Jedro

Glede na določbo 36. člena Zakona o državljanstvu Demokratske federativne Jugoslavije (Ur.l. DFJ, št. 64/45), kasneje Zakon o državljanstvu FLRJ, osebe, ki so imele domovinsko pristojnost v občinah Kraljevine Jugoslavije, niso avtomatično postale državljani Jugoslavije, kajti poleg domovinske pristojnosti je bil pogoj za pridobitev jugoslovanskega državljanstva tudi, da se ne izselijo iz jugoslovanskega področja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1326/2001-15 z dne 3.4.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.6.2001. S to je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote M.S. z dne 10.6.1999, s katero je bilo ugotovljeno, da se H.-L.F., rojen L., dne 16.4.1894 v B., umrl dne 15.10.1975 v B.A. in H.-L.E., roj. B., dne 11.9.1898 v B., umrla dne 16.4.1989 v B.A., od 28.8.1945 do svoje smrti nista štela za jugoslovanska državljana. V obrazložitvi sodbe se sodišče sklicuje na določbo 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS; Uradni list RS, št. 13/94, 13/95 in 59/99), po kateri za državljana Republike Slovenije velja po tem zakonu, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne republike Jugoslavije. Glede na to določbo, je pri ugotavljanju državljanstva tožničinih staršev treba upoštevati tiste predpise o državljanstvu, ki so veljali na območju današnje Republike Slovenije v času od njihovega rojstva do smrti. V postopku je bilo ugotovljeno in tudi ni sporno, da sta tožničina starša imela na dan 6.4.1941 državljanstvo nekdanje Kraljevine Jugoslavije in da sta imela na ta dan na njenem območju tudi domovinsko pripadnost. Prav tako ni sporna ugotovitev, da sta tožničina starša že v aprilu 1945 zapustila območje FLRJ in odšla najprej v Avstrijo in nato v Argentino. Glede na navedeno nista pridobila jugoslovanskega državljanstva. Zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da naj bi imenovana imela jugoslovansko državljanstvo tudi še po letu 1945. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno in skladno s podatki spisa ugotovila tudi vse okoliščine glede pogojev iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 46/45 in Uradi list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 107/47, 88/48 in 105/48).

Tožnica se v pritožbi sklicuje na navedbe v tožbi. V tej je navajala, da je ugotovljeno dejansko stanje v nasprotju s predloženimi dokumenti. Njen oče je bil državljan Kraljevine SHS, saj sicer leta 1933 ne bi mogel postati župan M.S. Nikoli ni imel dvojnega državljanstva, niti ni bil član Volksbunda, kar dokazuje dokument Štajerske deželne vlade. Navaja, da je sama avstrijsko državljanstvo pridobila s poroko leta 1947, morala pa bi imeti tudi slovensko državljanstvo, tako kot bi ga imeli tudi njeni pokojni starši, katerim jugoslovansko državljanstvo ni nikoli prenehalo. Starši so M.S. zapustili en dan preden jo je zasedla Rdeča armada. Njen pokojni oče se vse do smrti ni nikoli več vrnil v M.S., kar je glede na izrečeno smrtno obsodbo, razumljivo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je, glede na dejansko stanje ugotovljeno v upravnem postopku, sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbo 39. člena ZDRS, po kateri velja za državljana Republike Slovenije po tem zakonu, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in SFRJ. Določba 39. člena ZDRS je vzpostavila kontinuiteto na področju zakonodaje o državljanstvu, ki je v preteklosti veljala na območju Slovenije. Zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo predpise o državljanstvu, ki so veljali od rojstva tožničinih staršev pa do dne ugotavljanja državljanstva. Prvi zakon, ki je urejal državljanstvo povojne Jugoslavije, je bil Zakon o državljanstvu Demokratske federativne Jugoslavije (Uradni list DFJ, št. 64/45), kasneje Zakon o državljanstvu FLRJ (Zd), zato se nanj sodišče utemeljeno sklicuje. Po določbi 1. odstavka 35. člena tega zakona so se štele za jugoslovanske državljane vse osebe, ki so bile na dan uveljavitve zakona, to je na dan 28.8.1945, jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih, to je po Zakonu o državljanstvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev iz leta 1928. V določbi 36. člena Zd pa je bilo določeno, da si, če ni z mednarodnimi pogodbami drugače določeno, pridobijo jugoslovansko državljanstvo v smislu določb tega zakona vsi tisti, ki imajo domovinsko pravico oziroma občinsko pristojnost v občinah na območjih, ki pridejo v sestav DFJ po mednarodnem sporazumu, ter tisti, ki pripadajo po narodnosti kateremu izmed narodov Jugoslavije ter prebivajo na tem področju, če se ne izselijo iz jugoslovanskega državnega področja. Po navedeni določbi torej osebe, ki so imele, tako kot tožničina starša, domovinsko pristojnost v občinah Kraljevine Jugoslavije, niso avtomatično postale državljani Jugoslavije, kajti poleg domovinske pristojnosti je bil pogoj za pridobitev jugoslovanskega državljanstva tudi, da se te osebe ne izselijo iz jugoslovanskega področja. Za osebe, ki se izselijo iz Jugoslavije je torej že od uveljavitve Zd, to je od 28.8.1945 veljalo, da ne pridobijo državljanstva DFJ oziroma FLRJ. Ker je bilo v postopku ugotovljeno in to tudi ni sporno, da sta se tožničina starša že aprila 1945, torej že pred uveljavitvijo Zd, izselila iz Jugoslavije, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno sklepanje tožene stranke, ki mu je sledilo tudi sodišče, da ju ni šteti za jugoslovanska državljana v smislu Zd DFJ oziroma Zd FLRJ. Ker tožničinih staršev že na podlagi navedenih določb ni šteti za jugoslovanska državljana, po presoji pritožbenega sodišča na odločitev o zadevi ne more vplivati pritožbeni ugovor o nepravilno ugotovljenih dejanskih okoliščinah glede pogojev iz 2. odstavka 35. člena Zd.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.