Jedro

Toženec je v dobri veri in zaupanju v zemljiško knjigo kupil sporno parcelo, zato je varovan na podlagi določbe drugega odstavka 44. člena SPZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnika sama nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev solastninske pravice na nepremičnini parc. št. ..., vpisani pri vl. št. … k.o. V., na izstavitev za vknjižbo temu ustrezne listine, sicer bo takšno listino nadomestila sodba ter na povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke tožečima strankama. V posledici zavrnitve zahtevka je tožnikoma naložilo nerazdelno povrniti toženi stranki njene odmerjene potrebne pravdne stroške, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se tožnika s skupno pritožbo pravočasno pritožujeta in kot pritožbene razloge uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava, bistvene kršitve pravdnega postopka ter nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Navajata, da je skica zamejničenih uživalnih meja parc. št. ... k.o. V. in sosednjih parcel, ki jo je napravil geodet tedanje G. u. O. Š. p. J., ki je v spisu, bila napravljena po datumu kupne pogodbe z dne 1. 3. 1995, na podlagi katere sta tožnika kupila parcelni številki ... in ... k.o. V., pri čemer je slednja izostala iz pogodbe. To potrditvi pritožbe logično izhaja iz dejstva, da je tožnik na tej skici označen kot uživalec parcelne številke ..., ki pa jo je prevzel v posest, kot izhaja iz 3. točke kupne pogodbe z dne 1. 3. 1995, z dnem sodne overitve pogodbe, kar ni moglo biti pred datumom njene sklenitve. Uživalna meja torej ni bila določena v okviru delitvenega postopka, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje in tega tožeča stranka ni zatrjevala. Mejni ugotovitveni postopek pri G. u. Š. p. J. št. ... se je vršil prej, v letu 1994, skica zamejničenih uživalnih meja pa je lahko nastala šele po sklenitvi kupne pogodbe z dne 1. 3. 1995. Ta sklica pa potrjuje, da je sta bila tožnika v posesti parcelne številke ... k.o. V. po stanju v letu 1995, torej po sklenitvi kupne pogodbe z dne 1. 3. 1995, kar pomeni bistveno pred datumom 6. 5. 1997, ko je toženec s prodajalkami G. A., G. R. in G. F. sklenil kupno pogodbo ter da so prodajalke v razmerju do toženca tedaj že uživale parcele, ki so na podlagi pogodbe dne 6. 5. 1997 bile prodane tožencu, pri čemer niso uživale in imele v posesti parcelne številke … k.o. V. Neposredne povezave med skico zamejničenih uživalnih meja in mejnim ugotovitvenim postopkom iz leta 1994 torej ni, saj je bila po izvedenem mejnem ugotovitvenem postopku sklenjena kupna pogodba z dne 1. 3. 1995 in sta tožnika na njeni podlagi nastopila posest parc. št. ... in ... k.o. V., skica zamejničenih uživalnih meja pa obravnava stanje po sklenitvi pogodbe in ne stanje iz leta 1994. Zato so na skici pri parc. št. … k.o. V. kot uživalci še navedeni I., pri parc. št. ... pa ne več. Tako je razlika med skico in podatki mejnega ugotovitvenega postopka iz leta 1994 glede uživanja in lastništva parc. št. ... k.o. V. povsem logična in ne gre za nasprotje, kot zmotno ugotavlja sodišče. Sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, ko je ugotovilo, da „navedba Č. M. pri parc. št. ... kaže na to, da so potekali dogovori, da jo bo očitno kupil oziroma jo namerava kupiti...“, kar lahko drži le za čas v letu 1994, spregledalo pa je, da sta tožnika šele po sklenitvi kupoprodajne pogodbe 1. 3. 1995 prevzela posest tudi parc. št. …, kar logično gledano potrjuje, da sta tožnika kupila tudi to parcelo. Da I. pri parceli ... na skici zamejničenih uživalnih meja niso bili navedeni kot uživalci, je logično, saj so ta del zemljišča izročili tožnikoma kot kupcema. Logično je tudi, da so bili I. dotedaj v posesti dela zemljišča, iz katerega izhaja parc. št. ... k.o. V., kar je razvidno iz same skice glede na potek severne meje parc. št. ... in …. k.o. V., ki gre v relativno ravni liniji ob obeh teh parcelah. To dejstvo pa je treba presojati predvsem v povezavi z izpovedbo prič G. in G., ko je prvi izpovedal, da je toženec kupil cel kompleks in da je bila meja pot, pri čemer je jasno glede na skico, ki jo je narisal, da je bilo pod potjo I. in da je meja tekla v relativno ravni črti ob poti, kar potrjuje, da so I. imeli v posesti že desetletja tudi parc. št. ..., iz katerega je nastala parc. št. ... k.o V. Priča G. R. pa je to ključno dejstvo prav tako izrecno potrdila, ko je izpovedala, da so hasnovali do poti, pojasnila pa je tudi, da so bili mejniki vidni in da je tožencu pokazala, do kod je njihovo, pri čemer je bil navzoč tudi tožnik in da sta toženca tedaj že hasnovala pod potjo. Pod potjo pa je bilo I. V skladu s tem so tudi predložene izjave prič, ki so verodostojne in logične, temu pa pritrjujejo tudi podatki G. u. Š. p. J. iz leta 1994, zlasti delilni načrt z dne 15. 9. 1994, ki resnično izkazujejo, da je že tedaj obstajal namen, da bi tožnika kupila ves svet pot potjo, ki so ga sestavljali parc. št. ... in ... k.o. V. Iz izvedenih dokazov potrditvi pritožnikov izhaja, da je toženec ob sklepanju kupne pogodbe z dne 6. 5. 1997 natančno vedel, da kupuje zemljišče pod cesto, saj mu je bilo stanje lastništva v naravi poznano, zlasti dejstvo, da del zemljišča parc. št. ... k.o. V. v času kupne pogodbe z dne 6. 5. 1997 ni bila last prodajalk, s katerimi je sklenil svojo pogodbo in je ta del zemljišča bil v posesti tožnikov oz. tožnika Č. M. Tožeča stranka je določno in zadosti substancirano zatrjevala tudi začetek in trajanje priposestvovanja in ne gre za pomanjkanje trditvene podlage. Točnega datuma, kdaj naj bi priposestvovalna doba začela teči, v tovrstnih sporih objektivno ni mogoče navajati in zadošča, da se trditvena podlaga opredeli na način „od vekomaj“, kot je to storila tožeča stranka, kar pomeni obdobje daljše od 100 let, pri čemer jasno izhaja, da se je priposestvovanje zaključilo bistveno pred letom 1994, kar bistveno presega obdobje 20 let, ki je potrebno za priposestvovanje. Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenih dokazih dovolj podlage za dokazni zaključek, da je bilo to priposestvovanje po pravnih prednikih tožnikov zaključeno bistveno pred letom 1994, saj je že priča R. G. izpovedala, da so hodili delat, ko so bili še mladi, kar glede na njeno starost pomeni zagotovo 50 let in več, v tem času pa so ob poti po grebenu mejili z I. Sodišče prve stopnje bi moralo v zvezi s tem dejstvom začetka teka in dokončanja priposestvovanja zaslišati ostale predlagane priče, zlasti prodajalki v razmerju do tožnikov, ki sta imeli predmetno zemljišče v posesti do izročitve tožnikom, ki bi bi začetek, trajanje in dokončanje priposestvovanja bistveno pred letom 1994 nedvomno potrdili, povsem enako kot priči G. in G. Ker sodišče teh dokazov ni izvedlo, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, obenem pa je z zavrnitvijo dokaznih predlogov storilo bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Po oceni tožeče stranke je tudi neprepričljivo in nelogično ugotavljanje sodišča prve stopnje, zakaj ne verjame pričam R. G. in A. G., saj pri tem izpostavlja podrobnosti, ki za samo zadevo niso pomembne, ob bistvenih vprašanjih, ki so za to pravdo pomembna, to je, kje je bila meja in do kod je bilo I., pa sta priči izpovedovali povsem skladno. Toženec je kupoval tisto, kar mu je bilo pokazano in ni bistveno, kaj mu je bilo rečeno o tem, kdo točno je lastnik sosednjega zemljišča. Parc. št. …. k.o. V. niti ni mogla biti od I., ker je bil ta del zemljišča v letu 1995 oddan tožnikom, le-ti pa so bili v posesti tega dela zemljišča, tožnik Č. M. pa je bil navzoč ob ogledu, ko je kupoval toženec od svojih prodajalk in je logično, da je toženec tudi od tožnika izvedel, kaj lahko kupi in kje je meja. Tako o tem sploh ni bilo spora. Docela zmotno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na udeležbo tožnika Č. M. v postopku parcelacije, češ da je zaradi tega vedel, da parc. št. ... k.o. V. ni last njegovih prodajalk. Bistveno je predvsem to, da se je priposestvovanje pravnih prednic tožnikov dokončalo bistveno pred letom 1994 po določbah ZTLR, in da s formalnim nakupom parc. št. ... k.o. V. po tožencu priposestvovanje ni moglo biti pretrgano, ker je toženec dobro vedel, kaj je predmet nakupa v naravi. V konkretnem primeru sta tožnika kupila večje zemljišče, za katerega se je vedelo, da je pripadalo I. in to dejstvo ni bilo sporno. Integralni del tega zemljišča je bil tudi njegov manjši del, pri katerem I. sicer niso bili navedeni v zemljiški knjigi kot lastniki. Vendar pa v naravi ni bilo jasno, kje se ta del zemljišča nahaja vse do parcelacije iz leta 1994. Tedaj pa je obstajalo soglasje, da je to zemljišče I., o čemer je bil ob nakupu posredno od svojih prodajalk seznanjen tudi toženec. Pritožnika pritožbeno predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata tudi pritožbene stroške.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank in po izvedenem dokaznem postopku utemeljeno in materialnopravno pravilno zavrnilo tožbena zahtevka tožečih strank proti toženi stranki na ugotovitev (so)lastninske pravice tožnikov na parc. št. … k.o. V. ter na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vpis solastninske pravice pri predmetni nepremičnini v zemljiško knjigo.

Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da tožeča stranka glede zatrjevanega priposestvovanja sporne parcele po pravnih prednicah tožnikov ni podala zadostne trditvene podlage, saj ni navedla, kdaj naj bi priposestvovalna doba, ki se je potrditvah tožnikov že iztekla do izvedene parcelacije parc. št. ... k.o. V. v letu 1994, začela teči. Opisna časovna opredelitev „od vekomaj“ sicer lahko pomeni zelo dolgo časovno obdobje, ne pomeni pa nujno obdobja, daljšega od 20 let ali obdobja več kot 100 let, kot trdi pritožba. Za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini kot načina pridobitve lastninske pravice pa je v letih zakonsko predpisano časovno obdobje bistveni element tako po pravilih SPZ (Stvarnopravni zakonik) kot po prej veljavnem ZTLR (Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih) in še prej ODZ (Obči državljanski zakonik), zato ga je treba vsaj v letih določno tudi zatrjevati in opredeliti, čemur pa tožeča stranka s podano opisno časovno opredelitvijo ni zadostila. Trditev stranke, s katerimi ta utemeljuje svoj zahtevek, pa izvedeni dokazi tudi ne morejo nadomestiti, saj bi bilo s tem kršeno razpravno načelo, pri čemer izvedeni dokazi lahko zgolj potrjujejo ali ovržejo strankine trditve. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje imelo dovolj dokazne podlage za zaključek o priposestvovanju sporne parcele že pred letom 1994 v izpovedbi kot priče zaslišane R. G., kot tudi, da bi o tem moralo zaslišati še kot priči predlagani prodajalki, za kateri tožeča stranka zatrjuje, da sta sporno parcelo št. ... k.o. V. tožnikoma prodali s kupno pogodbo z dne 1. 3. 1995 skupaj s parc. št. ..., pri čemer sporna parcela vanjo ni bila vnešena. Neutemeljen pa je posledično tako tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zato, ker teh dokazov ni izvedlo, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožbeni razlog, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, je nekonkretiziran, saj pritožba ob tem ne opredeli, katera postopkovna določba je bila s tem kršena, tako da pritožbeno sodišče tega pritožbenega očitka ne more preizkusiti. Tudi sicer pa je po določbi prvega odstavka 286. b člena ZPP potrebno relativne bistvene kršitve postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, v pravnih sredstvih pa so upoštevne le takrat, če stranka izkaže, da teh kršitev predhodno ni mogla navesti. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 24. 11. 2010 izhaja, da je sodišče prve stopnje dokazne predloge, ki jim ni sledilo, s sklepom zavrnilo že na glavni obravnavi, pri čemer pa ni razvidno, da bi ob tej odločitvi sodišča prve stopnje tožeča stranka uveljavljala kakšno postopkovno kršitev, ker pa tudi v pritožbi ne pove, čemu tega ni storila že pred sodiščem prve stopnje, je tudi iz tega razloga ob upoštevanju določbe prvega odstavka člena 286 b ZPP ta pritožbeni očitek neupošteven.

