Jedro

Z zakonsko določeno obveznostjo nakazila istega zneska pravemu upniku iz lastnih sredstev, je ZPIZ za ta znesek, ki ga je po pomoti nakazal tožencu, prikrajšan. Med obogatitvijo toženca in prikrajšanjem tožnika zato nedvomno obstoji vzročna zveza.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženec tožniku v osmih dneh plačati 100,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.6.2008 dalje do plačila (I. točka izreka), pri čemer mora toženec tožniku v osmih dneh povrniti tudi 56,00 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava vložil laično pritožbo toženec.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po 1. odstavku 458. člena ZPP se sme odločba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je tožnik Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZPIZ) pri izvrševanju sklepa o izvršbi (priloga A2) dne 30.4.2008 na toženčev račun pomotoma nakazal znesek v višini 100,15 EUR (seznam tožnikovih nakazil - priloga A1 in številka transakcijskega računa toženca iz registra TRR - priloga A3).

7. Po 1. odstavku 190. člena OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Za utemeljenost zahtevka po tej določbi je tožnik torej dolžan izkazati obogatitev na strani toženca, svoje prikrajšanje, vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo ter odsotnost pravnega temelja.

8. Ker je toženec v postopku zatrjeval, da zaradi zaprtega s.p.-ja in posledično poslovnega računa nima možnosti, da bi preveril, ali je vtoževani znesek res prejel, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 2. odstavek 214. člena ZPP, po katerem se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke, pri čemer stranka lahko učinek domneve priznanja prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje. Ker vprašanje (ne)prejema zneska na račun predstavlja lahko zaznavno in povsem preverljivo dejstvo, ni mogoče zaključiti, da je toženec izpodbil domnevo priznanja dejstev; sodišče prve stopnje pa je ob uporabi listinskih dokazov pravilno zaključilo, da je toženec vtoževani znesek na svoj transakcijski račun nedvomno prejel. To pomeni, da je obogatitev oziroma okoriščenost toženca z vtoževanim zneskom nedvomno podana.

9. ZIZ v 128. členu določa, da se za izvršbo na plačo in smiselno tudi na pokojnino uporabljajo določbe devetega poglavja ZIZ (členi 100 do 151 ZIZ), ki celovito ureja izvršbo na denarno terjatev dolžnika, razen če ni v drugih določbah tega zakona drugače določeno. S sklepom o izvršbi na plačo zarubi sodišče določen del plače in naloži delodajalcu (v konkretnem primeru ZPIZ-u), da mora po pravnomočnosti tega sklepa plačati oziroma plačevati upniku denarni znesek oziroma denarne zneske, za katere je dovolilo izvršbo (129. člen ZIZ). Če tega ne stori in s tem prikrajša upnika, lahko upnik predlaga, naj sodišče v izvršilnem postopku s sklepom naloži delodajalcu (ZPIZ-u), naj mu poravna vse zneske, ki jih ni odtegnil in izplačal po sklepu o izvršbi (1. odstavek 134. člen ZIZ). (1) V konkretnem primeru je bil ZPIZ po ugotovitvi sodišča prve stopnje vtoževani znesek dolžan nakazati (pravemu) upniku (G., d.o.o.) po sklepu o izvršbi 0014 I 2006/03065 z dne 4.4.2006 (priloga A2), česar pa ni storil. Z zakonsko določeno obveznostjo nakazila istega zneska pravemu upniku iz lastnih sredstev, je ZPIZ za ta znesek, ki ga je po pomoti nakazal tožencu, zato prikrajšan. Med obogatitvijo toženca in prikrajšanjem tožnika zato nedvomno obstoji vzročna zveza.

10. Pritožbeni očitek, da sodišča prve stopnje ni zanimalo, zakaj je tožnik denar nakazal na TRR toženca, ne drži. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje namreč jasno izhaja, da je prišlo pri nakazilu do pomote v navedbi številke računa pravega upnika. Nadalje tudi ni pravilno pritožbeno stališče, da je z nakazilom zneska na toženčev račun znesek avtomatsko postal toženčev. OZ v poglavju o neupravičeni pridobitvi določa izjeme, kdaj se ne more zahtevati vrnitev (191. člen OZ) in kdaj je mogoče prejeto obdržati (195. člen OZ), nobena od teh situacij pa v konkretnem primeru ni podana. Toženec se svoje obveznosti, da vrne prejeti denar, ki mu ne pripada, ne more razbremeniti tudi v primeru odgovornosti tistega delavca, ki je takšno napako neposredno zakrivil. Prav tako ni sprejemljivo njegovo stališče, da je treba toženca odvezati vračila, ker je do pomotnega nakazila prišlo iz lastne malomarnosti tožnika. Iz 190. člena OZ izhaja, da je stranka dolžna vrniti prejeti znesek, če ga je prejela brez kakršnekoli pravne podlage. Ker toženec ne zatrjuje, da bi imel do ZPIZ-a kakšno terjatev (kot npr. pokojnino, invalidsko pokojnino), je na svoj (takrat še) poslovni račun toženec nedvomno prejel znesek, do katerega ni bil upravičen. Tako nakazan znesek bi zato upoštevajoč določeno mero skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega človeka, moral ZPIZ-u takoj vrniti. Ob predpostavki, da toženec pri svojem poslovanju prejetega nakazila ni takoj opazil, pa je takšno nakazilo mogel opaziti in ga preveriti najkasneje ob prejemu dopisa dne 10.6.2008, v katerem ga je tožnik pozval k vračilu vtoževanega zneska. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da iz toženčevih navedb izhaja, da je imel toženec ob prejemu dopisa svoj s.p. še odprt. 11. Če bi toženec ob prejemu dopisa vtoževani znesek tožniku vrnil, zamudnih obresti ne bi bil dolžan plačati. Tako pa je sodišče prve stopnje ob uporabi 193. člena OZ tožniku pravilno prisodilo tudi zakonske zamudne obresti, in sicer od dneva, ko je toženec prejel dopis tožnika (10.6.2008). Resda je tožnik v dopisu (priloga A4) od toženca terjal vračilo dvojnega zneska (100,15 EUR+100,15 EUR), vendar je za konkretni primer relevantno zgolj, da je med drugim zahteval tudi vračilo vtoževanega zneska. Čeprav je zaradi nevšečnosti toženec sicer upravičeno pričakoval, da se mu bo tožnik vsaj opravičil, se toženec ne more (več) uspešno izogniti niti vračilu prejetega zneska niti zakonskim zamudnim obrestim od dne 10.6.2008 - dneva prejema dopisa, v katerem je bil toženec pozvan na vrnitev vtoževanega zneska na tožnikov TRR.

12. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako pa v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Čeprav gre v konkretnem primeru za spor majhne vrednosti, v katerem praviloma odloča sodnik posameznik, je v skladu s 5. odstavkom 458. člena ZPP v predmetni zadevi, zaradi presoje pravnega vprašanja obstoja prikrajšanja na strani tožeče stranke zaradi pomote pri nakazilu, odločil senat pritožbenega sodišča. (1) Prav tako pa upniku takšen delodajalec (ZPIZ), ki ni ravnal po sklepu o izvršbi odgovarja tudi za škodo, ki jo zaradi tega utrpi upnik (4. odstavek 134. člena ZIZ).