Jedro

Obveznost zavarovalnice nastane s trenutkom povzročitve škode in oškodovanec zaradi spremembe predpisa o višini limita po škodnem dogodku ne more dobiti več kot je določeno z zavarovalno pogodbo in predpisom, ki sta veljala v času škodnega dogodka. Pri izpolnitvi posamezne obveznosti se po samem zakonu izpolnijo naprej stroški, nato obresti in končno glavnica. Ob (delnem) plačilu dolžnik ne more izbirati, da plačuje samo glavnico, ker glede vračunavanja obresti in stroškov nima možnosti izbire. Dejstvo (delnega) plačila terjatve je namreč razmeroma lahko preverljivo dejstvo, zato njegova navedba v kasnejši vlogi postopka praviloma ne podaljšuje; če se izkaže za resnično, pa njegovo zanikanje s strani nasprotne stranke lahko kaže celo na zlorabo pravice. Sodišče se mora v primeru, ko kljub zahtevi stranke izvedenca ne zasliši, v obrazložitvi sodbe opredeliti do tistih strankinih pripomb na izvedensko mnenje, ki so za odločitev bistvenega pomena, in do njene zahteve, naj da izvedenec dodatna pojasnila

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo dospelih rent v znesku 46.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter na plačilo mesečne rente v višini 1.471,30 EUR od 1. 2. 2011 dalje z zapadlostjo do vsakega zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je še naložilo, da toženki povrne pravdne stroške.

2. Sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženki naloži, da tožniku povrne vse priglašene stroške postopka. Predlaga še, da pritožbeno sodišče prekine postopek in poda Sodišču Evropske unije predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) o razlagi Direktiv Evropske unije o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil, in da se o njegovi pritožbi odloča šele po zaključku postopka pri Sodišču Evropske unije. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Toženka pritožbenega odgovora ni podala.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik meni, da Vrhovno sodišče s sodbo in sklepom II Ips 78/2013 z dne 11. 7. 2013 ne bi smelo obravnavati (direktne) revizije toženke, ampak bi jo moralo zavreči kot je v predmetni zadevi s sklepom II Ips 169/2012 z dne 27. 9. 2012 zavrglo tožnikovo (direktno) revizijo. Utemeljuje, da bi moralo revizijsko sodišče vrednost spornega predmeta izračunati po enakih kriterijih kot za tožnika, po katerih vrednost spornega predmeta znaša največ 27.991,28 EUR. Trdi, da je zaradi nedovoljenega posega v že pravnomočno urejeno razmerje z dopustitvijo direktne revizije prišlo do kršitve ustave ter Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

6. Vrhovno sodišče je že v sklepu II Ips 169/2012, s katerim je zavrglo tožnikovo revizijo, pojasnilo, da (tudi) za ugotavljanje dovoljenosti revizije velja, da se v primeru, ko se zahtevek nanaša na bodoče terjatve, ki se ponavljajo, vzame kot vrednost spornega predmeta seštevek dajatev, toda največ znesek, ki ustreza seštevku dajatev za dobo petih let (40. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Za presojo, katere od zahtevanih periodičnih terjatev so bodoče, je odločilno stanje ob vložitvi tožbe. V predmetni zadevi je bila tožba vložena 27. 3. 1998. Toženka je v reviziji zoper prisodilni del prvostopne in drugostopne sodbe revizijsko vrednost spornega predmeta označila s 46.000,00 EUR. To je manj od seštevka prisojenih zneskov rente za obdobje od januarja 1996 do marca 1998 (do vložitve tožbe zapadle dajatve) ter prisojenih zneskov za obdobje od marca 1998 do marca 2003 (bodoče dajatve za dobo pet let). Ker je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe tako presegala 40.000,00 EUR, toženkina revizija ni bila nedovoljena (drugi odstavek 367. člena ZPP) in zato niso podane pritožbeno očitane kršitve ustavno in konvencijsko varovanih pravic.

7. Tožnik v pritožbi uveljavlja kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Utemeljuje, da je toženka z revizijo izpodbijala le neto znesek 46.000,00 EUR, pravnomočno prisojenih obresti od posameznih zneskov rent pa ni izpodbijala. Zato trdi, da je bilo o (delu) zakonskih zamudnih obrestih, o katerih je bilo odločeno z izpodbijano sodbo, pravnomočno razsojeno že s sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 224/98 z dne 12. 4. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 620/2011 z dne 9. 2. 2012. 8. Gornji očitek ni utemeljen. Toženka je namreč z revizijo izpodbijala dospele rente v neto znesku 46.000,00 EUR ter izplačevanje mesečne rente od dne 28. 2. 2011 dalje. Na dan izdaje prvostopne sodbe z dne 12. 4. 2011 so dospele rente v znesku 46.000,00 EUR predstavljale seštevek dela prisojene mesečne rente, zapadle v avgustu 2008 in prisojenih celotnih zneskov mesečnih rent, zapadlih v času od septembra 2008 do marca 2011. Glede na to, da je pravni temelj nastanka obveznosti plačati zamudne obresti pravno dejstvo nastopa zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti (prvi odstavek 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR, ki se za predmetno obligacijsko razmerje uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), je povsem jasno, da je toženka s tem, ko je izpodbijala nastanek denarne obveznosti, izpodbijala tudi nastanek zamudnih obresti od te denarne obveznosti. Revizijsko sodišče je z odločbo II Ips 78/2013 toženkini reviziji ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo v izpodbijanem delu in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. S tem, ko je sodišče prve stopnje ponovno odločilo o zakonskih zamudnih obrestih od rent, ki so zapadle v času od avgusta 2008 do marca 2011, ni bilo ponovno odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno.

9. Toženka je tožniku plačala določene zneske med pravdnim postopkom. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema, naj se toženkine navedbe o delnih plačilih, podane v vlogi z dne 27. 9. 2013, zaradi prekluzije ne upoštevajo. Dejstvo (delnega) plačila terjatve je namreč razmeroma lahko preverljivo dejstvo, zato njegova navedba v kasnejši vlogi postopka praviloma ne podaljšuje; če se izkaže za resnično, pa njegovo zanikanje s strani nasprotne stranke lahko kaže celo na zlorabo pravice.(1) Tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je toženkine navedbe o (delni) izpolnitvi terjatve upoštevalo.

10. Pritožbena trditev, da bi moralo sodišče rento valorizirati upoštevajoč rast plač, ni pravilna, saj se rentni zahtevki ne valorizirajo avtomatično (primerjaj 196. člen ZOR).(2) Enako velja tudi za pritožbeno trditev, da bi bilo potrebno izhodiščno rento 232.330,00 SIT revalorizirati že za čas od povprečja cen leta 1995 na datum 1. 1. 1996. 11. Tožnik je odgovoren za 10 % škode, zato je potrebno za tak delež zmanjšati ugotovljeni znesek 100% škode. Stališče pritožbe, da bi bilo potrebno sprva od celotne škode odšteti dejanske prejemke ter šele tako dobljeno razliko zmanjšati za delež sokrivde, ni pravilno.

12. Tudi pritožbeni argumenti v zvezi z višino zavarovalne vsote niso utemeljeni. Sprva gre pojasniti, da pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti do pravnega razmerja med zavarovalnico in oškodovancem pride v trenutku nastanka škodnega dogodka (186. člen v zvezi z 941. členom ZOR). Čas nastanka pogodbenega razmerja med zavarovalnico in zavarovancem na oškodovančeve pravice, ki mu jih daje Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (Uradni list RS št. 70/1994 z dne 11. 1. 1994 - v nadaljevanju ZOZP/1994), nima vpliva. Določba prvega odstavka 19. člena ZOZP/1994 izrecno določa, da je obveznost zavarovalnice omejena z zavarovalno vsoto, veljavno na dan škodnega dogodka, če z zavarovalno pogodbo ni dogovorjena višja vsota. Glede na to, da je do škodnega dogodka prišlo 22. 5. 1995, se pritožba neutemeljeno zavzema za uporabo direktiv oziroma za razlago nacionalnih predpisov v duhu direktiv, katere so bile v slovenski pravni red implementirane po škodnem dogodku. Razlaga in uporaba pravno upoštevnih pravil nacionalnega prava je namreč omejena s splošnimi pravnimi načeli, zlasti z načelom pravne varnosti in prepovedjo retroaktivnosti (2. in 155. člen Ustave RS), in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava v nasprotju z zakonom. Sodna praksa sodišča Evropske unije, na katero se sklicuje pritožba (C-22/12, C-277/12), se nanaša na škodne dogodke, ki so se pripetili po poteku roka implementacije direktiv v nacionalno zakonodajo Slovaške oziroma Latvije. Tako ni nobene potrebe za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije s strani pritožbenega sodišča (drugi odstavek 267. člena PDEU). Poleg tega pa je že vrhovno sodišče v predmetni zadevi v sodbi in sklepu II Ips 78/2013 pojasnilo, da je potrebno v predmetni zadevi uporabiti določbo o valorizaciji neizkoriščenega dela zavarovalne vsote, ki je veljala ob škodnem dogodku (tretji odstavek 19. člena ZOZP/1994). Pritožnikovo stališče, da je podlaga v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP-D; Uradni list 52/2007 z dne 12. 6. 2007) ni pravilno, saj ta zakon ne podeljuje retroaktivnega učinka spremenjeni določbi 19. člena in zato ta določba ne more učinkovati za nazaj. Da toženkina obveznost ne more biti omejena z zavarovalno vsoto, ki jo je predpisal po škodnem dogodku uveljavljeni ZOZP, izhaja tako iz prvega odstavka 19. člena ZOZP/1994 kot tudi iz 50. in 52 člena ZOZP/1994, s katerima je predpisan trenutek pričetka uporabe zakonskih določb o najnižjih zavarovalnih vsotah.(3) Pritožbeno izpostavljena sodna praksa(4), po kateri zneskovna omejitev zavarovalne vsote ni bila upoštevana, ko je ugotovljena škoda spadala v okvir škode, ki jo je mogoče pričakovati kot posledico prometne nesreče z motornimi vozili, pa temelji na Zakonu o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja iz leta 1976 oziroma 1990 ter se je upoštevala predvsem v obdobju superinflacije.

13. Edini utemeljeni očitek pritožbe se nanaša na izračun, ali je bila zavarovalna vsota z izvršenimi izplačili izčrpana. Pritožba namreč utemeljeno očita, da so bila delna plačila materialnopravno napačno vračunana na podlagi prvega odstavka 287. člena OZ. Dolžnik sicer lahko določi vrstni red izpolnitev med več obveznostmi, če o tem ni sporazuma med strankama (prvi odstavek 312. člena ZOR, enako OZ v prvem odstavku 287. člena). Vendar se pri izpolnitvi posamezne obveznosti po samem zakonu izpolnijo najprej stroški, nato obresti in nazadnje glavnica. Za primer, ko dolžnik dolguje upniku poleg glavnice tudi stranske terjatve, kot so obresti in stroški, namreč ZOR v 313. členu (enako OZ v 288. členu) določa, da se ti vračunajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Ob (delnem) plačilu dolžnik ne more izbirati, da plačuje samo glavnico, ker glede vračunavanja obresti in stroškov nima možnosti izbire.(5) Sodišče prve stopnje zato ne bi smelo upoštevati toženkine izjave, katero terjatev izpolnjuje, ker ima tožnik pravico, da najprej poračuna stroške, zatem dospele obresti in nato glavni dolg. Znesek plačila se zato vedno uporabi tako, da se najprej poplačajo stroški, nato obresti, ki so se natekle do dneva plačila, morebitni ostanek pa se uporabi za (delno) poplačilo glavnice.(6)

14. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo vseh dejstev, pravno odločilnih za uporabo 313. člena ZOR. Pritožbeno sodišče samo ne more dopolniti postopka, saj vsa odločilna dejstva za uporabo te določbe niso ugotovljena. Zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

15. Kakšni posebni napotki za novo sojenje sodišču prve stopnje niso potrebni, saj že dovolj jasno izhajajo iz gornje obrazložitve. Kljub temu gre ponovno pojasniti, da je potrebno za odločitev o ugovoru izčrpanosti zavarovalne vsote ugotoviti toženkine obveznosti napram tožniku in njihovo zapadlost, potem pa z delnimi plačili pokriti najprej dolg iz naslova stroškov in nato zamudnih obresti, glavnični dolg pa le, če je posamezno delno plačilo (po poplačilu stroškov in obresti) za to zadoščalo. Tožnikovo izjavo, da naj se znesek 21.745,24 EUR upošteva kot plačilo dela glavnice, podano na naroku 12. 4. 2011, je potrebno presoditi na podlagi tretjega odstavka 214. člena ZPP, saj jo je tožnik spremenil v vlogi z dne 29. 10. 2013, ko je navedel, da gre za plačilo obresti. Za ugotovitev dejstev, potrebnih za uporabo 313. člena ZOR, je potrebno strokovno znanje. V izogib morebitni postopkovni kršitvi gre še opozoriti, da se mora sodišče v primeru, ko kljub zahtevi stranke izvedenca ne zasliši, v obrazložitvi sodbe opredeliti do tistih strankinih pripomb na izvedensko mnenje, ki so za odločitev bistvenega pomena, in do njene zahteve, naj da izvedenec dodatna pojasnila.(7) Stališče, ki ga je prvostopno sodišče v izpodbijani odločbi zavzelo glede plačila akontacije dohodnine, naj sodišče prve stopnje v novem sojenju presodi tudi v povezavi z argumenti odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 337/2014 z dne 21. 7. 2016. 16. O stroških, nastalih v zvezi s tem pritožbenim postopkom, bo odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 288/2015 z dne 23. 5. 2016. Op. št. (2): Enako je bilo pritožniku v predmetni zadevi pojasnjeno že v sodbi in sklepu II Ips 78/2013 z dne 11. 7. 2013. Op. št. (3): Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 168/2013 z dne 11. 7. 2013. Op. št. (4): Pritožba se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 701/2005, II Ips 563/96, II Ips 466/96, II Ips 555/96, II Ips 37/93, II Ips 688/2004, II Ips 562/2001 in I Ips 285/2012. Op. št. (5): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 278/2006 z dne 7. 6. 2007. Op. št. (6): Glej več N. Plavšak v Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 334. Op. št. (7): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 18/2012 z dne 17. 7. 2012.