Jedro

Vzporedni položaj smučarske vlečnice in smučišča ne predstavlja nevarnega mesta, ki bi narekovalo med njima posebno zaščito z varnostno ograjo. Taka razmejitev torej ni niti predpisana s 3. členom ZVJS niti ni običajna.

Izrek

1. Revizija prve tožene stranke - zavarovalnice se v delu, ki se nanaša na znesek 55.121,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrže. 2. V ostalem se reviziji prve tožene stranke - zavarovalnice ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanih delih spremenita tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek, da je prva tožena stranka - zavarovalnica dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.820.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.05.2000 dalje in ji povrniti pravdne stroške.

3. Revizija druge tožene stranke M. K. se zavrne.

4. Tožeča stranka je dolžna povrniti prvi toženi stranki - zavarovalnici njene pravdne stroške v znesku 18.375 SIT, pritožbene stroške v znesku 60.400 SIT in revizijske stroške v znesku 140.005 SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Tožnik je dne 27.04.1995 smučal na smučišču O. Upravljalec smučišča je ..., ki ima zavarovano civilno odgovornost pri prvi toženi stranki. Tožnik se je peljal z vlečnico navzgor, drugi toženec pa se je smučal po progi ob vlečnici navzdol. Ko je bil oddaljen štiri metre od vlečnice, je prekrižal smuči, padel in bočno zdrsel do tožnika. Zadel ga je v področje desne goleni. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine, obe toženi stranki pa odklanjata svojo odgovornost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo krivdno odgovornost upravljalca smučišča in drugega toženca ter naložilo obema toženima strankama nerazdelno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 3.020.000 SIT in odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 55.121,80 SIT ter pravdnih stroškov v znesku 293.740 SIT, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Pritožbama toženih strank je sodišče druge stopnje delno ugodilo in znižalo odškodnino, tako da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati 2.820.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za nepremoženjsko škodo in 55.121,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za premoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče je tudi spremenilo odločitev o pravdnih stroških in obema toženima strankama naložilo povrnitev stroškov v znesku 258.066 SIT.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo prva tožena stranka - zavarovalnica. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da upravljalec smučišča ni odgovoren za ravnanje smučarja. Glede urejenosti smučišča ni bilo nobenih pomanjkljivosti. Smučišče je bilo urejeno in vzdrževano v skladu z zakonodajo, usmerjevalna vrvica ne bi mogla preprečiti zadetja. Od upravljalca ni mogoče zahtevati še večje in dodatne skrbnosti. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je na trasi vlečnice O. dovolj vidna meja smučišča. Škodni dogodek je v neposredni vzročni zvezi s padcem drugega toženca. Ta je padel na smučišču in neobvladano drsel proti vlečnici, s katero se je peljal tožnik.

Odškodnine za posamezne vrste škode so prisojene previsoko.

Druga tožena stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da se sodišči nepravilno sklicujeta na 21. člen ZVJS. Toženčevo smučanje in padec nista v vzročni zvezi s posledicami. Sodišče je pravilno ugotovilo, da so tega dne smučarji zaradi vremenskih razmer smučali bližje vlečnici. Trasa vlečnice ni bila ločena od trase smučišča. Nesporno je, da je drugi toženec padel. Ob padcu ni nikogar poškodoval. Šele ko je pričel drseti, je prišlo do trčenja s tožnikom in do posledic. Ni vzročne zveze v ravnanju drugega toženca, ampak je v opustitvi potrebnih ukrepov prve tožene stranke. Če bi ta pustila med vlečnico in smučiščem pas nesteptanega snega, do drsenja drugega toženca na traso vlečnice ne bi prišlo, ker bi ga pas nesteptanega snega ustavil. Sodišče je kršilo 206. člen ZOR, ko je ugotovilo solidarno odgovornost. To potrjuje stališče drugostopenjskega sodišča, ki navaja, da gre za culpo levisimo, ki vodi že k stopnji objektivne odgovornosti. Ta oblika krivde bi se lahko upoštevala pri prvi toženi stranki, saj je obratovalec dopustil smučarjem vožnjo blizu vlečnice, kar pomeni večjo izpostavljanost smučarjev. Izvedensko mnenje dr. M. ni bilo podano na zakonit in pravno sprejemljiv način. Mnenje je podal brez ogleda smučišča, brez sodelovanja strank na kraju samem. Gre za nezakonit dokaz, odločba, ki sloni na nezakonitem dokazu, ne more biti pravno pravilna. S tem je kršeno temeljno načelo materialne resnice, zato druga tožena stranka meni, da je bila storjena bistvena kršitev določb postopka s kršitvijo 251. člena ZPP.

Na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002) sta bili reviziji vročeni tožeči stranki, ki nanju ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS.

Revizija prve tožene stranke je pretežno utemeljena. Revizija druge tožene stranke ni utemeljena.

K reviziji prve tožene stranke: Prva tožena stranka, zavarovalnica, izpodbija z revizijo drugostopenjsko sodbo v celoti. S to sodbo je delno spremenjena odločitev prvostopenjskega sodišča, tako da je tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 2.820.000 SIT z obrestmi in odškodnina za premoženjsko škodo v znesku 55.121,80 SIT z obrestmi. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Prisojena zneska se ne opirata na isto dejansko in pravno podlago, zato se dovoljenost revizije presoja posebej za vsak prisojeni znesek, ki izhaja iz vsakega posameznega zahtevka (41. člen ZPP). Ker znesek odškodnine za premoženjsko škodo ne presega meje iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija prve tožene stranke v delu, ki se nanaša na odločitev o znesku 55.121,80 SIT ni dovoljena, zaradi česar jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP).

Revizija prve tožene stranke - zavarovalnice pa je dovoljena in utemeljena v delu, ki se nanaša na znesek 2.820.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in s pravdnimi stroški. Revizijsko sodišče pritrjuje revidentki, da je v razmerju do prve tožene stranke bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili odgovornost upravljalca smučišča in njegove zavarovalnice po prvem odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, 29/78 do 57/89) zaradi kršitve 3. člena Zakona o varnosti na javnih smučiščih (ZVJS, Ur. l. SRS, št. 16/77 in 42/86). Sodišči sta navedli, da upravljalec smučišča ni poskrbel za varnost smučarjev, ki so uporabljali traso vlečnice, ker ob vlečnici, ki je vzporedno s smučiščem, ni napeljal usmerjevalne vrvice in ni pustil nepoteptanega pasu snega, kar bi storil posebno skrben upravljalec smučišča, ki se s tem ukvarja kot s pridobitno dejavnostjo. S tako presojo se revizijsko sodišče ne strinja.

Upravljalec smučišča mora pri zagotavljanju varnosti na smučišču ravnati profesionalno in z večjo skrbnostjo, ker gre za njegovo poklicno dejavnost (drugi odstavek 18. člena ZOR). Omenjanje pridobitne dejavnosti pri tem ni pomembno, saj je to samo po sebi razumljivo, ko gre za poklicno dejavnost. Zato se od upravljalca smučišča zahteva večja, to je profesionalna skrbnost. Kakšna je ta skrbnost, določajo predpisi, pravila stroke in običaji (drugi odstavek 18. člena ZOR). V izpodbijani sodbi je ugotovljeno ravnanje v nasprotju s 3. členom ZVJS. Navedena določba naj bi bila kršena, ker upravljalec smučišča ni napeljal usmerjevalne vrvice med vlečnico in smučiščem in ker ni vmes pustil nekaj metrov širokega pasu nesteptanega snega. Take pravne razlage 3. člena ZVJS revizijsko sodišče ne sprejema. Ta določba namreč zahteva postavitev zaščitne ograje ob prepadnih in drugih nevarnih mestih in ob stebrih žičnic na smučišču. 3. člena ZVJS pa ni mogoče razlagati tako, da bi vzporedni položaj smučarske vlečnice in smučišča predstavljal nevarno mesto, ki bi narekovalo posebno zaščito z varnostno ograjo. Zakonska določba opredeljuje "drugo nevarno mesto" v povezavi s povsem drugačnimi dejanskimi okoliščinami. Vzporedna trasa vlečnice in smučišče že pojmovno ne moreta predstavljati nevarnega mesta, kot ga ima v mislih navedena zakonska določba. Tudi nižji sodišči sta pravzaprav navajali namesto zaščitne ograje usmerjevalno vrvico, zaradi katere je trasa vlečnice bolj vidna in nesteptani pas, ki naj bi preprečil nalet na smučarje na vlečnici. Vendar za tako široko razlago 3. člena ZVJS ni podlage, ker stična črta smučišča in vlečnice ni takšno nevarno mesto, ki bi narekovalo postavitev kakršnekoli varnostne ograje ali pregrade.

Ob ugotovitvi, da predpis ne narekuje usmerjevalne vrvice ali nesteptanega pasu snega, je treba presoditi še, ali navedeno zahtevajo pravila stroke ali običaji. Sodni izvedenec dr. D. M. je na to vprašanje odgovoril nikalno in dodal, da bi le posebno vesten upravljalec smučišča z usmerjevalno vrvico ali z nepoteptanim delom smučišča poskrbel za ustreznejšo in bolj vidno razmejitev med smučarsko progo in traso vlečnice. Nižji sodišči sta slednje povzeli, ne da bi ugotovili kršitev pravil stroke ali običajev, temveč sta zmotno ugotovili kršitev 3. člena ZVJS. Po mnenju revizijskega sodišča pa gre v tem primeru tudi za zmotno uporabo drugega odstavka 18. člena ZOR, saj je pretirana zahteva, da bi v konkretnem primeru zavarovanec prve tožene stranke ravnal kot posebno vesten upravljalec smučišča. V skrbnost dobrega strokovnjaka pri opravljanju poklicne dejavnosti po drugem odstavku 18. člena ZOR spada normalno ravnanje povprečnega strokovnjaka z določenega področja, ne pa posebno skrbnega strokovnjaka, kot menita nižji sodišči. Strokovnjak mora ravnati po pravilih stroke, to je po predpisih in v strokovnih krogih priznanih nenapisanih pravilih. V tem primeru je izvedenec jasno povedal, da ni niti predpisano (kar je sicer že posebej obrazloženo) niti običajno, da bi med vlečnico in smučiščem postavili ograjo (vrvico) ali nesteptan pas smučišča. Revizijsko sodišče ocenjuje, da bi bila taka zahteva tudi nerazumna, ker ne eno ne drugo ne bi preprečilo naletov smučarjev na tiste, ki se vzpenjajo z vlečnico. Vizuelna ločitev z vrvico v obravnavanem primeru ni relevantna, ker je preglednost na obravnavanem smučišču dobra, kar priznava tudi drugi toženec. Nerazumno pa bi bilo tudi pričakovati nesteptani del smučišča ob koncu smučarske sezone (nezgoda je bila dne 27.04.1995), pri čemer so smučarji, vključno z drugim tožencem, namerno uporabljali del smučišča ob vlečnici, ker je bila tam senca in je bil sneg bolj zmrznjen.

Po določbi prvega odstavka 154. člena ZOR ni dolžan oškodovancu povrniti škode domnevni povzročitelj, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Revizijsko sodišče sodi, da je dokaz odsotnosti krivde uspel prvi toženi stranki. Stičišče smučarske proge in trase vlečnice ne predstavlja nevarnega mesta v smislu 3. člena ZVJS, upravljalcu smučišča pa v obravnavanem primeru ni bilo mogoče naložiti posebno vestnega ravnanja s postavitvijo usmerjevalne vrvice ali nekaj metrov širokega pasu nesteptanega snega, saj običajna skrbnost dobrega strokovnjaka v konkretnem primeru takih zaščitnih sredstev ni zahtevala. Na strani upravljalca smučišča, torej zavarovanca prve tožene stranke, ni krivde za škodni dogodek in za tožniku nastalo škodo, ki jo je povzročil drugi toženec kot smučar, ki sam nosi tveganje, ki izhaja iz smučanja samega in zanj upravljalec smučišča ne odgovarja. Revizijsko sodišče je zato dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na prvo toženo stranko, pravno presodilo tako, da je zaradi odsotnosti krivdne odgovornosti (prvi odstavek 154. člena in 158. člen ZOR) sodbo sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu tako spremenilo, da je tudi v tem delu tožbeni zahtevek glede nepremoženjske škode 2.820.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi proti prvi toženi stranki zavrnilo (drugi odstavek 380. člena ZPP).

K reviziji druge tožene stranke: Druga tožena stranka uveljavlja kršitev 251. člena ZPP. Ta določa, kaj stori sodišče potem, ko na podlagi predloga stranke sprejme dokazni sklep o izvedbi dokaza z izvedencem. Po določbi 251. člena ZPP sodišče naroči izvedencu, naj predmet pregleda, navede vse, kar opazi in dožene ter poda svoje mnenje vestno ter v skladu s pravili znanosti in stroke. Tako naročilo izvedencu dr. D. M. je sodišče podalo v svojem sklepu z dne 03.06.1999, zato je uveljavljanje kršitve 251. člena ZPP neutemeljeno.

Opisno pa druga tožena stranka trdi, da je bil dokaz z izvedencem nezakonit in da zato sodba ne more biti pravno pravilna. Revizijsko sodišče sodi, da ne more iti za nezakoniti dokaz, če je bil izveden in pridobljen v skladu s procesnimi pravili in brez kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin strank. Slednje se v reviziji ne zatrjuje. Dr. M. je bil v tem postopku določen kot izvedenec s sklepom sodišča, pisno in ustno je podal izvid in mnenje in odgovoril je na vsa dodatna vprašanja strank. V procesnem smislu je bilo vse izvedeno v skladu z določbami 243. do 254. člena ZPP. Nerelevantna je trditev, da je podal mnenje brez ogleda smučišča, saj si ni mogel ogledati identične situacije, kot je bila v času dogodka, iz izvedenskega mnenja pa izhaja, da izvedenec obravnavano smučišče dobro pozna, seznanil pa se tudi z vsemi dokazi, izvedenimi v tem pravdnem postopku. Ogleda smučišča z izvedencem in sodelovanjem strank pa druga tožena stranka ni predlagala, zato gre tudi v tem delu za neutemeljen očitek procesne kršitve. Ostale trditve, kaj je izvedenec ugotavljal ter česa ni upošteval, pa sodijo na področje dejanskih ugotovitev, ki po tretjem odstavku 370. člena ZPP ne more biti predmet revizijske presoje. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da je očitek nezakonitega dokaza neutemeljen, prav tako pa tudi pavšalne trditve o kršenju načela materialne resnice, saj je bilo v zadevi ugotovljeno dejansko stanje in v skladu z njim odločeno na podlagi navedb strank in predlaganih dokazov po načelu proste dokazne presoje iz 8. člena ZPP. Nižji sodišči torej nista storili nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Dejanske ugotovitve nižjih sodišč so, da se je drugi toženec smučal po smučišču navzdol ob vlečnici in je v oddaljenosti štirih metrov od nje prekrižal smuči, padel in bočno zdrsel proti vlečnici, kjer je zadel v tožnika, ki se je peljal z vlečnico navzgor. Sodišče druge stopnje je pritrdilo oceni prvostopenjskega sodišča, da je drugi tožnik padel zaradi neprevidnega in prehitrega smučanja glede na njegovo znanje in okoliščine in je zaradi vožnje preblizu vlečnice trčil v tožnika. Gre za kršitev 21. člena ZVJS, ki nalaga smučarju prilagoditev hitrosti in načina vožnje znanju in vremenskim razmeram ter izbiro take smeri vožnje, da ne ogroža drugih smučarjev.

Revizijsko sodišče se z navedenim strinja, saj mora smučar obvladovati hitrost na različnih terenih, v različnih vremenskih in snežnih razmerah ter v sožitju z ostalimi smučarji. Tveganje v zvezi s smučanjem mora prevzeti sam. Zato ni sprejemljiva revizijska trditev, da je drugi toženec smučal pravilno in da ni nikogar poškodoval. Smučal je tako, da je padel in neobvladano zdrsel naprej ter na takem mestu, da je po štirih metrih zadel v tožnika.

Neupoštevno je njegovo sklicevanje na odsotnost vrvice ob vlečnici in nesteptanega pasu snega, saj je to vlečnico dobro videl in bi temu moral prilagoditi smer in hitrost smučanja. Nesteptani sneg po izvedenčevem mnenju ne bi mogel preprečiti zadetja, sicer pa se je bil toženec dolžan prilagoditi tudi tej okoliščini. Obe sodišči sta pravilno opredelili njegovo krivdo ter druge elemente njegove odškodninske odgovornosti, tako da je revizijsko nasprotovanje drugega toženca neutemeljeno. Materialnopravno pravilna je odločitev o drugotoženčevi odškodninski odgovornosti (prvi odstavek 154. člena ZPP) in o njegovi obveznosti povrnitve škode tožniku.

Drugi toženec izpodbija drugostopenjsko sodbo v celoti, obrazloženo pa je samo nasprotovanje temelju, ne pa tudi višini prisojene odškodnine. Ker gre pri dosojanju pravične denarne odškodnine za uporabo materialnega prava, ki ga mora revizijsko sodišče preizkušati po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče obravnavalo tudi ta del izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da je tožniku za večkomadni zlom desne goleni prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 2.820.000 SIT. Preizkus sodb nižjih sodišč je pokazal, da so bila pri odmeri odškodnine ustrezno uporabljena merila iz 200. in 203. člena ZOR in da so bile v ospredju okoliščine primera, ki škodo in njen obseg glede na oškodovanega tožnika individualizirajo, po drugi strani pa je bila upoštevana objektivizacija v smislu primerjave z drugimi primeri sodne prakse. Revizijsko sodišče torej ocenjuje, da je bilo tudi glede višine odškodnine, ki jo mora plačati drugi toženec, materialno pravo pravilno uporabljeno. Glede na vse navedeno je zato revizijsko sodišče revizijo drugega toženca zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Drugi toženec z revizijo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške revizijskega postopka, kar je zajeto v izreku o zavrnitvi njegove revizije.

Prva tožena stranka je z revizijo uspela, razen v zanemarljivem delu. Revizijsko sodišče je sodbi sodišč druge in prve stopnje v razmerju do nje spremenilo, zato je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških vsega postopka v zvezi s to stranko. Tožnik proti prvi toženi stranki ni uspel oziroma je prva tožena stranka skoraj v celoti zmagala v pravdi, zato ji mora tožnik povrniti njene stroške (prvi in tretji odstavek 154. člena ZPP). Revizijsko sodišče je na podlagi stroškovnikov v skladu z Zakonom o sodnih taksah in z Odvetniško tarifo odločilo, da mora tožnik povrniti prvi toženi stranki 18.375 SIT pravdnih stroškov na prvi stopnji, 60.400 SIT pritožbenih stroškov in 140.005 SIT revizijskih stroškov.