Jedro

Nedvomno je tožeča stranka uspela dokazati, da ji je nastala škoda. Ostalih elementov, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja tožene stranke in da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in njenim nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode, pa sodišče ni pravilno ugotovilo. Po teoriji o adekvatni vzročnosti je mogoče kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do škodne posledice. Stranka odgovarja za normalne posledice svojega ravnanja, za posledice, s katerim more računati, da utegnejo nastati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadeva sodišču v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Z vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna tožniku za škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku 12.04.1996, ko se je kot delavec tožene stranke hudo telesno poškodoval. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so delavci tožene stranke 12.04.1996 delali v predelu gozda Ž. v bližini K.. Med malico so si zakurili ogenj, da bi si pogreli malico in ko so se vsedli okoli ognja je prišlo do eksplozije mine, ki je bila očitno na delu, kjer so zakurili. Sodišče je štelo, da obstaja odgovornost tožene stranke na podlagi čl. 154, 158, 17 in 177 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in da je bilo toženi stranki znano, da so se na tem območju uničevala minska eksplozivna sredstva, zato je šlo za delo s povečano odgovornostjo in tožena stranka odgovarja po pravilih o objektivni odgovornosti. Sodišče pa je štelo, da je tožena stranka tudi krivdno odgovorna, saj so nadrejeni delavci dopuščali, da so si delavci v gozdu kurili ogenj, s tem pa opustili dolžno skrb za varnost svojih delavcev. Tožniku, ki je ob škodnem dogodku ravnal po ustaljeni praksi, pa ni mogoče pripisati nobenega dejanja, ki ga tožena stranka od svojih delavcev ne bi mogla pričakovati, lahko pa bi ga z ustreznim poučevanjem ter opozorili nadrejenih delavcem preprečila.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je bilo po navedbah prič F. S., A. V. in J. P. nedvomno ugotovljeno, da se uničevanje minsko eksplozivnih sredstev ni nikoli opravljalo na mestu, kjer je zaradi eksplozije utrpel škodo tožnik. Vsa minsko eksplozivna sredstva so bila uničevana v vrtači, v bližini bunkerja, ker je tam bilo skladišče eksplozivnih sredstev. Postopek razminiranja eksplozivnih teles se je opravljal komisijsko, vedno so bile prisotne najmanj tri osebe - pooblaščeni miner in dva delavca takratnega oddelka za ljudsko obrambo. Vse priče so brez dopuščanja kakršnegakoli dvoma izpovedale, da ni obstajala nobena možnost, da bi ostalo kakšno minsko eksplozivno sredstvo, ki so ga razminirali neeksplodirano, saj so vedno komisijsko pregledali mesto eksplozije in preverili uspešnost eksplozije. Glede na to pa je tožniku lahko povzročila poškodbo le neeksplodirano eksplozivno sredstvo iz druge svetovne vojne in nikakor ne eksplozivna sredstva, ki jih je uničevala Republika Slovenija. Za neeksplodirana minska eksplozivna sredstva iz druge svetovne vojne pa tožena stranka ni vedela in tudi ni mogla vedeti, zato ne more biti objektivno odgovorna za škodo. Tožena stranka v času druge svetovne vojne ni obstajala, njeni delavci na tem področju niso nikoli našli neeksplodiranih teles, za škodo povzročeno z minsko eksplozivnimi sredstvi, ki izvirajo iz druge svetovne vojne, pa tožena stranka ne more odgovarjati po pravilih objektivne odgovornosti. Tožena stranka tudi ni lastnica gozda, v katerem je bil opravljen posek lesa, ampak je lastnica R. S.. Lahko bi obstajala odgovornost R. S.. Minerji, ki so bili zaposleni pri toženi stranki, so sodelovali samo kot strokovnjaki za razminiranje in v svojem imenu, saj med toženo stranko in Republiko Slovenijo ni bila nikoli sklenjena pogodba o sodelovanju minerjev pri razminiranju. Objektivna odgovornost pa ne obstaja tudi iz razlogov, ker do škodnega dogodka ni prišlo pri opravljanju dejavnosti tožene stranke, ki predstavlja dela s povečano nevarnostjo, ampak je prišlo do poškodbe v času malice, ko so tožnik in ostali delavci sedeli okrog ognja. Prav tako pa tudi niso krivdno odgovorni za škodo, ki jo je utrpel tožnik, saj je bilo kurjenje na mestu, kjer je bilo neeksplodirano eksplozivno sredstvo samo povod, zaradi česar je prišlo do eksplozije. Sicer pa med kurjenjem v gozdu in poškodbo tožnika ni neposredne vzročne zveze pa tudi sicer so tožnik in ostali delavci vedeli, da je kurjenje v gozdu prepovedano, saj so bili seznanjeni s pravili varstva pri delu. Sodišče prve stopnje pa je popolnoma prezrlo pričanje Uzar Srečka, ki je pri toženi stranki zadolžen za varstvo pri delu in ki je povedal, da je prepoved kurjenja v gozdu določena v Zakonu o gozdovih zaradi zaščite gozda in da z varstvom pri delu neposredno nima nobene zveze, saj varstvo pri delu ureja Zakon o varstvu pri delu. Tako je v zvezi s kurjenjem mogoče tožniku očitati vsaj sokrivdo, če že ne celotno odgovornost, saj se je z ostalimi delavci v skupini zavedal, da ravna protipravno. Predlagajo, da se njihovi pritožbi ugodi in da se sodba spremeni tako, da se odloči, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za tožnikovo škodo in tožniku naloži povrnitev stroškov, podredno pa, da se vmesna sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje. Zahtevajo povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so delavci tožene stranke 12.04.1996 delali v predelu gozda Ž. v bližini K.. Med malico so si zakurili ogenj in ko so se vsedli okoli ognja je prišlo do eksplozije mine, ki je bila očitno na delu, kjer so zakurili. Sodišče je štelo, da obstaja odgovornost tožene stranke na podlagi čl. 154, 158, 17 in 177 ZOR ter da je bilo toženi stranki znano, da so se na tem območju uničevala minsko eksplozivna sredstva, zato je šlo za delo s povečano odgovornostjo in tožena stranka odgovarja po pravilih o objektivni odgovornosti. Sodišče je štelo, da je tožena stranka tudi krivdno odgovorna, saj so nadrejeni delavci dopuščali, da so si delavci v gozdu kurili ogenj, s tem pa opustili dolžno skrb za varnost svojih delavcev.

Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da obstaja odškodninska odgovornost tožene stranke, v sodbi pa tudi ni ocenilo vseh dokazov, ki so pomembni za odločanje o zahtevku.

Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje kot nesporno izhaja, da je bil tožnik poškodovan, ko je 12.04.1996 delal kot delavec tožene stranke v gozdu in ko so si delavci, da bi si pogreli malico, zakurili ogenj. Ko so sedeli ob ognju je prišlo do eksplozije. Ugotovljeno je bilo, da je eksplodiralo eksplozivno telo, za katero pa se ni ugotovilo, ali izhaja iz druge svetovne vojne ali pa je morda ostalo od razminiranja ali vojaških vaj. Sodišče je štelo, da bi tožena stranka za možnost, da so na tem področju minsko eksplozivna telesa lahko vedela, zlasti zato, ker so pri razminiranju minsko eksplozivnih sredstev sodelovali njihovi delavci.

Ali je podana odgovornost tožene stranke ter ali obstaja krivdna ali objektivna odgovornost, bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati na podlagi določbe I. odst. 73. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 40/90), ki določa, da mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki jo ta utrpi na delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti. Torej se presoja odgovornost tožene stranke, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, po 154. čl. ZOR. Sodišče je tudi pravilno ugotavljalo ali obstaja krivdna odgovornost (I. odst. 154. čl. ZOR), ali pa objektivna odgovornost (II. odst. 154. čl. ZOR).

Po I. odst. 154. čl. ZOR mora tisti, ki drugemu povzroči škodo le-to povrniti, razen če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Sodišče je štelo, da obstaja krivdna odgovornost zato, ker so nadrejeni vedeli, da delavci kurijo v gozdu, pa so to dopuščali, s tem pa so opustili dolžno skrb za varnost svojih delavcev. Takšni zaključki so preveč pavšalni, sodišče pa je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, kot bo obrazloženo.

