Jedro

Drugačna opredelitev časa izvršitve kaznivega dejanja in izpustitev enega od očitkov iz zasebne tožbe ne pomeni take spremembe le-te, do katere zasebna tožilka ne bi bila pooblaščena v skladu z določbo 1. odstavka 344. člena ZKP.

Sodnik lahko zavrže zasebno tožbo ob pogojih, določenih v 1. odstavku 437. člena ZKP, dokler ne odredi, da se zasebna tožba vroči obdolžencu. Po tej fazi je postopek ob izpolnjenih pogojih mogoče le ustaviti, če pa je zadeva že v fazi glavne obravnave, odločiti s sodbo.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega D.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženi D.G. dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 60.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Litiji je s sklepom z dne 29.02.2000 ugotovilo, da so obdolženi D.G., S.B. in H.B. storili kaznivo dejanje razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ in jim na podlagi 61. člena KZ izreklo sodni opomin. Po 1. odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da so obdolženci dolžni plačati stroške kazenskega postopka, od tega vsak na 35.000,00 SIT odmerjeno povprečnino in povrniti zasebni tožilki (potrebne) stroške ter (potrebne) stroške in nagrado njenega pooblaščenca. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 28.06.2000 zavrnilo pritožbo zagovornika obdolžene H.B. in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno odločbo je zagovornica obdolženega D.G. zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter podredno zaradi izrečene kazenske sankcije dne 25.08.2000 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da obdolženega D.G. oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica obdolženega D.G. v zahtevi navaja, da je sodišče zasebni tožilki R.M. dopustilo, da je večkrat modificirala zasebno tožbo in spreminjala navedbe v njej, zaradi česar da so podane bistvene kršitve ZKP. Na ta način zahteva najbolj posplošeno nakazuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev določbe 1. odstavka 344. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP.

Trditev, da je zasebna tožilka zasebno tožbo spremenila večkrat, je protispisna, saj jo je njen pooblaščenec spremenil le v končni besedi po končani glavni obravnavi dne 02.03.1999. To je storil tako, da je v opisu kaznivega dejanja čas izvršitve iz prvotne zasebne tožbe, v kateri je bilo navedeno, da so ga obdolženci izvršili ob 11.00 uri, nadomestil z navedbo, da so kaznivo dejanje storili v popoldanskem času, izpustil pa je tudi prvotni očitek, da je obdolženi D.G. zasebno tožilko razžalil tudi z navedbami, da je nezmožna invalidka in da ni vredna svojega moža. Drugačna opredelitev časa izvršitve kaznivega dejanja in izpustitev enega od očitkov iz zasebne tožbe nikakor ne pomeni take spremembe, do katere pooblaščenec zasebne tožilke v skladu z navedeno zakonsko določbo ne bi bil upravičen. Tega, da je zasebno tožbo spremenil že po končani glavni obravnavi v besedi strank in da se glede spremembe časa storitve obdolženec ni mogel izjaviti, pa vložnica v zahtevi niti ne problematizira.

Tudi kolikor zagovornica obdolženega D.G. v zahtevi navaja, da zasebna tožba ne vsebuje vseh potrebnih elementov, da bi jo sodišče sploh lahko obravnavalo, da ne vsebuje konkretnega opisa ter posledic, predpisanih v 1. odstavku 169. člena KZ, in da bi jo bilo potrebno zato zavreči, ji ni mogoče pritrditi.

Sodnik lahko zasebno tožbo zavrže ob pogojih, predpisanih v 1. odstavku 437. člena ZKP, samo dokler ne odredi, da se zasebna tožba vroči obdolžencu. V tem trenutku začne teči kazenski postopek in je zato povsem jasno, da ga je poslej mogoče, če so za to izpolnjeni pogoji, bodisi ustaviti ali pa, če je zadeva že v fazi glavne obravnave, odločiti s sodbo. Ne drži niti nadaljnja navedba v zahtevi, ki po vsebini pomeni uveljavljanje kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, da opisano dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja razžalitve. Iz opisa dejanja v izpodbijanem pravnomočnem sklepu je razvidno, da je obdolženi D.G. dne 06.12.1997 v popoldanskem času pred stanovanjsko hišo P. v L., skupaj z obdolženima S.B. in H.B., razžalil zasebno tožilko R.M., s tem da jo je pljuval ter ji dejal, da je kurba, tako žaljivko pa sta ji izrekla tudi druga dva obdolženca, kar so potem vsi še večkrat ponovili. Tak opis je popolnoma sklepčen, saj vsebuje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Iz opisa, da je obdolženi D.G. zasebno tožilko pljuval, ji izrekel žaljivko kurba ter to še večkrat ponovil, je povsem določno razvidno, da je zasebno tožilko tudi razžalil. Kolikor pa vložnica v zahtevi navaja, da sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni popolno pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj da obdolženi D.G. ni nikoli izrekel očitanih besed, ker le-te ne spadajo v besednjak, ki ga sicer uporablja, da je sodišče nekritično ocenilo pristranske izjave prič, ki da so si tudi s seboj v nasprotju, pa vložnica ponuja svojo dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni odločbi. Na ta način pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Zahteva tudi ne obrazlaga uvodne trditve, s katero izpodbija izrečeno kazensko sankcijo. Vendar je tudi ta očitek neupošteven, kajti zahteve za varstvo zakonitosti na tej podlagi ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornica obdolženega D.G., pravnomočen sklep pa izpodbija tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je njeno zahtevo po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obdolženi D.G. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 60.000,00 SIT.