Jedro

Zmanjšanje števila izvajalcev na delovnem mestu kontrolorja dela (ki ga je zasedala tudi tožnica) za enega delavca in razporeditev tega dela med druge zaposlene pomeni organizacijski razlog in s tem utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 14. 11. 2013 in za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, temveč na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2011 še traja, tako da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo; zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve prizna vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijavi v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter plača prispevke v blagajno Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ter blagajno Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in za čas do vrnitve na delo plača nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 669,64 EUR, po odvodu prispevkov in davkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338 člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da iz bilanc ne izhaja, da bi se prihodki in dobiček tožene stranke med leti 2012 in 2013 bistveno zmanjšali. Tožena stranka je imela v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi še vedno 2.816.668 EUR čistega prihodka od prodaje, brez izgube in brez likvidnostnih težav. Obstajalo naj bi neskladje med odločilnimi argumenti in podatki v spisu, zato je sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je nepravilno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke. Direktor tožene stranke je izpovedal, da so kljub odpovedim pogodb o storitvah, sklepali tudi nove pogodbe in pridobili nove naročnike, vendar kljub pozivu tožnice ni izpovedal o konkretnih številkah. Tožena stranka ni izkazala, da bi bile obveznosti njenih poslovnih partnerjev neporavnane, zato je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da jo je tožena stranka o tem prepričala. Tožena stranka največji obseg dela opravlja na področju A., kjer je pred odpovedjo pogodbe delala tudi tožnica. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka novega delavca ni zaposlila v času iz prvega odstavka 115. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka B.B. zaposlila zaradi odhoda stare delavke in ne namesto tožnice. Med odločilnimi argumenti naj bi obstajala takšna nasprotja, da sodbe ni možno preizkusiti. Izpodbijana sodba se namreč opira na bilance tožene stranke, obenem pa ne vidi nasprotja v tem, da je tožena stranka le dva meseca pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici zaposlila novo delavko. Tožena stranka je začela slabše poslovati že konec leta 2012 ter celo leto 2013. V kolikor je tožena stranka po odhodu ene od kontrolork dela imela namen, da na tem delovnem mestu ostane samo ena delavka, bi lahko obdržala tožnico, ne pa da je zaposlila novo delavko, tožnico pa je morala odpustiti. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da reorganizacija tožene stranke ni bila namišljena, je protispisna. Delo kontrolorja se opravlja na področju A. in C. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnice ni postavila v diskriminatoren položaj. Sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe direktorja tožene stranke ugotavlja, da je za toženo stranko najbolj smotrno, da za opravljanje dejavnosti na področju C. zaposli delavko, ki ima tam stalno prebivališče. V A. je očitno še vedno velika potreba po kontrolorki dela, saj to delo sedaj opravljajo celo štirje, do C. pa tudi ni tako daleč, da tega dela ne bi mogla opravljati tudi tožnica. Posledično je zmotna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničinemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (tožnica ne more imeti interesa za izpodbijanje odločitve, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo predvsem, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Pritožbeno navedbo o neskladju med odločilnimi argumenti in podatki v spisu, zaradi česar naj bi bila izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, je sicer možno razumeti tudi kot smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Zatrjevano nasprotje tožnica uveljavlja v zvezi s podatki iz bilanc, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da med tem, kar se v izpodbijani sodbi v 15. točki obrazložitve navaja o vsebini podatkov iz izkaza poslovnega izida za leti 2012 in 2013 (prilogi B25 in B26) ter med vsebino teh listin ni nikakršnega nasprotja. Sodišče te podatke povsem korektno povzema.

Tožnica v pritožbi tudi uveljavlja, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka B.B. zaposlila zaradi odhoda „druge“ delavke in ne namesto tožnice. Takšna navedba kaže prej na nestrinjanje tožnice z dokazno oceno sodišča prve stopnje kot pa na smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se sicer nanaša na protispisnost. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tožena stranka s 1. 8. 2011 na delovno mesto kontrolorja zaposlila B.B., zato da bi nadomestila prejšnjo kontrolorko D.D., ki je do avgusta 2013 opravljala isto delo na področju C. in deloma A.. Med to ugotovitvijo in listinami v spisu tudi ni nikakršnega nasprotja.

Protispisnost tožnica uveljavlja tudi v zvezi s stališčem sodišča prve stopnje, da jo je tožena stranka prepričala, da so bile obveznosti njenih poslovnih partnerjev neporavnane. Sodišče prve stopnje se pri tem izrecno sklicuje na listini, ki sta v spisu kot prilogi B27 in B28. Iz obeh izhaja, da je tožena stranka zapadle terjatve (torej terjatve, ki so očitno bile neporavnane) odstopila drugi družbi ter da zato dolžnike poziva, da terjatev poravnajo tej družbi. Prvo obvestilo se nanaša na zneske 16.994,60 EUR, drugo pa na znesek 23.007,52 EUR. Navedeno pomeni, da ugotovitev sodišča prve stopnje o neporavnanih terjatvah ni protispisna.

Od tožene stranke ni možno zahtevati, da bi morala potem, ko je odšla delavka, ki je na C. opravljala kontrolo dela in je tožena stranka takoj na delovnem mestu potrebovala novega delavca, še več kot tri mesece čakati, da se na delo vrne tožnici in ji takrat ponuditi to delo. Tožena stranka je potrebovala delavko za opravljanje kontrole dela na C. in je to delovno mesto tudi zasedla. Tožnica neutemeljeno skuša prikazati, kot da je tožena stranka z zaposlitvijo B.B. zasedla tožničino delovno mesto.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnica je bila od 1. 10. 2011 pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu kontrolorja dela; - tožena stranka je tožnici 16. 11. 2013 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov; - tožena stranka je bila do 15. 10. 2013 na porodniškem dopustu in se je 16. 10. 2013 vrnila na delo; - tožena stranka je 1. 8. 2013 na delovno mesto kontrolorke dela za področja C. zaposlila B.B. zaradi odhoda dotedanje kontrolorke dela D.D.; - tožena stranka je do odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici zaposlovala dve kontrolorki dela: tožnico in B.B. oziroma pred njo D.D., ki sta pokrivali vsaka svoje krajevno področje; - tožena stranka se je odločila, da tožničino delo prerazporedi na ostale zaposlene in pogodbene delavce tako, da preostalo delo, ki ga je opravljala tožnica (obseg dela se je zmanjšal), sedaj opravljajo B.B., E.E., F.F. in G.G., ki so vsi že pred tem bili zaposleni pri toženi stranki oziroma so zanjo več let opravljali pogodbena dela; - tožena stranka je že v letu 2012 izgubila nekatere naročnike: vrtec H., I., J. d.o.o., K., Pošta L. ter enoto M.; - odpovedi naročil so se nadaljevale tudi v letu 2013: Zavod ..., N. d.o.o., Zveza O., vrtec P.; - tožena stranka ni bila izbrana v postopkih oddaje javnega naročila pri R. in Upravni enoti A., s katerima je tožena stranka imela sklenjeni pogodbi o izvajanju storitev, prav tako ni bila izbrana v postopku, ki ga je vodila Srednja šola S.; - v letu 2013 se je v času pred odpovedjo tožničine pogodbe o zaposlitvi bistveno zmanjšal obseg dela ter obseg naročil s strani poslovnih partnerjev, prav tako pa so bile obveznosti njenih poslovnih partnerjev neporavnane, bistveno so se zmanjšali tudi prihodki tožene stranke; - tožnica je kot kontrolor delo opravljala največ na področju A., kjer je tožena stranka izgubila tudi največ naročil in kjer se je obseg dela najbolj zmanjšal; - toženi stranki je uspelo nadomestiti le 10 % ali 20 % izgubljenih naročnikov, v A. pa še manj - le kakšnih 5 %.

Dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo z utemeljitvijo, da za pravilno odločitev ni bilo potrebno strokovno znanje s finančnega področja.

Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

V skladu s prvo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca, med drugim tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov na strani delodajalca. Zmanjšanje števila izvajalcev na delovnem mestu kontrolorja dela za enega delavca, pri čemer je šlo za delo, ki se je opravljalo na območju A. in razporeditev tega dela med druge zaposlene prav gotovo pomeni organizacijski razlog v smislu navedene določbe prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je šlo zgolj za navidezno (namišljeno) spremembo organizacije dela. Tožena stranka je dejansko zmanjšala število delavcev na delovnem mestu kontrolorja dela in naloge, ki bi sicer opravljala tožnica (obseg teh nalog pa je bil zaradi upada naročil bistveno manjši) razporedila med preostale zaposlene.

