Jedro

Iz določb 131. in 161. člena ZDR izhaja, da delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev, in da mu mora biti regres izplačan najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Iz določbe prvega odstavka 162. člena ZDR pa izhaja, da ima delavec pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu, če v koledarskem letu, v katerem je sklenil delovno razmerje, ni pridobil pravice do celotnega letnega dopusta, ali če mu preneha delovno razmerje pred potekom roka, po preteku katerega bi pridobil pravico do celotnega letnega dopusta, ali če mu delovno razmerje preneha pred 1. julijem.

Tožnica ni upravičena do plačila po višini opredeljenih neto zneskov regresa za letni dopust. Davčne obveznosti, od katerih je odvisna višina neto zneska regresa za letni dopust, se v skladu z 2. členom ZDoh-2 ugotavljajo po predpisih, veljavnih na dan izplačila. To pomeni, da bo morala tožeča stranka od v izreku opredeljenih bruto zneskov regresa za letni dopust odvesti davke v višini, kot bodo izhajali iz predpisov, ki bodo veljali na dan izplačila. Neto znesek regresa za letni dopust bo zato predstavljal tisti znesek, ki bo od dosojenega bruto zneska ostal po odvodu davkov (prispevki se od regresa za letni dopust, ki ne presega določene višine, po petem odstavku 3. člena ZPSV ne plačajo).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se delno spremeni: - v točki IV izreka, tako da se toženi stranki naloži obračun regresa za letni dopust za leto 2008 v višini 350,00 EUR ter po odvodu davkov izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 do plačila, za leto 2009 pa se toženi stranki naloži obračun regresa za letni dopust v višini 800,00 EUR ter po odvodu davkov plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 do plačila; v presežku se tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrne; - v točki V izreka, tako da se prisojeni znesek iz naslova povračila stroškov za prehrano med delom zniža na 485,50 EUR; v presežku se tožbeni zahtevek za plačilo zneska 77,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2009 do plačila zavrne; - v točki VI izreka, tako da se prisojeni stroški postopka, ki jih je dolžna toženi stranki povrniti tožeča stranka, znižajo na 338,67 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun in plačilo dodatka za delo preko polnega delovnega časa za obdobje od 1. 7. 2008 do 24. 7. 2009 v skupni višini 530,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka, od dni zapadlosti, ki so razvidni iz izreka (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki izplača plačo za mesec julij 2009 v višini 779,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2009 do plačila ter na neto znesek obračuna davke in prispevke. Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (točka II izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun in plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leti 2008 in 2009 v skupni višini 1.124,80 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2009 do plačila ter za odvod davkov in prispevkov (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da obračuna tožeči stranki regres za letni dopust za leti 2008 in 2009 v skupni višini 1.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 531,45 EUR od 2. 7. 2008 do plačila in od 564,17 EUR od 2. 7. 2009 do plačila. Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki iz naslova stroškov za prehrano med delom za obdobje od 1. 7. 2008 do 24. 7. 2009 znesek v skupni višini 562,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka, od dni zapadlosti, ki so prav tako razvidni iz izreka izpodbijane sodbe (točka V izreka). Iz naslova stroškov postopka je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne znesek v višini 639,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se, smiselno iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožena stranka. Navaja, da tožeča stranka pri njej ni bila v delovnem razmerju od 21. 5. 2008. Tega dne je bila le sklenjena pogodba o zaposlitvi, na podlagi katere je tožena stranka zaprosila za izdajo delovnega dovoljenja za tožečo stranko. Za tožečo stranko je bilo najprej izdano dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji, nato pa še delovno dovoljenje. Tožeča stranka je 29. 6. 2008 vstopila v državo, tožena stranka jo je zaposlila tedaj, ko jo je prijavila pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, to je 1. 7. 2008. Tožeča stranka glede na to, da je z delom začela šele 1. 7. 2008, neutemeljeno vtožuje celoten regres za letni dopust za leto 2008. Tožeča stranka neutemeljeno vtožuje tudi 800,00 EUR regresa za letni dopust za leto 2009. Tožena stranka bi bila zaradi finančne krize in negativnega poslovanja lahko zavezana le za plačilo regresa za letni dopust v višini minimalne plače, ne pa v višini 800,00 EUR. Tožeča stranka neutemeljeno vtožuje povračilo stroškov za prehrano med delom. Iz tega naslova je prejela vse, kar ji pripada. V obdobju od 1. 7. 2009 do 24. 7. 2009 je koristila presežek ur in ni bila na delu, zato ji za ta mesec ne pripada povračilo stroškov za prehrano med delom. Enako velja za mesec januar 2009, ko je koristila letni dopust. Tožeča stranka je ves čas, ko je opravljala delo, koristila odmor za malico, stroški za prehrano med delom pa so ji bili izplačani kot urna postavka, poleg tega ji je tožena stranka nudila malico v gostilni A.A. v Novem mestu. Kot dokaz prilaga listine in predlaga zaslišanje priče A.B., delovodje gradbišča v Novem mestu.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Dokazov in dokaznih predlogov, ki jih je podala tožena stranka v pritožbi, pritožbeno sodišče ni upoštevalo na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP. Kot pritožbene novote so nedovoljeni, ker tožena stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno, to je do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma pod pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP do zaključka glavne obravnave.

