Jedro

Da bi imetnik vendarle imel posestno varstvo, bi moral dokazati, da je v takšnem ekonomskem razmerju do te stvari, ki se na zunaj manifestira kot dejanskost ene od oblik uporabe. Ta mora biti taka, da ima od nje določene koristi in da je zaradi ohranitve takšnega svojega položaja upravičen do posestnega varstva. Zakon nudi posestno varstvo vsaki zadnji posesti (1. odstavek 78. člena ZTLR), ne glede na to, koliko časa je trajala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni: - v točki III tako, da se pravilno glasi: "Tožena stranka D. d.o.o. je motila posest svetlobnega napisa tožeče stranke I. s tem, da je v času med 19. uro dne 6.3.1999 in 7. uro dne 8.3.1999 s kovinske konstrukcije, ki se nahaja na strehi stavbe v Ljubljani, ... demontirala in odstranila svetlobni napis in znak I.. Toženi stranki se nalaga, da vzpostavi prejšnje posestno stanje ter svetlobni napis in znak I. ponovno montira na kovinsko konstrukcijo na strehi stavbe v Ljubljani, ..., v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Toženi stranki se prepoveduje, da v bodoče posega v posest tožeče stranke s takšnimi in podobnimi ravnanji." - v točki IV tako, da se zavrne tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi; - v odločitvi o stroških tako, da je tožena stranka D. d.o.o. dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 169.344,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2000 do plačila v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. - v točki V tako, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe zoper tožečo stranko I. d.d. II. Tožena stranka D. d.o.o. je dolžna plačati tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 64.425,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2001 dalje v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke I. d.d. (nasprotno tožene stranke, v nadaljevanju tožeče stranke) na ugotovitev, da jo je tožena stranka D. d.o.o. (v nadaljevanju tožena stranka) motila v posesti svetlobnega napisa, s tem, da je v času med 19. uro dne 6.3.1999 in 7. uro dne 8.3.1999 s kovinske konstrukcije, ki se nahaja na strehi stavbe v Ljubljani, ... demontirala in odstranila svetlobni napis in znak I.. Hkrati je zavrnilo tudi dajatveni zahtevek tožeče stranke, po katerem se toženi stranki nalaga, da vzpostavi prejšnje posestno stanje ter svetlobni napis in znak I. ponovno montira na kovinsko konstrukcijo kot tudi prepovedni zahtevek. Sodišče prve stopnje pa je z izpodbijanim sklepom ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožene stranke na ugotovitev, da jo je tožeča stranka motila v soposesti, s tem ko je med 1.3. in 6.3.1999 namestila na strehi stavbe ... v Ljubljani kovinsko konstrukcijo in svetlobni napis. Tožeči stranki je naložilo, da vzpostavi prejšnje posestno stanje, s tem da odstrani kovinsko konstrukcijo in druge pritikline in ji v bodoče prepovedalo vsako takšno ali podobno motilno dejanje. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne njene stroške postopka v znesku 232.598,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sklepa dalje. Sodišče prve stopnje je ugodilo tudi predlogu za izdajo začasne odredbe in tožeči stranki prepovedalo kakršnokoli spreminjanje stanja na strehi stavbe .... v Ljubljani v obsegu, ki se nanaša na kovinsko konstrukcijo in svetlobni napis in za primer kršitve te prepovedi določilo denarno kazen v znesku 5,000.000,00 SIT. Zoper takšno odločitev je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, nasprotno tožbo pa kot nedopustno zavrže oziroma jo zavrne kot neutemeljeno. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da tožena stranka nima ekonomskega, in tedaj pravnega interesa za posestno varstvo, na kar je opozorila že v odgovoru na nasprotno tožbo. Imela bi ga, če bi izkazala namen, da bo postavila svetlobni napis na istem mestu, kjer se je nahajal napis tožeče stranke. Do tega ugovora se sodišče ni opredelilo, zato izpodbijanega sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka ima le interes po odškodnini, ki ga skuša vnovčiti preko posestnega varstva. Iz ugotovljenih dejstev tudi ni mogoče zaključiti, da bi tožeča stranka toženi stranki onemogočila dosedanji način izvrševanja posesti. Iz izpovedi direktorja tožene stranke, da so njeni predstavniki v letu 1999 nemoteno hodili na straho, jo