Jedro

Kršitvi obeh udeležencev nesreče sta v neposredni vzročni zvezi s trčenjem, v katerem je bil tožnik poškodovan, del tožnikove krivde pa je vendarle večji. Povečana hitrost voznika, ki je vozil po prednostni cesti, bi bila odločilnejša, če bi bila preglednost spornega odseka prednostne ceste tako slaba, da bi prav povečana hitrost povzročila prepozno zagledanje vozila oziroma napačno oceno, da tožeča stranka lahko varno zapelje v križišče. Kaj takega pa ni bilo ne zatrjevano ne dokazano. Narava križišča in preglednost sta bili takšni, da bi tožeča stranka lahko pravilno ukrepala kljub znatno prekoračeni dovoljeni hitrosti zavarovanca tožene stranke. Hitrost bi imela večjo težo nadalje tedaj, če bi vožnja z dovoljeno hitrostjo lahko preprečila nastanek nesreče. Vendar pa je bilo ugotovljeno, da bi se ta zgodila tudi, če bi zavarovanec tožene stranke vozil s hitrostjo 40 km/h.

Izrek

Revizija zoper odločitev o premoženjski škodi se zavrže, revizija zoper odločitev o nepremoženjski škodi pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 2.558.838,12 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 203.838,12 SIT od 4.12.1998 do plačila, od 2.355.000 SIT pa od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila in ji povrniti 578.985 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ocenilo je, da je razmerje odgovornosti strank 70% proti 30% v korist tožene stranke in nato odmerilo višino odškodnine.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z oceno razmerja odgovornosti pravdnih strank sodišča prve stopnje in odmerjenim zneskom denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Čeprav ni dvoma, da je tožnik sokriv za nastanek škode in njegova sokrivda ni majhna, v njegovi vožnji ni mogoče zaznati nobenih elementov objestne vožnje, kar pa ne velja za zavarovanca tožene stranke. Dovoljeno hitrost je prekoračil za 100% in, čeprav se je približeval križišču, prehiteval drugo počasnejše vozilo. Z nestrpnim načinom vožnje je bistveno prispeval k nastanku nezgode. Razmerje moči obeh vozil, udeleženih v trčenju, je bilo v korist zavarovanca tožene stranke, ki je upravljal večji in močnejši avtomobil kot tožnik. Če bi zavarovanec tožene stranke vozil v okviru dovoljene hitrosti 40 km/h, posledice trčenja ne bi bile niti približno tako hude, kot so bile. Najverjetneje bi nastala le materialna škoda. Ni res, da je utemeljevanje sokrivde zavarovanca tožene stranke z dejstvom, da je pred križiščem prehiteval, pritožbena novota, saj takšne navedbe temeljijo na lastni izpovedbi zavarovanca tožene stranke in priče B. Ž. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ocena, da lahko primarni strah traja največ do prve zdravniške oskrbe, je arbitrarna, saj se je sodišče prve stopnje v presoji tega vprašanja spustilo na področje medicine. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prenizka, na kar je vplivala tudi očitno zmotna ugotovitev revidentove starosti, ki je bil v času škodnega dogodka star šele 53, ne pa 61 let. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija glede premoženjske škode (v reviziji sporno 135.892, 08 SIT) ni dovoljena, revizija glede nepremoženjske škode (v reviziji sporno 2.645.000 SIT) pa ni utemeljena.

O zavrženju revizije v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo: Revizija je dovoljena zoper pravnomočno sodbo, če vrednost izpodbijanega dela presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/04 - ur. p. b. - ZPP). Z revizijo izpodbijani del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode v višini 135.892,08 SIT, ne presega revizijskega praga. Dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka v tem delu je samostojna in drugačna kot dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode, zato se tudi vrednost spornega predmeta upošteva ločeno (primerjaj z drugim odstavkom 41. člena ZPP).

Ker revizija v tem delu ni dovoljena, jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).