Pri odločitvi o tožbenem zahtevku za plačilo plače za julij 2009 (ko je bila tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki) in za plačilo regresa za letni dopust za leto 2009 je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

Pritožba odločitvi o tožbenem zahtevku za plačilo plače za julij 2009 niti ne oporeka posebej. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila v tem mesecu tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki (delovno razmerje je trajalo do 24. 7. 2009) in da ji tožena stranka neutemeljeno ni izplačala plače. Izplačilo plače je temeljna obveznost delodajalca, ki je predpisana z 42. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.).

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša z odločitvijo, da je tožeča stranka za leto 2009, ko je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki do 24. 7. 2009, upravičena do celotnega regresa za letni dopust. Višina regresa za letni dopust je predpisana v Tarifni prilogi h Kolektivni pogodbi gradbenih dejavnosti (Uradni list RS, št. 64/09). Glede na to so pritožbene navedbe, da bi bila tožeča stranka za to leto upravičena le do regresa za letni dopust v višini minimalne plače, neutemeljene.

Iz določb 131. in 161. člena ZDR izhaja, da delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev, in da mu mora biti regres izplačan najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Iz določbe prvega odstavka 162. člena ZDR pa izhaja, da ima delavec pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu, če v koledarskem letu, v katerem je sklenil delovno razmerje, ni pridobil pravice do celotnega letnega dopusta, ali če mu preneha delovno razmerje pred potekom roka, po preteku katerega bi pridobil pravico do celotnega letnega dopusta, ali če mu delovno razmerje preneha pred 1. julijem. Zadnje citirane določbe sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo oziroma je na podlagi listin zmotno ugotovilo dejansko stanje glede trajanja delovnega razmerja tožeče stranke v letu 2008. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo regresa za letni dopust za leti 2008 in 2009 v celoti. Za leto 2008 je v prvi pripravljalni vlogi z dne 14. 11. 2011 navedla, da je z delom pri toženi stranki začela junija 2008. Takšne navedbe je tožena stranka prerekala. Iz listin, ki so v spisu, predvsem iz potrdila o prijavi in odjavi (priloga A2), ki ga je predložila tožeča stranka, je razvidno, da je z delovnim razmerjem začela 1. 7. 2008. Glede na to za tožečo stranko v letu 2008 ni pretekel čas nepretrganega delovnega razmerja, daljši od šestih mesecev. Posledično tožeča stranka v letu 2008 ni pridobila pravice do izrabe celotnega letnega dopusta in celotnega regresa za letni dopust. Po četrtem odstavku 131. člena ZDR je pridobila pravico do sorazmernega regresa za letni dopust za 6 mesecev (ena polovica regresa za letni dopust oziroma 350,00 EUR bruto). V plačilo je ta pravica zapadla šele konec leta 2008, zato je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od neto zneska od 1. 1. 2009 do plačila.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi, ker je tožeči stranki prisodilo po višini opredeljene neto zneske regresa za letni dopust. Davčne obveznosti, od katerih je odvisna višina neto zneska regresa za letni dopust, se v skladu z 2. členom Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Uradni list RS, št. 117/06 in nadalj.) ugotavljajo po predpisih, veljavnih na dan izplačila. To pomeni, da bo morala tožeča stranka od v izreku opredeljenih bruto zneskov regresa za letni dopust odvesti davke v višini, kot bodo izhajali iz predpisov, ki bodo veljali na dan izplačila. Neto znesek regresa za letni dopust bo zato predstavljal tisti znesek, ki bo od dosojenega bruto zneska ostal po odvodu davkov (prispevki se od regresa za letni dopust, ki ne presega določene višine, po petem odstavku 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost - ZPSV; Uradni list RS, št. 5/96 in nadalj. ne plačajo).

Pritožba nadalje utemeljeno oporeka s strani sodišča prve stopnje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki je bilo podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku za povrnitev stroškov za prehrano med delom za mesec januar 2009. Delavec je do povračila stroškov za prehrano med delom upravičen na podlagi 130. člena ZDR. Dokazno breme, da so ti stroški delavcu povrnjeni, je na delodajalcu. Sodišče prve stopnje je pravilno za vse mesece, na katere se nanaša tožbeni zahtevek, razen za mesec januar 2009, ugotovilo, da tožena stranka dejstva, da je tožeči stranki iz naslova prehrane med delom plačala vse, kar ji gre, ni dokazala.

Kot je razvidno iz tožbenega zahtevka, postavljenega v tožbi, je tožeča stranka zahtevala povračilo stroškov za prehrano za vse mesece, ko je bila v delovnem razmerju, razen za mesec avgust 2008. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da tožeča stranka julija 2009 ni opravljala dela, v prvi pripravljalni vlogi z dne 25. 11. 2011 pa je enako navedla za meseca avgust 2008 (za ta mesec tožeča stranka ni zahtevala povračila stroškov za prehrano med delom) in januar 2009. Za mesec januar 2009 je tudi predložila dnevnik delovnih ur (priloga B2) in plačilno listo (priloga B3). Iz teh dveh listin je razvidno, da držijo navedbe tožene stranke, da je tožeča stranka v mesecu januarju 2009 koristila letni dopust. Zato za ta mesec (za znesek 77,00 EUR) ni upravičena do povračila stroškov za prehrano med delom. Za dneve, ko delavec ne opravlja dela, ni upravičen do povračila stroškov v zvezi z delom.

Protispisne pa so pritožbene navedbe, da tožeča stranka tudi v mesecu juliju 2009 (do 24. 7. 2009, ko ji je delovno razmerje prenehalo) na delo ni prihajala, saj to iz predloženih listin (dnevnik delovnih ur) ne izhaja. Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da tožeči stranki ne pripada povračilo za prehrano med delom, ker ji je izplačala več ur dela na račun povračila stroškov. Takšno pobotavanje terjatev iz delovnega razmerja ni dopustno (drugi odstavek 136. člena ZDR). Prav tako se pritožba neutemeljeno sklicuje na malice, ki jih je tožeča stranka za delavce nudila v gostilni A.A. v Novem mestu. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih dokazov pravilno ugotovilo, da tožena stranka dejstva, da je tožeči stranki nudila malico, ni dokazala.

Ker je sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbenem zahtevku za plačilo regresa za letni dopust za leti 2008 in 2009 ter za povračilo stroškov za prehrano med delom za mesec januar 2009 delno zmotno presodilo listine, do vsebine katerih sta se stranki lahko opredelili (pa se odločitev o tem opira le na listinske dokaze), poleg tega pa je zmotno uporabilo materialno pravo (glede sorazmernega dela regresa za letni dopust, glede bruto in neto zneskov), je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in na podlagi 2. in 5. alinee prvega odstavka 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe (točki IV in V izreka), kot je razvidno iz izreka.

Zaradi spremenjene odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka (spremenjen uspeh strank v postopku) je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Pri tem je upoštevalo odmero stroškov sodišča prve stopnje (639,00 EUR za tožečo stranko, ki je edina priglasila stroške postopka), ker je skladna z zahtevo prvega odstavka 155. člena ZPP in določbami Zakona o Odvetniški tarifi (ZOdvT; Uradni list RS, št. 67/08). Poleg tega je upoštevalo, da je tožeča stranka po spremembi izpodbijanega dela sodbe uspela s 53 % tožbenega zahtevka. Glede na drugi odstavek 154. člena ZPP je sklenilo, da je upravičena do takšnega deleža odmerjenih stroškov postopka, torej do 338,67 EUR. Tudi v tem delu (točka VI izreka) je spremenilo izpodbijani del sodbe.

Ker v preostalem niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostanku zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (točka II, delno točki IV in V izreka) sodišča prve stopnje.