Temeljno načelo odškodninskega prava je, da lahko vsak zahteva povračilo povzročene škode ob splošnih pogojih odškodninskega delikta: da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Ti pogoji morajo biti podani kumulativno, izpolnitev pogojev, razen temelja odgovornosti, krivde oz. objektivne odgovornosti povzročitelja škode, pa mora dokazati oškodovanec. Nedvomno je tožeča stranka uspela dokazati, da ji je nastala škoda. Ostalih elementov, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja tožene stranke in da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in njenim nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode, pa sodišče ni pravilno ugotovilo. Po teoriji o adekvatni vzročnosti je mogoče kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do škodne posledice. Stranka odgovarja za normalne posledice svojega ravnanja, za posledice, s katerim ne more računati, da utegnejo nastati. Kot normalne se štejejo vse direktne posledice. Zato je kot pravno upošteven vzrok treba šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do določene škode. Tožena stranka ne odgovarja za vsak vzrok, ki lahko povzroči škodo v njeni sferi. Čeprav se zgodi škodni dogodek na delovnem mestu, med delovnim časom ter med opravljanjem dela, je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali je med škodnim dejanjem in opustitvijo delodajalca podana pravnorelevantna vzročna zveza. Naše pravo uporablja teorijo adekvatne vzročnosti. Po tej teoriji je pravno odločilen tisti vzrok, ki ga je mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari, vzrok torej, ki običajno, praviloma povzroči škodo. Vzročna zveza daje odgovor na vprašanje, katero dejstvo je povzročilo škodo. Pojasnjevanje teh vprašanj je dejanske narave. Vzročna zveza je namreč pretrgana, če se med ravnanjem odgovorne osebe ter škodo poseže samostojen in neodvisen dogodek. Zato v konkretnem primeru zgolj okoliščina, ki jo je sodišče po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da so nadrejeni delavci tožene stranke dopuščali, da so delavci v gozdu kurili, še ne daje odgovora na vprašanje o tem, ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Samo kurjenje ognja samo po sebi še ne pripelje do tega, da eksplodirajo eksplozivna telesa, saj v normalnem okolju takšnih eksplozivnih teles ni moč pričakovati in z njimi računati. Zato bo sodišče moralo natančno raziskati vse okoliščine primera v tej smeri in v razlogih sodbe tudi natančno obrazložiti, zakaj in v čem vidi krivdno odgovornost tožene stranke.

Tudi glede objektivne odgovornosti je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da obstaja odškodninska odgovornost tožene stranke. Res je, da je neeksplodirana mina ali bomba, ki ostane na poligonu oz. na nekem terenu nevarna stvar, vendar pa po 174. čl. ZOR odgovarja za škodo od nevarne stvari njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da zgolj vednost tožene stranke o tem, da so na tem mestu razstreljevali telesa iz druge svetovne vojne, zadošča za to, da se delo v tem gozdu šteje kot nevarno. Pri tem ni dokazno ocenilo izpovedb prič, ki jih je zaslišalo in ki so povedale, da so sicer res sodelovale pri razstreljevanju takšnih teles, vendar pa ne obstaja možnost, da ne bi bila vsa telesa pravilno razstreljena. Torej iz izpovedb teh prič izhaja, da do škodnega dogodka ni prišlo zaradi teh teles, ampak kvečjemu iz drugih razlogov, ali ker so ta telesa ostala iz druge svetovne vojne, ali pa ker je to kdo prinesel, ne da bi za to vedela tožena stranka. Sodišče je v dokaznem postopku zaslišalo številne priče in tudi izvedlo dokaze o tem, vendar izpovedb prič ni dokazno ocenilo, na kar pravilno opozarja pritožba. Zaključki sodišča prve stopnje tako o objektivni kot subjektivni odgovornosti so preveč pavšalni, in niso podkrepljeni z dokazi.

Sodišče prve stopnje bo moralo ob ponovnem odločanju o tem ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, oceniti izpovedbe vseh prič, ki so sodelovale pri raztreljevanju minskih teles in ki so opisale na kakšen način je potekalo to uničevanje. Oceniti pa bo moralo tudi vse listine, ki so v prilogi spisa in ki so pomembne za ugotavljanje odškodninske odgovornosti: poročilo urada kriminalistične službe (A6), uradne zaznamke Urada kriminalistične službe (A 89, predvsem navedbe S. F., Š. Z.), uradni zaznamek z dne 01.05.1996, zapisnike o uničenju v prilogah pod B.... Šele ob ponovni oceni vseh dokazov bo lahko zaključilo ali obstaja odškodninska odgovornost- krivdna ali objektivna, tožene stranke.

Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih jo je bilo potrebno v skladu z določbo 14. tč. II. odst. 339 člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje.