Jedro

Odvzem protipravne premoženjske koristi je subsidiarne narave, saj se odvzame le v primeru, ko oškodovanec ne uveljavlja premoženjskopravnega zahtevka.

Povrnitev škode, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem in jo je kot posebni pogoj mogoče naložiti obdolžencu v pogojni obsodbi, ne more zajemati tudi zamudnih obresti.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega A.A. se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbi o kazenski sankciji tako spremeni, da se kot posebni pogoj, da določena kazen v okviru pogojne obsodbe ne bo izrečena, določi le povračilo škode v višini 450.331,96 SIT, ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku enega leta.

Sicer se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Vrhniki je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo A.A. za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod nadaljnjim pogojem, da oškodovani družbi W.C. d.o.o. v roku enega leta vrne premoženjsko korist v višini 450.331,96 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega računa v plačilo do dneva plačila, do katere je prišel s kaznivim dejanjem. V tem znesku je oškodovani družbi po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) priznalo premoženjskopravni zahtevek. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 5.2.2002 pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Plačila stroškov pritožbenega postopka ga je oprostilo.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca dne 15.5.2002 zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona (kršitev iz 2. točke in 4. točke 370. člena ZKP) ter kršitev ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter 2. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa obtožbo zavrne oziroma zavrže in kazenski postopek ustavi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Uveljavljane kršitve določb zakona niso podane, sicer pa zahteva v glavnem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vlagati.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Kršitev določb kazenskega zakona vidi zagovornik v tem, da je sodišče obsojencu poleg povračila škode kot posebni pogoj prisodilo še zamudne obresti. Zamudne obresti niso protipravna premoženjska korist po določilih ZKP, pač pa pripadek h glavnici po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih.

V tem delu je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena.

Poleg obveznega in splošnega pogoja, s katerim se od obsojenca zahteva opustitev kaznivega dejanja kakršnekoli vrste, lahko sodišče fakultativno določi v pogojni obsodbi še posebne pogoje, s katerimi se mu nalagajo določena aktivna ravnanja, to je vrnitev premoženjske koristi, povrnitev škode in izpolnitev drugih v kazenskopravnih določbah predvidenih obveznosti.

Protipravna premoženjska korist pomeni vsako povečanje premoženja storilca, ki ima svoj vzrok v storitvi kaznivega dejanja in je pogosto določena že kot zakonski znak oziroma prepovedana (formalna) posledica, ki mora nastati, da se šteje kaznivo dejanje za dokončano, lahko pa je tudi dodatna sestavina protipravnosti pri kateremkoli kaznivem dejanju, čeprav za samo ugotovitev kaznivega dejanja ni pomembna. Odvzem protipravne premoženjske koristi je subsidiarne narave, saj se odvzame le v primeru, ko oškodovanec ne uveljavlja premoženjskopravnega zahtevka. Odvzame se po načelu, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega po 1. odstavku 95. člena KZ (torej že po samem zakonu). Po vsebini pomeni ta ukrep premoženjskopravno izravnavo stanja, kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja.

Povrnitev škode pa zahteva aktivno restitucijsko ravnanje obdolženca do oškodovanca. Temelj za povrnitev škode oziroma pravni naslov je v prisojenem premoženjskopravnem zahtevku iz adhezijskega postopka ali pa iz posebne pravde.

Povrnitve škode ne definira kazensko pravo. Zato se je potrebno zateči k uporabi določb odškodninskega prava (člen 164, člen 179 Obligacijskega zakonika), ki pozna tri oblike povrnitve škode: - načelo restitucije (vzpostavitev prejšnjega stanja), - načelo ekvivalence (denarna odškodnina za premoženjsko škodo) in

- načelo satisfakcije (denarno zadoščenje za nepremoženjsko škodo).

Zamudne obresti ne predstavljajo povrnitve škode, saj so posebna stranska in akcesorna terjatev. Akcesorne so v svojem nastanku (ne morejo namreč nastati, če ne obstaja glavnica - v tem primeru denarna odškodnina v eni od že omenjenih treh oblik povrnitve škode), ko pa nastanejo, imajo značaj samostojne terjatve, na glavnico pa so vezane le še glede zastaranja. Samostojne pa so tudi v svojem pravnem naslovu. Pravni naslov zamudnih obresti je zakon, pravna posledica pa tista pravna dejstva, na katere zakon veže tek zamudnih obresti.

Glede na navedeno torej pojem povrnitve škode, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem in jo je kot posebni pogoj mogoče naložiti obdolžencu v pogojni obsodbi, ne more zajemati tudi prisojenih zamudnih obresti. V kazenskem pravu je namreč načelo zakonitosti še posebej poudarjeno in to ne le med načeli v KZ (člen 1 in 2) temveč ureja to problematiko tudi Ustava (28. člen - načelo zakonitosti v kazenskem postopku). Bistvo tega načela je sodnikova stroga vezanost na besedilo zakona oziroma za kazensko pravo velja tudi sicer načelo strožje, določnejše in bolj restriktivne razlage, kot je to običajno za druga pravna področja. Namen spoštovanja načela zakonitosti in s tem določenosti v kazenskem materialnem pravu (lex certa) oziroma resktriktivna razlaga je preprečiti samovoljo in arbitrarno uporabo moči države. Če je zakon določil kot posebni pogoj samo povrnitev škode, potem sodišče ne sme, mimo jasno izraženega pogoja določati še druge obveznosti (kot so npr. zamudne obresti).

Seveda pa oškodovanec pri takšnem stališču ni prikrajšan, saj mu je po načelih civilnega prava prisojen celoten premoženjskopravni zahtevek in to z zamudnimi obrestmi vred. V primeru neplačila zamudnih obresti ga doletijo civilne sankcije, ne morejo pa ga zaradi neplačila zamudnih obresti doleteti kazenskopravne sankcije, to je sprememba pogojne obsodbe v zaporno kazen.

Neutemeljena pa je vložena zahteva v delu, kjer zagovornik očita izpodbijani pravnomočni sodni odločbi kršitev določb Zakona o kazenskem postopku iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, da ni odločilo o vseh dokaznih predlogih obsojenca. Te kršitve sicer zagovornik podrobneje ne obrazloži, nanaša pa se (verjetno) na predlog za zaslišanje A.A. Sodišče prve stopnje je namreč izvedbo tega dokaza zavrnilo z obrazložitvijo, da je nepotreben (str., 147 spisa), pritožbeno sodišče pa je temu zaključku pritrdilo ter pojasnilo, da je obsojenec na posebno vprašanje sodnice, kaj bi navedena priča v zadevi lahko pojasnila glede odločilnih dejstev, povedal le, da je A. zanj vozil robo, vendar pa ne ve povedati, ali je prepeljal tudi sporno blago, ker je zanj delalo več voznikov.

Očitki, da sodišče v dokaznem postopku ni izvedlo nobenih dokazov, ki bi izkazovali, ali je obsojenec blago sploh sprejel ali pa ga je oškodovanec izročil komurkoli drugemu, pri čemer poudarja še, da se prevzem blaga dokazuje le z dobavnicami, ne pa z izjavami prič, pa pomeni zgolj uveljavljanje razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo in izpodbijano pravnomočno odločbo na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je kot posebni pogoj obdolžencu naložilo le povračilo škode (brez zamudnih obresti). Ker je ugotovilo, da uveljavljana kršitev določb ZKP ni podana, zahteve za varstvo zakonitosti pa, kot je bilo že povedano, ni mogoče vlagati iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je v preostalem delu zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Ker je obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti delno uspel, mu Vrhovno sodišče ni določilo povprečnine.