Jedro

Če je sodišče določena dejstva (koristoljubnost, predhodni dogovor) ugotovilo na podlagi drugih okoliščin, ne pa na podlagi izrecne izpovedbe prič, s tem ni kršilo določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Za kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov gre, če sodišče brez razlogov ali z nepopolnimi in neprepričljivimi razlogi zavrne materialnopravno relevantne dokaze, katerih obstoj in pričakovano vsebino je obramba izkazala z zadostno verjetnostjo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti obs. B.B. se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Obs. B.B. je bil z izpodbijanima sodbama obsojen zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ, storjenega iz koristoljubnosti in v sostorilstvu po 25. členu KZ z R.M. in T.S. na eno leto in dva meseca zapora, na podlagi 69. člena KZ pa mu je bil odvzet mobilni telefon, ki ga je uporabljal za storitev kaznivega dejanja.

Obs. B.B. je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Trdi, da izpodbijani sodbi v nasprotju z izpovedbami prič ugotavljata, da je storil kaznivo dejanje iz koristoljubnosti in po predhodnem dogovoru s še dvema osebama, čeprav nihče ni izjavil, da bi dobil kakšno plačilo ali da bi se s komerkoli dogovarjal za kaznivo dejanje.

Nelogična naj bi bila ugotovitev sodb, da bi 8 prebežnikov sam prepeljal z osebnim avtomobilom v Italijo, saj bi bilo skupaj z njim in soobs. M. v vozilu 10 oseb, toliko pa jih v osebni avto znamke Renault ni moč spraviti. Sodbi zmotno ugotavljata, da sta se s soobs. R.M. različno zagovarjala; gre le za nesporazum. Sodišče bi moralo zaslišati B.Z. in N.S. ter pridobiti izpise obsojenčevih telefonskih pogovorov. Predlaga, da se sodbi razveljavita.

Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo poudarja, da nobena priča ni trdila, da ni bilo dogovora, glede na način storitve pa je sodišče utemeljeno sklepalo, da je tak dogovor obstajal. Sodba sodišča prve stopnje je obrazložila ugotovitev, da je obsojenec storil kaznivo dejanje iz koristoljubnosti. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe sodišče ni kršilo pravice obsojenca do obrambe.

Predlaga, da se zahteva obs. B.B. zavrne.

Zahteva obs. B.B. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se lahko zahteva za varstvo zakonitosti vloži zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih določb postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe (poleg kršitve kazenskega zakona). Za kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (med drugimi kršitvami) gre, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini izpovedb prič ali zagovorov in med zapisniki o teh izjavah ali če so razlogi o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni.

Zahteva ne navaja nobenega takšnega nasprotja med vsebino zapisnikov o zaslišanju prič in trditvijo sodb o vsebini teh zapisnikov. Če je sodišče določena dejstva (koristoljubnost, predhodni dogovor) ugotovilo na podlagi drugih okoliščin, ne pa na podlagi izrečne izpovedbe prič, s tem ni kršilo določb 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot to zmotno uveljavlja zahteva.

Tudi ne gre za takšno kršitev, ko je sodišče ugotovilo, da je obs. B.B. skupaj s soobs. R.M. prišel v G. zato, da bi prevzel 8 tujih prebežnikov in jih spravil v Italijo (8. in 9. stran sodbe sodišča prve stopnje), ker da je nemogoče spraviti 10 oseb v osebni avto znamke Renault. Sodba sodišča prve stopnje se ni ukvarjala z načinom transporta prebežnikov čez ozemlje Slovenije in ni ugotavljala, ali bi bili prepeljani samo z avtomobilom soobs. R.M. ali še s kakšnim drugim vozilom, zato sodba v tem pogledu ni "nelogična" oziroma njeni razlogi niso nejasni v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva tudi zmotno trdi, da je sodišče nepravilno ugotovilo, da obstaja nasprotje med zagovoroma obs. B.B. in R.M. To nasprotje je jasno, saj obs. B. v pisnem zagovoru trdi, da se je s soobs. R.M. odpeljal v R. oziroma G. zato, da bi pomagal prijatelju B.Z., ki se mu je pokvaril avtomobil in zagovorom soobs. R.M., da sta šla z B. zato, ker naj bi se tam B.-jev prijatelj izgubil. Sodišče je zavrnilo predlog obs. B.B. in njegove zagovornice, da se zasliši B.Z. in N.S. ter priskrbi izpise telefonskih pogovorov.

Zavrnitev dokaznih predlogov obrambe sama po sebi ne pomeni kršitev pravice do obrambe. Za tako kršitev gre, če sodišče brez razlogov ali z nepopolnimi in neprepričljivimi razlogi zavrne materialnopravno relevantne dokaze, katerih obstoj in pričakovano vsebino je obramba z zadostno verjetnostjo izkazala.

Vrhovno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnitev dokaznih predlogov obrambe obs. B.B. kratko obrazložilo na sami glavni obravnavi (list. št. 201), ustrezno pa tudi na 5. strani sodbe. Pritožbeno sodišče je zavrnitvi teh dokaznih predlogov in obrazložitvi pritrdilo. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da sodišči prve in druge stopnje nista arbitrarno, neupravičeno zavrnili dokazne predloge obrambe in s tem kršili pravico obs. B.B. do obrambe, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti tudi v tem delu zavrnilo.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti obs. B.B. ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alineji 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Po določbi 4. odstavka 95. člena ZKP sme sodišče oprostiti obsojenca plačila povprečnine za postopek z njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti, če bi bilo ogroženo vzdrževanje obsojenca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Upoštevaje podatke o premoženjskem stanju obsojenca, zaradi katerih sta sodišči prve in druge stopnje oprostili obsojenca povrnitve stroškov kazenskega postopka, je tudi Vrhovno sodišče ocenilo, da obs. B. ne bi mogel plačati povprečnine za postopek v zvezi z obravnavano zahtevo za varstvo zakonitosti.