpoved, da ni premetala krompirjevice in plevela na tožničino njivo, niti komu drugemu to naročila in ne ve, kako se je tam znašla, saj iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi bila v tem postopku sploh zaslišana. Protispisna pa je tudi pritožbena trditev, da je M.K. izpovedala, da je A.D. tistega dne kopal krompir na svoji njivi, ki se nahaja na drugem koncu in od tam ni mogel videti, kaj se dogaja na njihovi njivi... (drugi odstavek druge strani pritožbe); o tem ta priča ni izpovedala. Protispisna je nadalje pritožbena trditev, da je priča V.K. izpovedal, da tistega dne tam okoli niso videli ne J.S. ne A.D.; o tem je izpovedala priča M.K. (list.št. 32 spisa). Protispisna je tudi nadaljnja pritožbena trditev, da naj bi tožnici A.D. in J.S. povedala, da so metali "vsi", to je cela družina. Kaj takega tožnica ni zatrjevala. Protispisna je tudi pritožbena navedba, da je imela tožnica interes "ponagajati" in krompirjevico "premetati" samo zaradi poglobljenega spora s toženo stranko, kot da ugotavlja prvostopenjsko sodišče na tretji strani izpodbijanega sklepa in kar je v nasprotju z obrazložitvijo na peti strani istega sklepa. Prvostopenjsko sodišče na tretji strani izpodbijanega sklepa obrazlaga nekaj povsem drugega, in sicer da "ni verjetno, da bi D.B. okoliščino v zvezi z motenjem posesti (v zvezi s postavitvijo prikolice na parcelo toženke), zaradi poglobljenega spora z nasprotno stranko zamolčal ženi, to je tožnici". Zato ni podano zatrjevano nasprotje z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča na strani 5 izpodbijanega sklepa ("trditev, da bi tožeča stranka plevel sama nametala na svojo parcelo, zato da bi imela razlog za tožbo, ne vzdrži resne presoje..."). Po oceni pritožbenega sodišča pa je utemeljen preostali del pritožbe, v katerem toženka opozarja na pomanjkljivo dokazno oceno v izpodbijanem sklepu. Prvostopenjsko sodišče je zaslišalo več prič, D.B., tožničinega moža, M.K., A.D., J.S., N.S., V.M. ter oba toženca. Svojo odločitev pa je oprlo predvsem na izpovedi dveh prič in sicer J.S., ki naj bi le videl v mesecu septembru 2004 na tožničini parceli plevel in A.D., to je edina priča, ki naj bi videla toženčeve, ko so krompirjevico metali na tožničino parcelo. Čeprav je povzelo tudi izpoved M.K., ki je pomagala toženkini družini in izpovedala drugače, da so krompirjevico odlagali na rob njive in da tistega dne tam okoli niso videli ne J.S. ne A.D., te izpovedi prvostopenjsko sodišče ni ocenilo. Sodišče tudi ni ocenilo fotografij v spisu. Toženka v pritožbi opozarja na fotografije z dne 16.8.2004 , na katerih sta vidni prikolica in krompirjevica, odložena na rob njive, na fotografijah z dne 9.9.2004 se krompirjevica še vedno nahaja na robu toženkine njive, le da je njiva zorana, prikolice pa so prestavljene, torej je stanje 16.8. in 9.9.2004 glede krompirjevice nespremenjeno, spremenilo pa se je po 9.9.2004, ko toženih strank ni bilo več na njivi, saj so z deli zaključile. Fotografija "A", ki jo je predložila tožnica, pa je nastala konec septembra, kot je izpovedal tožničin mož in predstavlja motilno stanje. Pritožba opozarja , da je na tej fotografiji drugačno stanje krompirjevice kot na fotografijah z dne 16.8. in 9.9.2004, priča A.D. pa se je pri izpovedi skliceval na fotografijo "A" kot na stanje 4.9.2004, kar je v nasprotju s stanjem na fotografijah z dne 16.8. in 9.9.2004. Toženka se v pritožbi tudi upravičeno sprašuje, od kod sodišču podatek, da je imela tožnica v letu 2004 na njivi posejan ječmen, saj sama takega podatka v nepravdnem spisu opr.št. N ni našla, pritožbeno sodišče pa tega tudi ne more preizkusiti, saj ta spis predmetnemu ni bil priložen. Prvostopenjsko sodišče tudi ni ocenilo izpovedi S.K. (list.št. 48 spisa), da krompirjevice ob zadnjem naroku 29.4.2005 ni bilo več, ker je segnila, torej pognojila zemljo in v zvezi s tem pritožba načenja vprašanje ekonomskega interesa za sodno varstvo posesti. Ob vseh ugotovljenih nasprotjih in nejasnostih v izvedenih dokazih (priče, fotografije in listinski dokazi), je na dlani, da pravilnosti dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča zaradi take pomanjkljive dokazne ocene pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča ni celovita v smislu 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da odloči sodišče katera dejstva se štejejo za dokazana po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Zato je pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu (1. točka izreka) zaradi kršitve iz 1. odst. 339. čl. ZPP moralo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (354. čl. ZPP).

Pri ponovnem obravnavanju zadeve bo moralo prvostopenjsko sodišče opraviti celovito dokazno oceno in se opredeliti do vseh tistih trditev, ki jih kot pomembne izpostavlja tožena stranka ( pri čemer naj pazi tudi na ( očitano) (ne)pravilno navedbo datumov z letnico 2004). Posebni napotki pri tem niso potrebni, ker že iz zgornje obrazložitve sledi, v kakšni smeri naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek glede pravno odločilnih dejstev. Ker je pritožbeno sodišče sklep razveljavilo, je razveljavilo tudi odločitev o stroških (3-tč. izreka) in odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).