Jedro

Resnični predmet zaupniškega odstopa terjatve je cesionarjevo ravnanje, ki naj poskrbi za to, da bo terjatev izterjana. To ravnanje pa mora biti v skladu s fiduciarno naravo mandata enako ravnanju dobrega gospodarstvenika oz. dobrega gospodarja.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. 2. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja terjatve v znesku 162,429.062,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.07.1996 dalje (1. točka izreka), pri čemer je tožeči stranki naložilo povrnitev 1,166.634,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.05.1999 do plačila. Tožeča stranka se je proti navedeni sodbi pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge. Prvenstveno je predlagala spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku (v celoti), podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pri tem je priglasila stroške pritožbe. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Ker je bila izpodbijana sodba izdana pred dnem 14.07.1999, je pritožbeno sodišče postopek nadaljevalo po določbah Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77). Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka (kot kreditodajalec) in R. p.o. (kot kreditojemalec) sta dne 25.03.1989 sklenili kreditno pogodbo (priloga A 7), s katero je kreditodajalec kreditojemalcu dal dolgoročni namenski kredit v višini 10.542.798.252,00 din (I. člen pogodbe), po denominaciji z dne 21.12.1989 v višini 1.054.279,80 K din. S pogodbo z dne 05.03.1992 (priloga A 6) pa je tožeča stranka terjatev iz naslova navedene kreditne pogodbe odstopila v izterjavo in v inkaso (gl. dr. Miha Juhart: Cesija (pogodbeni odstop terjatve), Gospodarski vestnik, Ljubljana 1996, st. 201-203, 6.3.) toženi stranki (1. člen pogodbe). Pri tem pa v pogodbi o odstopu terjatve ni opredeljena višina terjatve, ki jo je tožeča stranka toženi strani odstopila v izterjavo (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 11.02.1999, opr. št. III Ips 140/98) in v inkaso. V njej je določena le obveznost tožeče stranke (kot odstopnika), da toženi stranki (kot prevzemniku) izroči vse listine, ki dokazujejo obstoj in višino odstopljene terjatve (5. člen pogodbe). Tožeča stranka se je v zvezi s tem sklicevala na svoj dopis R. z dne 29.01.1991 (priloga A 12), iz katerega izhaja, da naj bi dolg R. po kreditni pogodbi dne 01.01.1991 znašal 1,487.075,52 DEM oz. 13.383.679,70 din, in na dopis R.-ja S. M. (ki naj bi bil pooblaščenec tožeče stranke) z dne 06.05.1991 (prilogi A 5 in A 11). Tožeča stranka je namreč štela, da je R. z dopisom z dne 06.05.1991 pripoznala stanje dolga po kreditni pogodbi v višini 1.487.075,52 DEM, čeprav iz II. točke (v zvezi z III. točko) dopisa bolj izhaja, da je sprejela "konverzijo (dolga) v DEM" (gl. III.3. točko pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 21.05.1996) oz. da je soglašala z upoštevanjem valutne klavzule. Vendar dopisa z dne 06.05.1991 ni mogoče upoštevati kot pripoznave, saj ne gre za enostransko brezpogojno izjavo tožene stranke nasproti sodišču, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen. Upoštevati pa ga ni mogoče niti kot priznanja, saj ne gre za enostransko izjavo stranke, naslovljeno na sodišče, da so trditve nasprotne stranke resnične. Tožeča stranka se je v zvezi z višino odstopljene terjatve sklicevala tudi na dodatek h kreditni pogodbi (priloga A 4), ki ga je pripravila R. (priloga A 3). Iz vsebine predloga dodatka (s katerim se očitno ni strinjala, saj ga ni podpisala) je namreč sklepala, da višina dolga (ugotovljenega po stanju na dan 01.04.1991) ni mogla biti nižja od 19.046.316,20 SIT oz. od 1.465.101,00 DEM. Vendar pa pri tem ni upoštevala, da "je R. v skladu s sklenjeno posojilno pogodbo vse do sredine leta 1992 odplačevala obroke glavnice in pripadajoče obresti redno in v celoti, kar izhaja iz spisu priloženih računov (priloge B 4 do B 10) ter sporočila o obremenitvi (priloga B 11)" - gl. 6. in 7. stran izpodbijane sodbe. Temu tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni oporekala in je šele v pritožbi zatrjevala, da ni dokazano, "da je R. po 1.4.1991 kaj plačala" (list. št. 96). Prav tako pa ni upoštevala, da s kreditno pogodbo ni bila dogovorjena valutna klavzula (ampak le spreminjanje obrestne mere, ki je znašala R + 10 indeksnih točk, glede na gibanje revalorizacijske stopnje (III. točka pogodbe)), kar je potrdil tudi F. L. (ki je bil kot nekdanji direktor tožene stranke zaslišan na naroku za glavno obravnavo dne 02.07.1998). Le-ta je tudi izpovedal, da "devizna (pravilno: valutna) klavzula (za obračunavanje kredita) nikoli ni bila uporabljena" (list. št. 67), čeprav "je R. P.-ju predlagala obračunavanje po devizni (pravilno: valutni) klavzuli, vendar ta na to ni pristal, ker mu je bila revalorizacijska metoda ugodnejša" (list. št. 68). Čim valutna klavzula ni bila dogovorjena, pa je bilo možno, da je zaradi monetarnih ukrepov "v času Markoviča" (npr. zaradi fiksnega tečaja DEM, ki je znašal 9,00 din oz. 13,00 din za 1,00 DEM) DEM protivrednost 19.046.316,20 din, kolikor naj bi dne 01.04.1991 znašal znesek revalorizirane glavnice kredita, namesto 1.465.101,00 DEM (po izračunu tožeče stranke) oz. 2.116.257,35 DEM (po izračunu drugostopenjskega sodišča) dne 14.07.1992, ko je bil sklenjen sporni dogovor (priloga A 2), znašala le 525.033,42 DEM (po izračunu tožene stranke in R.) oz. 533.570,11 DEM (po izračunu drugostopenjskega sodišča). Tožena stranka (kot prevzemnik) je namreč v zvezi s pogodbo o odstopu terjatve (v izterjavo in v inkaso) z R. dne 14.07.1992 sklenila dogovor, da znaša prevzeta terjatev na dan 31.05.1992 8.832.327,60 SIT (glavnica) in 18.185.994,70 SIT (obresti), skupaj 27.018.322,30 SIT oz. 525.035,42 DEM (II. člen dogovora). Na podlagi tega dogovora je tožena stranka izterjala 22.155.024,30 SIT, medtem ko naj bi tožeča stranka inkasirala 671.357,10 SIT, o čemer je bila tožeča stranka (kot odstopnik) obveščena z dopisom z dne 31.08.1992 (priloga B 12). Tožeča stranka je sicer zatrjevala, da je pri tem šlo za sklenitev škodljivega dogovora, v katerega sama ni privolila, vendar tega ni mogoče upoštevati, saj v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da o nameravani sklenitvi dogovora ni bila obveščena, da ni prejela dopisa tožene stranke z dne 03.07.1992, ampak je zatrjevala le, da na ta dopis ni odgovorila (gl. II.4. točko njene pripravljalne vloge z dne 12.04.1996). Sicer pa niti ni videti, da bi bilo soglasje tožeče stranke potrebno, saj ni videti, da bi pri sklenitvi spornega dogovora šlo za odmik od naročila oz. navodil v zvezi s pogodbo o odstopu terjatve. Tako ni mogoče očitati toženi stranki, da njeno ravnanje, ki naj bi poskrbelo za to, da bo odstopljena terjatev izterjana, ni bilo v skladu s fiduciarno naravo mandata (odstopa terjatve v izterjavo in v inkaso). Tudi iz izpovedi F. L. namreč izhaja, da je bila tožeča stranka o sklenitvi dogovora z R. obveščena, da pa "po obvestilu ni reagirala" (list. št. 66-67), medtem ko iz izpovedi P. V. (nekdanjega pomočnika direktorja tožene stranke za poslovanje s tujino in za poslovanje s prebivalci) izhaja, da je tožena stranka odstopljeno terjatev "maksimalno izterjala" (list. št. 68). Tožeča stranka je zatrjevala nasprotno, vendar ustreznih dokazov ni ponudila (list. št. 79) oz. jih je umaknila (list. št. 69). Tako ji ni uspelo opredeliti višine terjatve, ki je bila toženi stranki odstopljena v izterjavo in v inkaso, niti ji ni uspelo dokazati, da tožena stranka v zvezi z zaupniškim odstopom terjatve ni ravnala kot dober gospodarstvenik oz. kot dober gospodar, da ni pazila na interese tožeče stranke. Če je bila namreč tožeča stranka obveščena o nameravani sklenitvi dogovora z R. in o njegovi vsebini, ne more uspešno ugovarjati, da ugotovljena glavnica in obračunane obresti niso ustrezale dejanskemu stanju dolga po kreditni pogodbi. Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje v okviru zatrjevanih dejstev pravilno in dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa (ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu, po katerem sodišče odloči v škodo tiste stranke, ki ni uspela dokazati pomembnih dejstev, ki jih je zatrjevala) tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako pa se pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nekonkretizirane absolutne bistvene postopkovne kršitve iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77 (tožeča stranka namreč ni navedla razlogov, ki naj bi bili nejasni, niti listin, s katerimi naj bi bili ti razlogi v nasprotju) niti katere druge, uradoma upoštevne. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 368. čl. ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (1. točka izreka). Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP/77 sklenilo, da sama trpi stroške pritožbe (2. točka izreka).