pregledovali in preverjali možnost za postavitev konstrukcije za reklamni napis tožene stranke izhaja nasprotno - zaradi postavitve tožničinega reklamnega napisa tožena stranka ni v ničemer motena pri dotedanjem izvrševanju soposesti. Hipotetičnost interesa za postavitev reklamnega napisa ne predstavlja izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo. Tožeča stranka pa je imela pooblastilo za postavitev napisa, saj ji je velika večina solastnikov stavbe dala soglasje za postavitev, pri tem pa ne gre za situacijo iz 4. odstavka 15. člena ZTLR, ko je potrebno soglasje vseh lastnikov. Sodišče se ni opredelilo do navedb in dokazov tožeče stranke, da je tožena stranka pravzaprav soglašala s postavitvijo napisa tožeče stranke na strehi stavbe, kar izhaja tako iz zapisnika tožene stranke z dne 15.10.1998 in iz oizpovedi zaslišanih prič. Med strankama se je zapletlo glede vprašanja koliko stane postavitev napisa. Ravnanje tožeče stranke ni bilo ne samovoljno ne protipravno. Izrek začasne odredbe je v nasprotju z izrekom odločitve po nasprotni tožbi. Z začasno odredbo se tožeči stranki prepoveduje vsakršno spreminjanje stanja na strehi, z odločitvijo o glavni stvari pa se ji nalaga vzpostavitev prejšnjega stanja. Sodišče ne pove, v čem naj bi bili ostali onemogočeni s postavitvijo napisa. Sodišče tudi ne pove v čem naj bi bil nastanek nenadomestljive škode. Glede na hipotetični interes toženke za postavitev napisa ni mogoče govoriti o možnem nastanku škode. Sodišče bi se tudi moralo opredeliti do njenega ugovora, da nasprotna tožba ni dopustna. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da ne drži očitek tožeče stranke, da ni bilo pogojev za dopustitev nasprotne tožbe. Za takšno odločitev sodišča prve stopnje so bili razlogi tako v določilu 1. točke 1. odstavka 183. člena kot tudi v določilu 3. točke 1. odstavka 183. člena ZPP. Prav tako tudi ne drži pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogel prizkusiti in kar bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na dejanskih ugotovitvah: - da je bila tožena stranka nedvomno v zadnji mirni soposesti uporabe strehe na hiši, - da so predstavniki tožene stranke lahko nemoteno hodili na streho in jo pregledovali ali na njej niso morda nastale kakšne poškodbe in tudi preverjali možnost za postavitev konstrukcije za reklamni napis svojega podjetja, - da je tožeča stranka posegla v posest tožene stranke na strehi, ko je v času od 1.3. 1999 do 6.3.1999 na strehi postavila kovinsko konstrukcijo in na njej montirala svetlobni napis ter s tem pridobila izključno posest na delu strehe, - da je bil tak poseg samovoljen in protipraven, - da je tožena stranka ukrepala proti posegu tožeče stranke v skladu z zakonom s tem, ko je s kovinske konstrukcije na strehi sama odstranila svetlobni napis in v zakonskem roku 30 dni vložila tožbo za varstvo svoje posesti, Sodišče prve stopnje je še navedlo, da bi bila tožeča stranka upravičena do posesetnega varstva, če tožena stranka kot prejšnja soposestnica strehe ne bi ukrepala v zakonskem roku 30 dni. Iz povzetega stališča sodišča prve stopnje in povzetih dejanskih ugotovitev izhaja, da je odklonilo sodno varstvo tožeči stranki, ker gre po mnenju sodišča v njenem primeru za dejansko situacijo iz 2. odstavka 78. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerij (v nadaljevanju ZTLR), po katerem viciozni posestnik nima posestnega varstva nasproti tistemu, od katerega je na viciozen način pridobil posest, če je ta posegel v njegovo posest v roku iz 77. člena ZTLR, medtem ko gre v primeru tožene stranke za zadnjega posestnika v smislu 1. odstavka 78. člena ZTLR. Tako uporabljeno materialno pravo pa je glede na ugotovljene dejanske okoliščine zmotno. Bistveno dejansko vprašanje tako glede odločitve o tožbenem kot tudi o nasprotnem tožbenem zahtevku je vprašanje, ali je imela tožena stranka posest strehe oziroma kot je poudarilo sodišče prve stopnje, ali je bila tožeča stranka pred 6.3.1999 v posesti svetlobnega napisa in ali je tožena stranka samovoljno in nedopustno posegla v to posest. Odgovor na prvo vprašanje, glede na ugotovljena dejstva, ne more biti pritrdilen. Po določilu 1. odstavka 70. člena ZTLR ima posest stvari vsak, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo. Dejanska oblast nad stvarjo pomeni takšno razmerje