Zmotno je pritožbeno stališče, da tožena stranka v avgustu 2013 delavke D.D. ne bi smela nadomestiti z drugo delavko, temveč bi morala to delovno mesto ohraniti za tožnico. Najprej je potrebno ugotoviti, da v avgustu 2013 še ni prenehala potreba po delu ene delavke na delovnem mestu kontrolorke dela, saj je bila odločitev o ukinitvi enega delovnega mesta sprejeta šele v novembru 2013, torej 4 mesece kasneje. Tožena stranka je B.B. zaposlila več kot tri mesece, preden je prenehala potreba po delu tožnice, pri čemer je šlo za nadomestitev druge delavke in ne za nadomestitev tožnice.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o domnevni diskriminaciji, češ da naj bi tožena stranka tožnico odpustila, ker ni z C. Tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz tega razloga, temveč zato, ker je tožena stranka spremenila organizacijo dela in dejansko ukinila eno od dveh delovnih mest kontrolorja dela. Nič diskriminatornega pa ni v tem, da je tožena stranka, potem ko je z delom pri njej prenehala kontrolorka D.D. namesto nje zaposlila B.B. iz Š.. Očitek o diskriminaciji se opira na izpovedbo direktorja, da so za C. vedno imeli kontrolorja iz te regije, da je v domačem okolju kontrolorju operativno in logistično lažje delovati in da iz A. tega na C. ne morejo zagotavljati, zaradi daljše vožnje do tja. V vsem tem ni prav nič diskriminatornega.

Tožnica tudi na povsem zgrešen način uveljavlja domnevno kršitev določb 115. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni kršila prepovedi iz prvega odstavka 115. člena ZDR-1. Ta določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti, ter delavki, ki doji otroka do prvega leta starosti in staršem v času, ko izrabijo starševski dopust v strnjenem nizu v obliki polne odsotnosti z dela in še en mesec po izrabi tega dopusta. Tožnica je starševski dopust izrabila do 15. 10. 2013, saj se je 16. 10. 2013 vrnila na delo, zato je tožena stranka, ki je tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi vročila 16. 11. 2013 spoštovala prepoved odpovedi v času iz prvega odstavka 115. člena ZDR.

Zmotno je tudi tožničino prepričanje, da zaposlitev B.B. s 1. 8. 2013 pomeni kršitev določbe drugega odstavka 115. člena ZDR-1. Ta določa, da v času in primerih s prejšnjega odstavka (torej v času nosečnosti in še en mesec po izrabi starševskega dopusta) in v primerih prejšnjega odstavka delodajalec ne sme opraviti nobenega ravnanja, ki je sicer potrebno za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma za zaposlitev novega delavca. Zaposlitev B.B. namesto D.D. ne pomeni dejanja, ki bi bilo potrebno za odpoved pogodbe o zaposlitvi in tudi ne dejanja, ki bi bilo potrebno za zaposlitev novega delavca, ki bi nadomestil tožnico. Prepoved iz drugega odstavka 115. člena se namreč nanaša le na zaposlitve novih delavcev, ki bi nadomestili delavko, ki uživa varstvo iz prvega odstavka 115. člena ZDR-1. Ravnanje tožene stranke bi bilo nezakonito, če bi tožena stranka istočasno za isto delo zaposlovala nove delavce in odpuščala delavce na tem istem delovnem mestu. V konkretnem primeru se to ni zgodilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je štelo, da je podan ekonomski razlog zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zmanjšanje obsega naročil s strani poslovnih partnerjev, zmanjšanje prihodkov tožene stranke ter izguba v višini 5.355,00 EUR po stanju 31. 10. 2013 prav gotovo pomenijo ekonomski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela kontrolorja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ter je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali v zunanjem postopku zlorabljal procesne pravice. Za tožnico kaj takšnega ni možno trditi, zato tožena stranka krije svoje stroške postopka.