Jedro

Ko zavarovanec - član izpolni pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, ni več potrebe po plačevanju prispevkov za poklicno zavarovanje. Odraz tega je ureditev v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2. Pogoji za pridobitev pravice do poklicne pokojnine so določeni v prvem in tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2; po prvem odstavku 204. člena ZPIZ-2 pridobi zavarovanec - član pravico do poklicne pokojnine, ko v skladu z določbami tega zakona njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, znaša 42 let in šest mesecev, po tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2 pa, ko znaša njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, najmanj 40 let in ko glede na skupino delovnega mesta doseže določeno starost. V obeh primerih je določen še pogoj, da sredstva, zbrana na osebnem računu zavarovanca - člana, zadoščajo za izplačevanje poklicne pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1. Sklep Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve, Policija, št. ... z dne 13. 9. 2017 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 29. 11. 2017 se odpravita.

2. Tožena stranka je dolžna za tožnika obračunati in plačati prispevek za poklicno zavarovanje v višini 9,25 % od vsakomesečnega zneska bruto plače tožnika za čas od 26. 9. 2017 dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakomesečnega zneska od 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (I. točka izreka sodbe).

Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v višini 183,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da predstavlja ureditev, po kateri delodajalci sami odločajo, ali bodo prenehali s plačevanjem prispevkov za poklicno zavarovanje, poseg v načelo enakosti pred zakonom in kršitev 14. člena Ustave RS. Omogoča različno obravnavo enakih dejanskih stanov. ZPIZ-2 bi moral jasno določiti, ob katerih pogojih delodajalci prenehajo s plačevanjem prispevkov za poklicno zavarovanje, sicer je poseženo tudi v načelo pravne države. Določba desetega odstavka 202. člena ZPIZ-2 nima povezave z namenom poklicnega zavarovanja. Če zavarovanci tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, opravljajo dela, za katera so upravičeni do plačevanja prispevkov, jim morajo biti ti prispevki plačani. V nasprotnem primeru je poseženo v pravico do socialne varnosti in zasebne lastnine. Ustava RS z varstvom zasebne lastnine varuje posameznike tudi pred posegi v druge obstoječe pravne položaje (odločba U-I-60/98). Zaradi odločitve tožene stranke, da preneha plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, tožnik ne bo mogel izrabiti vseh pravic, na podlagi katerih bi prejemal pokojnino, primerljivo s polno starostno pokojnino. Nobenih "presežkov" na individualnih računih zavarovancev ni, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. Tožniku morajo sredstva omogočiti vsaj pokojnino v višini polne starostne pokojnine, sicer je v slabšem položaju kot delavci, ki niso vključeni v poklicno zavarovanje. Interes tožnika kot zavarovanca je v tem, da prejme izplačilo poklicne pokojnine v najvišji višini, kot jo omogoča zakonodaja. O kakšnih "presežkih" govori sodišče, ni jasno. Če že tožnik opravlja takšna dela, da mu sistem priznava določene ugodnosti, potem morajo te ugodnosti na koncu pripeljati do tega, da je njegov položaj res "ugodnejši" (ne pa da je slabši od ostalih zavarovancev, ker se mu pokojnina ne odmeri enako kot tistim zavarovancem, ki imajo polno pokojninsko dobo ipd.). Tožnika je tožena stranka s sprejemom sklepa Vlade RS v letu 2017 postavila v neenak položaj v primerjavi z drugimi delavci, saj je bila možnost prenehanja plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje v zakonodaji določena že v letu 2013. Z vidika zakonitosti bi moral obstajati točen način preverjanja izpolnjevanja pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, tega obvestilo A. d. d., ne omogoča. Skladno z določili ZPIZ-2 lahko zavarovanec iz naslova poklicne pokojnine dobi izplačano pokojnino v različnih zneskih, in sicer od zneska najmanj v višini starostne pokojnine do največ zneska v višini starostne pokojnine, odmerjene od najvišje pokojninske osnove. Sklep Vlade RS predstavlja kršitev načela jasnosti in določnosti predpisov, ker je bil sprejet šele leta 2017 (kljub temu, da je ta možnost bila dana že vse od 1. 1. 2013 dalje). Tožnik je v slabšem položaju s tistimi javnimi uslužbenci, ki so starejši, s tistimi, ki jim delodajalec še ni vročil sklepa o prenehanju plačevanja prispevkov za obvezno poklicno zavarovanje. Navedeni način omogoča arbitrarnost delodajalcem kot zavezancem, da se sami odločijo, ali bodo sploh prenehali s plačevanjem prispevkov ali ne, in če se že odločijo za prenehanje, kdaj se bodo odločili. Zaradi načela enakosti pred zakonom in načela jasnosti in določnosti predpisov bi moral biti (če je to sicer sploh namen zakonodajalca) točno določen sistem prenehanja plačevanja prispevkov, ki bi omogočal, da se vsem javnim uslužbencem glede na enako dejansko stanje preneha plačevanje prispevkov. Tega pa zakonodajalec ni določil, za sodišče pa to ni bistveno. S tem, ko se sodišče ni opredelilo do bistvenih razlogov tožnika, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS. Po tožnikovem mnenju določba 10. odstavka 202. člena ZPIZ-2, kot tudi sprejeti sklep Vlade RS in izpodbijana sklepa tožene stranke predstavljajo kršitev Ustave RS. 81. člen ZODPol v prvem odstavku določa, da policiste, ki opravljajo naloge, ki so povezane z večjo nevarnostjo za varnost, zdravje ali življenje, ali ki jih zaradi posebnih obremenitev ni mogoče opravljati po določeni starosti, policija obvezno dodatno pokojninsko zavaruje v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V drugem odstavku je še določeno, da ne glede na zakon, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, minister v aktu o organizaciji in sistemizaciji določi delovna mesta, za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje. Iz opisa delovnega mesta tožnika je razvidno, da je na koncu pod "posebnosti DM" navedeno "dodatno obvezno pokojninsko zavarovanje", kar pomeni, da je za tožnikovo delovno mesto minister v Aktu o organizaciji in sistemizaciji določil, da se obvezno vključi v poklicno zavarovanje, in to ne glede na določila ZPIZ-2. Po prenehanju obdobja prejemanja poklicne pokojnine, ko se zavarovanec starostno upokoji, se mu za odmero starostne pokojnine ne odmeri starostna pokojnina za 40 let pokojninske dobe, temveč za pokojninsko dobo brez dodane dobe. Višina sredstev na računu zavarovanca ne vpliva samo na višino poklicne pokojnine, temveč tudi na to, ali bo lahko zavarovanec opravil dokup pokojninske dobe, da bo lahko ob starostni upokojitvi užival pokojnino za vsaj polno delovno dobo. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. 1. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pravno podlago za izdajo izpodbijanih sklepov, na podlagi katerih je tožena stranka tožniku prenehala plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, predstavlja deseti odstavek 202. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadalj.), ki določa, da lahko zavezanec za plačilo preneha s plačevanjem prispevkov za poklicno zavarovanje za zavarovanca - člana, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da citirana določba ZPIZ-2 ne posega v ustavne pravice (človekove pravice). Tožnik izpostavlja načeli pravne varnosti in enakosti ter pravici do zasebne lastnine in socialne varnosti - 2. člen Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.), drugi odstavek 14. člena Ustave RS, 33. člen Ustave RS in prvi ter drugi odstavek 50. člena Ustave RS. Določba desetega odstavka 202. člena ZPIZ-2 je jasna, saj določa, v katerem primeru lahko zavezanec za plačilo preneha s plačevanjem prispevkov za poklicno zavarovanje. Kot je razvidno iz njene vsebine, razlikuje med pravnim položajem zavarovanca - člana, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, in tistim, ki pogojev za pridobitev poklicne pokojnine še ni izpolnil. Le za prvega zavezanec za plačilo lahko preneha s plačevanjem prispevkov. S tem z ničemer ne posega v njegova upravičenja, ki izhajajo iz že plačanih prispevkov (za poklicno ali za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje).