Pritožbeno ni sporno, da v pogodbi z dne 1. 3. 1995, s katero tožeča stranka trdi, da je od pravnih prednikov I. poleg parc. št. ... kupila tudi sporno parcelo ..., slednja ni navedena. Ob dejstvu pa, da je tožnik sodeloval tudi v delitvenem postopku, ki ga je vodila pristojna geodetska uprava, kar potrjuje tudi zapisnik z dne 1. 9. 1994 ter ob izpovedbi v dokaznem postopku zaslišanega tožnika, da ob nakupu nepremičnine zemljiškoknjižnega stanja ni preverjal, pa je utemeljen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ob sklepanju pogodbe z dne 1. 3. 1995 tožnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi v dokaznem postopku predložene listinske dokaze, obe (pravnomočni) odločbi geodetske uprave št. ... z dne 23. 11. 1994, izdani v postopku parcelacije zemljišč, vključno z zapisnikom z dne 1. 9. 1994, delilnim načrtom dne 15. 9. 1994 ter tudi skico zamejničenih uživalnih meja, ki jo pritožba posebej izpostavlja. Utemeljeno je zaključilo, da tožnika s tem, ko je v delilnem načrtu navedeno, da pri parceli ... ostajajo dotedanji lastniki, pri parceli ... pa je navedeno, da bo postal lastnik Č. M., pri parceli … pa, da jo uživajo I., ne kaže na to, da so tudi parcelo ... takrat uživali I., saj je to navedeno le pri parceli ..., navedba Č. M. in parceli ... pa kaže na to, da so potekali dogovori, da jo bo očitno kupil oziroma nameraval kupiti, kot novi lastnik pa je naveden tudi na zapisniku pod tč. ... Tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da bi naj skica zamejničenih uživalnih meja za parc. št. ... k.o. V. in sosednje parcele nastala in bila napravljena šele po datumu kupne pogodbe z dne 1. 3. 1995, torej izven postopka parcelacije, vodenega pri G. u. Š. p. J. pod št. …, v kateri sta bili tudi izdani odločbi o parcelaciji z dne 23. 11. 1994, zgoraj navedena zapisnik in delilni načrt, in da torej ta skica obravnava stanje po sklenitvi pogodbe z dne 1. 3. 1995 in ne stanja iz leta 1994, kar tožeča stranka trdi v pritožbi in na čemer skupaj z lastno dokazno oceno izvedenih dokazov gradi doberšen del le-te. Zato ta trditev predstavlja v pritožbi uveljavljeno novo dejstvo, ki pa ga pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku glede na določbo prvega odstavka člena 337 ZPP ne more upoštevati, saj pritožba ne pove, čemu tega dejstva ni navajala že pred sodiščem prve stopnje. Skica, na katero se sklicuje pritožba (o.p. Pril. ... spisa) ni posebej datirana, vendar ob dejstvu, da pritožba tudi ne pove, čemu naj bi se sklica zamejničenih uživalnih meja izdelovala izven postopka parcelacije, vodenega pri G. u. Š. p. J., na katerega se tožeča stranka v svojih navedbah tudi sama sklicuje in nadalje glede na pritožbene navedbe, da skica obravnava stanje po kupni pogodbi z dne 1. 3. 1995, torej tudi že potem, ko je bil ta postopek z odločbama končan, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je tudi ta sklica nastala znotraj tega postopka.

Prepričljivi so tudi zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je toženec sporno parcelo, ki jo je od G. A. in G. R ter G. F. kupil s kupno pogodbo 6. 5. 1997, kupil v dobri veri in zaupanju v javno knjigo, zato je kot dobroverni kupec varovan tudi po določbi drugega odstavka 44. člena SPZ. Pritožbeno namreč ni sporno, da sporna nepremičnina parc. št. … k.o. V., ki je med pravdnima strankama nesporno nastala v delitvenem postopku že v letu 1994, vodenem pri G. u. O. Š. p. J. pod številko ..., v kateri sta bili izdani tudi odločbi z dne 23. 11. 1994, ob prodaji nepremičnine tožencu (o.p. kupna pogodba z dne 6. 5. 1997) v zemljiški knjigi ni bila vknjižena na tožnika, ampak na pravne prednike toženca, od katerih jo je toženec s kupno pogodbo tudi kupil. Prepričljivi pa so tudi dokazni zaključki sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da naj bi toženec bil ob nakupu seznanjen s stanjem lastništva parcele v naravi, pri čemer se je sodišče v dokazni oceni celovito dokazno opredelilo do vseh izvedenih dokazov v tej smeri, tudi do izpovedb prič G. A. in G. R. ter ju ob tem celovito dokazno ocenilo tudi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, kot mu to narekuje določilo čl. 8 ZPP.

Tako se pritožba tožeče stranke pokaže kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP). Zato je ob obrazloženem pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ker pritožnika s pritožbo nista bila uspešna, bosta morala svoje pritožbene stroške nositi sama (člen 154/I ZPP v zvezi s členom 165/I ZPP).