O zavrnitvi revizije v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo: Bistvene prvine dejanske podlage, ugotovljene na prvih dveh stopnjah sojenja, na katere je bilo vezano revizijsko sodišče pri preizkusu revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s presojo razmerja odgovornosti pravdnih strank, so: - tožnik se je poškodoval 20.4.1996 v prometni nesreči v Mariboru, ko je s svojim osebnim avtomobilom Mazda peljal po neprednostni T. ulici; - v križišču (vozil je naravnost) je spregledal prometni znak "križišče s prednostno cesto", ki se je nahajal na vrhu semaforja, na katerem je v kritičnem trenutku utripala rumena luč; - vozil je s hitrostjo, ki ni bila višja od 30 km/h (izvedenec Č.) oziroma 35,7 km/h (izvedenec L.); - preglednost prednostne ceste - K. ulice - v smeri, iz katere je pripeljal zavarovanec tožene stranke S. K., je bila dobra; - hitrost zavarovanca tožene stranke, ki je z vozilom BMV vozil naravnost po levem voznem pasu enosmerne ceste, kjer velja omejitev hitrosti 40 km/h, je bila najmanj 75 km/h (izvedenec Č.) oziroma 78,4 km/h (izvedenec L.); - če bi S. K. pričel z močnim zaviranjem v trenutku, ko je zaznal nevarno situacijo, bi nesrečo preprečil, če bi vozil s hitrostjo 38 km/h. Tožeča stranka je prekršila eno temeljnih cestnoprometnih pravil, ko ni upoštevala prometnega znaka "križišče s prednostno cesto" in zapeljala v križišče, ne da bi se prej prepričala, ali to lahko varno stori (kršitev četrtega odstavka 50. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, Ur. l. SFRJ, št. 50/88 in nasl. - ZTVCP). K nesreči je prispeval tudi zavarovanec tožene stranke, ki je vozil s hitrostjo najmanj 75 km/h, čeprav je bila hitrost na spornem odseku K. ulice omejena na 40 km/h. S tem je prekršil prvi odstavek 46. člena ZTVCP, ki vozniku na cesti v naselju prepoveduje, da bi vozil z večjo hitrostjo, kot jo dovoljuje postavljeni prometni znak za vse naselje ali njegov del. Kršitvi obeh udeležencev nesreče sta v neposredni vzročni zvezi s trčenjem, v katerem je bil tožnik poškodovan, del tožnikove krivde pa je vendarle večji. Pravilo prednosti je eno od temeljnih pravil varnosti cestnega prometa in njegovo nespoštovanje onemogoča normalen promet, zato vselej pomeni nevarnost. Povečana hitrost voznika, ki je vozil po prednostni cesti, bi bila odločilnejša, če bi bila preglednost spornega odseka prednostne ceste tako slaba, da bi prav povečana hitrost povzročila prepozno zagledanje vozila oziroma napačno oceno, da tožeča stranka lahko varno zapelje v križišče. Kaj takega pa ni bilo ne zatrjevano ne dokazano. Narava križišča in preglednost sta bili takšni, da bi tožeča stranka lahko pravilno ukrepala kljub znatno prekoračeni dovoljeni hitrosti zavarovanca tožene stranke. Hitrost bi imela večjo težo nadalje tedaj, če bi vožnja z dovoljeno hitrostjo lahko preprečila nastanek nesreče. Vendar pa je bilo ugotovljeno, da bi se ta zgodila tudi, če bi zavarovanec tožene stranke vozil s hitrostjo 40 km/h. Res je, da sodna praksa na načelni ravni zagovarja, da igra krivda pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila (drugi odstavek 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR) le vlogo enega od meril pri deljeni odgovornosti, saj pri porazdelitvi deležev odgovornosti udeležencev nesreče poudarja tudi stopnjo nevarnosti obratovanja, ki izhaja iz konkretnega motornega vozila. Vendar pa v obravnavani zadevi ni bilo dokazano, da bi razmerje med težo, velikostjo in trdnostjo izdelave udeleženih vozil (Mazda oziroma BMV) kakorkoli vplivalo na podrejeni položaj vozila tožeče stranke Mazda. Tožeča stranka pa bi lahko s svojo trditvijo, da bi bile v primeru, če bi S. K. vozil le z dovoljeno hitrostjo, posledice mnogo milejše, uspela le pod pogojem, da bi takšno trditev tudi dokazala. Procesno breme ji namreč ne nalaga le, da navede dejstva, ki substancirajo njen zahtevek, ampak mora trditve o dejstvih, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek, tudi dokazati (primerjaj prvi odstavek 7. in 212. člen ZPP). Ker na nižjih stopnjah sojenja ugotovljeno dejansko stanje ne napotuje na zaključek o milejših posledicah trčenja ali celo zgolj premoženjski škodi, ki bi nastala, če bi zavarovanec tožene stranke vozil z dovoljeno hitrostjo, sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno porazdelili odgovornost med pravdnima strankama.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo utemeljevanje sokrivde zavarovanca tožene stranke z dejstvom, da je pred križišče prehiteval in še pospeševal hitrost, pravilno zavrnilo kot pritožbeno novoto, sklicujoč se na določilo prvega odstavka 337. člena ZPP. Ko revident opozarja, da sta o navedenih okoliščinah izpovedala že priči S. K. in B. Ž., pozablja, da je treba razlikovati navedbe strank od izpovedb strank in prič. Prve so del trditvenega gradiva, ki ga sme sodišče vzeti za podlago svoje odločbe, in izraz strankine procesne volje, druge pa so dokazno sredstvo, s katerimi se dokazujejo strankine navedbe o dejstvih. Ob dosledni pravni razlagi torej vsebina izpovedi prič ne more razbremeniti stranke odgovornosti, da v zadevi priskrbi ustrezno trditveno podlago, zato očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

O višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo: Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR).

Sodišči prve in druge stopnje sta z odmero denarne odškodnine za strah (600.000 SIT) ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (3.000.000 SIT) in skaženosti (250.000 SIT) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke (gl. razloge sodbe sodišča prve stopnje na 5. do 7. strani in razloge sodbe sodišča druge stopnje na 4. do 5. strani). Kar zadeva strah kot pravno priznano obliko nepremoženjske škode, velja dodati, da ga sodna praksa obravnava kot enotno obliko nepremoženjske škode in zanj oškodovancu prisodi enoten znesek, ne glede na to, da je mogoče v sodbah pogosto najti ločeno utemeljitev za primarni in sekundarni strah. Načela in kriteriji, ki so sestavni del pravnega standarda pravične denarne odškodnine za pretrpljeni strah so enaki kot pri drugih oblikah nepremoženjske škode (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR). V skladu s takšnim izhodiščem sta ravnali tudi nižji sodišči, ki sta ugotavljali, kolikšna sta bila stopnja strahu in njegovo trajanje pri oškodovancu. Razpravljanje o vprašanju, do katerega trenutka je trajal strah, ki nastane neposredno ob škodnem dogodku (tako imenovani primarni strah), in kdaj se je začel strah za izid zdravljenja poškodb oziroma okvar zdravja (tako imenovani sekundarni strah), je zato odveč. Kar pa zadeva duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, se je sicer mogoče strinjati z revizijskim stališčem, da sta intenzivnost in trajanje škodnih posledic med drugim odvisna od starosti oškodovanca. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se namreč priznavajo tudi kot bodoča škoda (203. člen ZOR), zato je treba poleg gotovosti obstoja in njihove intenzivnosti ugotoviti tudi njihovo pričakovano trajanje. To je povezano s pričakovano življenjsko dobo oškodovanca oziroma z njegovo starostjo. Ker duševne bolečine nastanejo zaradi nezmožnosti ali zmanjšane zmožnosti funkcioniranja telesnih organov v celoti ali v delu telesa, ni nobenega dvoma, da je za opredelitev začetka njihovega trajanja odločilen trenutek, ko je prišlo do posega v človekovo telo oziroma oškodovančeva starost v času škodnega dogodka, ne pa v času zaključka glavne obravnave. Čeprav je sodišče prve stopnje zapisalo, koliko je bil tožnik star, ko je končalo glavno obravnavo, pa to ne pomeni, da ni materialnopravno ustrezno ovrednotilo kriterijev, ki vplivajo na višino denarne odškodnine iz tega naslova.

Revizijsko sodišče je v tem delu tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).