7. Določba desetega odstavka 202. člena ZPIZ-2, kot je pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje, je skladna z namenom poklicnega zavarovanja. Poklicno zavarovanje je zbiranje prispevkov delodajalcev na osebnih računih zavarovancev - članov, na podlagi katerih zavarovanci - člani, vključeni v to obliko zavarovanja, pridobijo pravico do poklicne pokojnine ter druge pravice, določene s tem zakonom (prvi odstavek 198. člena ZPIZ-2), vanj se obvezno vključijo zavarovanci, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela, in zavarovanci, ki opravljajo dela, ki jih po določeni starosti ni moč uspešno poklicno opravljati (prvi odstavek 199. člena ZPIZ-2). Iz navedenega je razbrati namen poklicnega zavarovanja, ki je v tem, da pridobijo tisti, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela ter dela, ki jih po določeni starosti ni mogoče uspešno poklicno opravljati, pravico do poklicne pokojnine, ki jo pridobijo prej, kot bi pridobili pravico do starostne pokojnine. To izhaja iz prvega odstavka 203. člena ZPIZ-2, ki določa, da se poklicna pokojnina izplačuje uživalcu poklicne pokojnine v mesečnih zneskih od uveljavitve pravice do poklicne pokojnine do izpolnitve pogojev za pridobitev starostne pokojnine v obveznem zavarovanju.

8. Ko zavarovanec - član izpolni pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, ni več potrebe po plačevanju prispevkov za poklicno zavarovanje. Odraz tega je ureditev v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2. Pogoji za pridobitev pravice do poklicne pokojnine so določeni v prvem in tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2; po prvem odstavku 204. člena ZPIZ-2 pridobi zavarovanec - član pravico do poklicne pokojnine, ko v skladu z določbami tega zakona njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, znaša 42 let in šest mesecev, po tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2 pa, ko znaša njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, najmanj 40 let in ko glede na skupino delovnega mesta doseže določeno starost. V obeh primerih je določen še pogoj, da sredstva, zbrana na osebnem računu zavarovanca - člana, zadoščajo za izplačevanje poklicne pokojnine.

9. Eden od pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine je torej, da sredstva, zbrana na osebnem računu zavarovanca - člana, zadoščajo za izplačevanje poklicne pokojnine. Poklicna pokojnina se odmeri glede na višino zbranih sredstev na osebnem računu zavarovanca - člana najmanj v višini starostne pokojnine, ki bi jo zavarovanec - član prejel v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju za 40 let pokojninske dobe, povečane za sredstva prispevka za zdravstveno zavarovanje in stroške upravljavca sklada, vendar največ v višini starostne pokojnine, odmerjene od najvišje pokojninske osnove, povečane za sredstva prispevka za zdravstveno zavarovanje in stroške upravljavca sklada, če za to zadoščajo sredstva na osebnem računu zavarovanca - člana. Glede na takšno ureditev je neutemeljen pritožbeni pomislek o zadostnosti sredstev na osebnem računu tožnika.

10. Iz obvestila A., d. d., ki ga je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo, izhaja, da tožnik na določen dan izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, kar obenem pomeni tudi, da sredstva na njegovem osebnem računu zadoščajo za izplačevanje pokojnine, ki je najmanj v višini polne starostne pokojnine, ki bi jo prejel v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, povečane za prispevke za zdravstveno zavarovanje in stroške upravljavca sklada. Poklicne pokojnine v višini polne starostne pokojnine konkretnega zavarovanca - člana je tudi v skladu z namenom poklicnega zavarovanja in takšna poklicna pokojnina je tožniku zagotovljena.

11. Tožniku se na podlagi drugega odstavka 202. člena ZPIZ-2 ob pogoju plačanih prispevkov k dejanski zavarovalni dobi za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja prizna kot dodana doba četrtina obdobja vključenosti v poklicno zavarovanje. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da se pri pravici do (predčasne ali) starostne pokojnine ne upošteva dodana doba. Drži pa navedba, da se ta ne upošteva za izračun višine pravic. Vendar zgolj to še ne pomeni, da bo njegova starostna pokojnina nižja, kot bi bila, če ne bi bil vključen v poklicno zavarovanje.

12. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo za tožnika izdano obvestilo A. d. d., z dne 24. 8. 2017 (B2), iz katerega izhaja, da je izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine iz prvega odstavka 204. člena ZPIZ-2. Ne zahteva se, da bi bilo v obvestilu navedeno tudi, v kakšni višini so sredstva na osebnem računu tožnika, koliko bi znašala poklicna pokojnina, koliko sredstev bi se odvedlo za obvezno zdravstveno zavarovanje in koliko bi jih ostalo na računu. Tožnik ima na podlagi šestega odstavka 204. člena ZPIZ-2 sam pravico, da z vložitvijo vloge za informativni izračun pri upravljavcu sklada preveri izpolnjevanje pogoja zadostnosti sredstev na osebnem računu.

13. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev 22. člena Ustave RS, saj ne drži pritožbena trditev, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do bistvenih razlogov tožnika, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek. V postopku na strani sodišča prve stopnje ni bilo nobenega nezakonitega postopanja in je bila tožniku zagotovljena možnost obravnavanja pred sodiščem.

14. Zgolj dejstvo, da je tožnik tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljal enako delo kot prej oziroma je opravljal naloge, za katere prvi odstavek 81. člena Zakona o organiziranosti in delu v Policiji (ZODPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 in nadalj.) predvideva vključenost v obvezno dodatno pokojninsko (poklicno) zavarovanje, še ne pomeni, da tožena stranka ni zakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje. Za izdajo izpodbijanih sklepov in prenehanje plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje je imela podlago v že citiranem desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2, ki prav predvideva situacije, kot je tožnikova, da torej delavec po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine sicer še naprej opravlja dela, za katera bi se mu prispevki za poklicno zavarovanje plačevali, ti pa se mu prav zaradi dejstva izpolnjenih pogojev za pridobitev poklicne pokojnine ne plačujejo več. Tako tožnikova navedba, da je iz opisa del in nalog, ki jih opravlja tožnik, razvidno, da je na koncu pod "posebnosti DM" navedeno "dodatno obvezno pokojninsko zavarovanje", ne pomeni, da je tožena stranka dolžna za tožnika še naprej plačevati prispevke za dodatno obvezno pokojninsko zavarovanje, pač pa je potrebno uporabiti določbe ZPIZ-2, kot je to štelo sodišče prve stopnje.

15. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).