Jedro

Z izpodbijano odločbo ministra za pravosodje o nerazrešitvi prizadete stranke kot sodnega izvedenca ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, katere predsednik je bil predlagatelj začetka predmetnega postopka razrešitve.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke, s katero je odločeno, da se sodnega izvedenca A.A., imenovanega za strokovno področje ekonomije, podpodročja finance, računovodstvo in revizija (prizadete stranke v tem upravnem sporu), ne razreši kot sodnega izvedenca. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je predsednik Okrožnega sodišča v … predlagal razrešitev prizadete stranke, ker naj bi bila osebnostno neprimerna za opravljanje dela sodnega izvedenca. Tožena stranka na podlagi ugotovitev v postopku ugotavlja, da ne more zaključiti, da prizadeta stranka svojega dela ne bo opravljala pošteno in vestno, zato ni izpolnjen pogoj za razrešitev sodnega izvedenca iz 2. točke prvega odstavka 89. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) v povezavi s 3. točko prvega odstavka 87. člena ZS. Pripominja še, da ima sodišče v primeru, če oceni, da stranka ali drug udeleženec v postopku vlogi žali sodišče, na voljo mehanizme, določene v Zakonu o pravdnem postopku.

Tožena stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke ter ji vrne zadevo v ponoven postopek in odloči o stroških upravnega spora v skladu z zakonom. Navaja razloge, zakaj meni, da prizadeta stranka ni več osebnostno primerna za sodnega izvedenca. Meni, da razlog za osebnostno neprimernost ni nestrokovnost, temveč ravnanja, iz katerih je utemeljeno sklepati, da posameznik izvedenskega dela ne bo opravljal pošteno in vestno.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarja aktivni legitimaciji tožeče stranke, in sicer navaja, da je tožbo vložilo Okrožno sodišče v …, kljub temu, da predlagatelj postopka razrešitve ni sodišče, temveč je to predsednik sodišča. Ker je predsednik sodišča upravičen le predlagati začetek postopka za razrešitev, ne pa zahtevati razrešitve, ne gre za odločanje o zahtevku v smislu prvega odstavka 125. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato minister po začetku postopka razrešitve ni bil dolžan odločati o zahtevku stranke v smislu ZUP, temveč v nadaljevanju tega postopka ugotavljati, ali izvedenec še izpolnjuje pogoje za njegovo imenovanje. Minister z izpodbijano odločbo ni zavrnil predloga predsednika, temveč je odločil, da izvedenca ne razreši, za kar ima podlago v ZS. Določba 24. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju: Pravilnik), da je treba odločitev ministra vročiti predsedniku sodišča, še ne pomeni, da ima predlagatelj pravico sodelovati v postopku razrešitve kot stranka ali stranski udeleženec. Te pravice oseba nima, če niso prizadete njene pravice in pravne koristi, ima pa jo, če tako določa materialni predpis. Po mnenju tožene stranke dejstvo, da ima predsednik sodišča pravico predlagati uvedbo postopka razrešitve, predsedniku sodišča ne daje aktivne legitimacije za vložitev tožbe v upravnem sporu. V postopku razrešitve predsednik sodišča ne uveljavlja lastne prizadetosti v pravicah, obveznostih ali pravnih koristih, zato nima ustrezne procesne legitimacije. Podrejeno prereka tudi tožbene navedbe po vsebini, kar podrobneje pojasni. Predlaga zavrženje oziroma zavrnitev tožbe.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo zavrže, ter podrobno navede razloge, zakaj naj sodišče izpodbijane odločbe ne odpravi.

Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov: Po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (prvi odstavek); upravni akt pa je po tem zakonu upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v izvrševanju upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek).

Z izpodbijano odločbo ministra za pravosodje o nerazrešitvi prizadete stranke kot sodnega izvedenca ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, katere predsednik je bil predlagatelj začetka predmetnega postopka razrešitve. Da bi bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o kakšni njeni pravni koristi, tožeča stranka v tožbi niti ne utemeljuje s sklicevanjem na zakon ali drug predpis, po katerem bi v postopku razrešitve izvedenca varovala svojo osebno pravno korist. Zatrjuje zgolj, da prizadeta stranka ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela izvedenca, ker naj ne bi bila osebnostno primerna za opravljanje tega dela, tak interes pa sodišče presoja kot javni in ne njen pravni interes.

Kršitev zakona v škodo javnega interesa lahko s tožbo v upravnem sporu uveljavlja le zastopnik javnega interesa, ki je državno pravobranilstvo, pod pogoji, ki jih določa zakon (tretji odstavek 17. člena ZUS-1 in 18. člen ZUS-1).

Ker tožeča stranka s tožbo ne varuje svojega pravnega položaja, je podan razlog za zavrženje tožbe po tretji točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Po tej zakonski določbi namreč sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.