do stvari, ki omogoča osebi, ki naj bi bila posestnik, da s svojim ravnanjem neposredno vpliva na določeno stvar tako, da ima od tega določeno ekonomsko korist ter da pri tem izključuje druge pravne subjekte. Posest je namreč predpostavka ekonomskega izkoriščanja stvari. Zato je posestnik predvsem iz ekonomskih razlogov zainteresiran, da ima dejansko oblast nad stvarjo. V obravnavanem primeru je predmet posesti streha stavbe oziroma nepremičnine, ki je v solasti večih pravnih subjektov. Gre za skupni del zgradbe, ki načeloma ne more biti predmet lastninske pravice le enega imetnika. Enako velja tudi glede posesti. Da bi imetnik vendarle imel posestno varstvo, bi moral dokazati, da je v takšnem ekonomskem razmerju do te stvari, ki se na zunaj manifestira kot dejanskost ene od oblik uporabe. Ta mora biti taka, da ima od nje določene koristi in da je zaradi ohranitve takšnega svojega položaja upravičen do posestnega varstva. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da so predstavniki tožene stranke lahko nemoteno hodili na streho in jo pregledovali ali na njej niso morda nastale kakšne poškodbe in tudi preverjali možnost za postavitev konstrukcije za reklamni napis svojega podjetja ne predstavlja izvrševanja posesti v opredeljeni vsebini. Hoja na streho brez izkazane ekonomske koristi za takšno početje ne izkazuje dejanske oblasti nad stvarjo. Tudi, če bi za to obstajala ekonomska korist, tožena stranka od takšnega načina izvrševanja posesti, z postavitvijo svetlobnega napisa ne bi bila izključena oziroma onemogočena (glede na njeno trditev iz nasprotne tožbe, da izvršuje soposest na strehi v deležu približno 7% - 80. člen ZTLR). Zaključek sodišča prve stopnje da gre toženi stranki, glede na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje, sodno varstvo, je posledica zmotne uporabe določil 70. in 78. člena ZTLR, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo nasprotno tožbeni zahtevek. Takšna odločitev pa pogojuje tudi zavrnitev predloga tožene stranke za izdajo začasne odredbe, saj zanjo niso izpolnjene predpostavke iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju v zvezi z 427. členom ZPP. Postavitev svetlobnega napisa na streho stavbe torej ni predstavljalo motenja oziroma odvzema posesti tožene stranke. S tem dejanjem tožeče stranke se je posest zasnovala in opredelila njena vsebina. Tožeča stranka je pridobila dejansko oblast nad stvarjo, od tega, da jo izvaja, pa ima določene koristi. Tako je tožeča stranka pridobila posest na izviren oziroma originaren način. Zato je tudi upravičena do posestnega varstva. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da zakon nudi posestno varstvo vsaki zadnji posesti (1. odstavek 78. člena ZTLR), ne glede na to, koliko časa je trajala. Tožena stranka je zato posegla v zadnjo posest tožeče stranke s tem, ko je odstranila njen svetlobni napis. Takšno njeno dejanje je samovoljno in protipravno. Pri tem je treba poudariti, kar je navedlo že sodišče prve stopnje, da je za posestno varstvo brez pomena okoliščina, ali ima tožeča stranka pravico do takšne vršitve posesti. Posestno varstvo je namreč le začasno in provizorno. Njegov namen je le v zaščiti kontinuiranega izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo, ta zaščita pa lahko traja do tedaj, dokler se ne dokaže, da posestnik nima pravice do posesti. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določila 4. točke 358. člena v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke tako v njegovem ugoditvenem kot tudi v dajatvenem in prepovednem delu. Sprememba odločbe sodišča prve stopnje pa je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve. Tožeča stranka je s svojim zahtevkom v celoti uspela, zato ji je dolžna tožena stranka v skladu z določilom 1. odstavka 154. člena ZPP povrniti njene stroške pravdnega postopka. Te je sodišče odmerilo v znesku 169.344,00 SIT, upoštevajoč določilo 155. člena ZPP ter določila Zakona o sodnih taksah in odvetniške tarife. Zaradi neustrezne specifikacije potnih stroškov sodišče tožeči stranki teh ni priznalo. Ker je tožeča stranka uspela s pritožbo, ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi njene pritožbene stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 64.425,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje te odločbe dalje.