Jedro

Pravno organizacijska oblika samostojnega podjetnika posameznika po presoji sodišča nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema – podjetnika kot fizične osebe. Ob takem izhodišču izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnem dejstvu, ali ima tožnica v zadevi verjetne izglede za uspeh. Zato ni možen preizkus njene zakonitosti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba predsednice Upravnega sodišča Republike Slovenije Bpp 22/2021-12 z dne 10. 5. 2021 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper odločbo Agencije za energijo št. 59-1/2019-09/628 z dne 14. 7. 2020. 2. V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma povzela tožničine navedbe v prošnji za BPP iz katerih je razvidno, da je njeno proizvodno podjetje že od leta 2006 brez električne energije, kar je razlog za tožničino socialno in zdravstveno stisko. Nato je pojasnila, da je o tožničini prošnji že odločala z odločbo z dne 16. 12. 2020, ki pa jo je sodišče odpravilo s sodbo I U 62/2021-6 z dne 28. 1. 2021 in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Presodilo je namreč, da bi moral organ za BPP najprej ugotoviti, v katerem svojstvu je tožnica vložila prošnjo, kot samostojna podjetnica ali kot fizična oseba, in jo nato ustrezno obravnavati.

3. Glede na navedeno je tožena stranka pozvala tožnico, naj navede, ali je prošnjo vložila kot fizična oseba, ali kot samostojna podjetnica. Tožnica je pojasnila, da je to storila kot fizična oseba.

4. Ob sklicevanju na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je tožena stranka presojala verjetnost tožničinih izgledov za uspeh s tožbo zoper navedeno odločbo Agencije za energijo. Ugotovila je, da je tožnica kot fizična oseba zaprosila za dodelitev brezplačne BPP za vložitev tožbe zoper odločbo, ki ji je bila izdana kot samostojni podjetnici. Zato je ob sklicevanju na sklep IV U 214/2013 z dne 24. 1. 2014 in 3. točko 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) presodila, da s tožbo, ki bi jo vložila v lastnem imenu, ne more uspeti, saj bi bila zavržena. Ob takem stanju stvari pa tožnica po oceni tožene stranke ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne BPP iz prvega in drugega odstavka 24. člena ZBPP.

5. Zoper navedeno odločbo je tožnica vložila tožbo. Uvodoma navaja, da je iz njenega sporočila toženi stranki z dne 26. 2. 2021 razvidno, da je v začetku leta 2013 odjavila obrt. Zato naj bi tožena stranka tožnico nepravilno štela za podjetnico.

6. V nadaljevanju se tožnica ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke o očitni nerazumnosti svoje prošnje. Pojasnjuje, da tožba zoper odločbo Agencije za energijo temelji na lažnih izpiskih SODO in lažni izjavi uslužbencev Elektro R. z dne 9. 7. 2020. Trdi, da navedena gospodarska družba ni izvedla priklopa na električno omrežje, kar je bila dolžna storiti skladno z odločbo Agencije za energijo z dne 23. 11. 2007. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

7. Tožena stranka je poslala spis, ki se nanaša na zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

8. Dne 1. 9. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je prebralo listine spisov, ki se nanašajo na zadevo, in prilogo A2 sodnega spisa (odločba Agencije za energijo, št. 521-7/2007-23/EE-28 z dne 23. 11. 2007).

9. Tožba je utemeljena.

10. Nosilno stališče tožene stranke za odločitev o tožničini prošnji je ugotovitev o neizpolnjenosti pogoja iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, skladno s katerim se pri presoji upošteva tudi, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Po ugotovitvi, da je tožnica kot fizična oseba zaprosila za dodelitev brezplačne BPP za vložitev tožbe zoper odločbo, ki ji je bila izdana kot samostojni podjetnici, je tožena stranka namreč presodila, „da s tožbo, ki bi jo tožnica vložila v lastnem imenu, ne more uspeti, saj bi bila zavržena“.

11. S táko presojo je tožena stranka v bistvu izrazila stališče, da sta pravni subjektiviteti samostojnega podjetnika in nosilca podjema ločeni. Na tej podlagi pa temelji njena ocena, da bi sodišče skladno s 3. točko 36. člena ZUS-11 zavrglo tožbo, v zvezi s katero je tožnica zaprosila za BPP kot nosilka podjema, saj se odločba Agencije za energijo z dne 14. 7. 2020 nanaša na tožnico kot samostojno podjetnico.

12. Stališče tožene stranke ni pravilno. Glede na navedeno procesno stanje zadeve je namreč treba poudariti, da je samostojni podjetnik posameznik fizična oseba (šesti odstavek 3. člena Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1), ki upnikom odgovarja za obveznosti z vsem svojim premoženjem (prvi odstavek 7. člena ZGD-1). Zato pravno organizacijska oblika samostojnega podjetnika posameznika po presoji sodišča nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema – podjetnika kot fizične osebe.2 Gre namreč za osebno in neposredno odgovornost za obveznosti iz poslovanja, zaradi česar niti izbris samostojnega podjetnika iz registra AJPES ne more vplivati na odgovornost fizične osebe kot nosilke dejavnosti za dolgove samostojnega podjetnika.3

13. Ob takem izhodišču, ko pravni subjektiviteti samostojnega podjetnika in nosilca podjema ne moreta biti ločeni, izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnem dejstvu, ali ima tožnica v zadevi verjetne izglede za uspeh. Zato ni možen preizkus njene zakonitosti v zvezi z razlogi, ali je tožnica izkazala okoliščine, ki bi utemeljevale njeno prošnjo (s tem povezano dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno), zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1. 14. Na drugačno presojo ne more vplivati niti sklicevanje tožene stranke na stališča sodišča v sklepu IV U 214/2013, saj je iz dejanskih okoliščin navedene zadeve razvidno, da je sodišče odločitev o zavrženju tožbe oprlo na ugotovitev, da bi jo morala vložiti druga fizična oseba. Pravilno razumevanje pojma ustaljene sodne prakse pa pomeni, da sodišča enako razlagajo oziroma uporabljajo pravne predpise v zadevah, ki so glede bistvenih okoliščin medsebojno primerljive.4 Ustaljena sodna praksa je namreč sestavina pravne prakse (in varnosti), ki odraža način uporabe določenih pravnih pravil pri reševanju konkretnih sporov v praksi,5 zaradi česar se je nanjo mogoče sklicevati le v primeru, če sta primerjani zadevi v dejanskem in pravnem pogledu bistveno enaki.6

15. Zato je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V njem bo morala odpraviti ugotovljeno kršitev določb upravnega postopka, nato pa ob ustreznem spoštovanju načela proste presoje dokazov7 odločiti o tožničini prošnji.

16. Vsebinska presoja ostalih tožničinih dokaznih predlogov (zaslišanje sodnega izvršitelja in ogled na kraju samem) ni bila potrebna že ob upoštevanju narave odločitve v tem upravnem sporu. Zato jih je sodišče zavrnilo kot nepotrebne.

1 Glasi se:“Sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.“ 2 Gre za uveljavljeno stališče sodne prakse, med drugim izraženo tudi v sklepu in sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 591/2017 z dne 13. 3. 2018 (8. točka obrazložitve). 3 Táko stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi X Ips 226/2013 z dne 11. 2. 2015 (13. točka obrazložitve). 4 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 30/2020 (9. točka obrazložitve). 5 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 378/2002 z dne 29. 4. 2003, na katero se Vrhovno sodišče sklicuje v zadevi I Up 30/2020 (9. točka obrazložitve). 6 Prav tam. 7 Dokazna ocena mora biti vestna, skrbna ter analitično sintetična.