25. 11. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A., d.o.o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 3. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cpg 165/2003 z dne 11. 12. 2003 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. Pg 128/2002 z dne 19. 3. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Sežani št. Ig 2000/00260 z dne 10. 1. 2001 v 1. in 3. točki izreka v veljavi tako, da je pritožnica (v gospodarskem sporu tožena stranka) dolžna tožeči stranki plačati 1.686.808,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2000 do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka in pravdne stroške. Višje sodišče je pritožbo pritožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Pritožnica navaja, da je v letu 1998 s tožečo stranko (zavarovalnico) sklenila zavarovalno pogodbo za nedoločen čas. Zatrjuje, da je premija po zavarovalni pogodbi zapadla v plačilo vsako leto dne 16. 1., vendar premije, ki je zapadla v plačilo januarja leta 2000, ni plačala. Dne 25. 7. 2000 naj bi tožečo stranko pisno seznanila, da prekinja zavarovalno pogodbo. Meni, da sta sodišči samovoljno in arbitrarno uporabili materialno pravo, saj naj bi iz tretjega odstavka 913. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR) izhajalo, da zavarovalna pogodba preneha po samem zakonu po 30 dneh od zapadlosti premije, če ta ni bila plačana. Meni, da sodišči ne bi smeli odločitev opreti na drugi odstavek 922. člen ZOR, ker ta ureja začetek učinkovanja zavarovanja in razdrtje pogodbe, ne pa prenehanje pogodbe po samem zakonu. Po mnenju pritožnice je pogodba prenehala po samem zakonu, zato naj tožeča stranka ne bi bila upravičena do premije. Pritožnica Višjemu sodišču očita še, da ni odgovorilo na njeno pritožbeno navedbo o učinkih razdrtja pogodbe po 132. členu ZOR. Zatrjuje kršitev pravice iz 22. člena Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnica kršitev 22. člena Ustave utemeljuje z očitkom, da sta sodišči odločili arbitrarno. Oceno arbitrarnega ravnanja bi lahko Ustavno sodišče izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti tako, da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati. Sodišči sta namreč izčrpno obrazložili svoje stališče, da je bila zavarovalna pogodba razdrta že s pisnim obvestilom pritožnice in da je bila pogodba na podlagi drugega odstavka 922. člena ZOR razdrta z dnem 16. 1. 2001 ter da je zato zahtevek zavarovalnice za plačila premije za obdobje od 16. 1. 2000 do 16. 1. 2001 utemeljen. Dejstvo, da je odločitev sodišč drugačna od tiste, s katero bi soglašala pritožnica, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave. Kršitev 22. člena Ustave pritožnica tudi ne more utemeljiti z nepravilnim povzemanjem tretjega odstavka 913. člena ZOR.

5.Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja tudi zahteva, da je odločba sodišča obrazložena. Pri tem sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, dolžno pa se je opredeliti vsaj do nosilnih pravnih stališč stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nepomembna. Ni sicer nujno, da je obrazložitev odločb instančnih sodišč (še posebej sodišča, zoper odločbe katerega ni pravnih sredstev) tako obširna, kot mora biti obrazložitev sodišča prve stopnje. Prav tako tudi ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. Glede na pravno stališče Višjega sodišča, da je bila zavarovalna pogodba razdrta na podlagi drugega odstavka 922. člena ZOR, sodišču ni bilo treba odgovoriti na pritožbene navedbe, ki so se nanašale na razdrtje pogodbe zaradi neizpolnitve.

6.Ker z izpodbijanima sodbama očitno ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave, kot jo zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić