Jedro

Trdota ničnostne sankcije gradbene pogodbe zaradi pomanjkanja predpisane pisne oblike je omiljena na podlagi ratio legis argumentacije 2. odstavka 649. člena OZ. Na podlagi teleološke interpretacije je pravilen pravni zaključek, da pisna oblika ni predpisana zaradi varstva širših javnih interesov, temveč izključno zaradi varstva interesov strank in zaradi dokaznih namenov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0002 I 2006/13570 z dne 12.12.2006 v 1. in 4. točki razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: “Toženca sta solidarno dolžna plačati tožniku glavnico v višini 946.625,00 SIT (sedaj 3.950,20 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.2005 dalje do plačila ter mu povrniti izvršilne in nadaljnje pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje do plačila.“ Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki v roku 15 dni 550,00 EUR pravdnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podrejeno pa, da se pritožbi tožeče stranke ugodi in se izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Poudarja, da iz dokaznega postopka kot tudi iz navedb obeh pravdnih strank nedvomno izhaja, da je med pravdnima strankama obstajalo pogodbeno (obligacijsko) razmerje, na podlagi katerega se je tožeča stranka, kot izvajalec, zavezala za obe toženi stranki kot naročnika opraviti gradbena dela v njunem stanovanju na naslovu V. 287, L.. Gradbena pogodba se je izpolnjevala s tem, da je tožeča stranka kot izvajalec izvedla dogovorjena gradbena dela in vgradila gradbeni material ter da sta obe toženi stranki plačali tožeči stranki del od dogovorjene pogodbene vrednosti gradbenih del. Gre za gradbeno pogodbo, ki je bila realizirana, pri čemer gradbena pogodba spada v skupino delovršnih podjemnih pogodb ter se v tej zvezi uporabljajo skupna pravila. Dogovor med pravdnima strankama bi moral biti sklenjen v pisni obliki. Če pogodba ni sklenjena v pisni obliki, je neveljavna. Sodišče zmotno zaključuje, da je zadevna ustna gradbena pogodba sklenjena med pravdnima strankama veljavna, čeprav zakon določa in predpisuje za gradbene pogodbe pisno obliko. Zato je zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče bi moralo prvenstveno ugotoviti vsebino ustnega dogovora med pravdnima strankama, ki je gradbena pogodba ter ob uporabi določil o realizaciji pravnega posla (teorija realizacije) šteti, da je bil dogovor veljavno sklenjen, ker ga je tožeča stranka realizirala (izpolnila prevzete pogodbene nedenarne obveznosti), dočim pa je tudi tožena stranka plačala del pogodbeno dogovorjene vrednosti gradbenih del, kot njeno denarno obveznost. Sodišče zgolj ugotavlja in zaključuje, da je bila med pravdnima strankama sklenjena gradbena pogodba, pri čemer pa ni navedeno, kakšna je vsebina te pogodbe. Ni bila sklenjena pogodba s klavzulo „na ključ“, pač pa gradbena pogodba, kjer se vrednost gradbenih del ovrednoti po izračunu po enoti dela ali po enoti vgrajenega materiala. Ker je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, se izpodbijane sodbe sploh ne da vsebinsko preizkušati, ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kar vse predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz tožbenih navedb in dokaznega postopka je razvidno, da je tožbeni zahtevek utemeljen po temelju in višini, saj tožeča stranka zahteva od tožene stranke plačilo za opravljena gradbena dela in za vgrajen gradbeni material, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka opravljala gradbena dela v stanovanju in je s tem tožena stranka soglašala. Tožena stranka denarno terjatev tudi priznava na impliciten način po temelju in višini, ker je v pravdnem postopku postavila ugovor pobotanja. O pobotnem ugovoru sodišče ni odločilo v izreku sodbe niti v tej zvezi izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka priznava terjatev, vendar uveljavlja njeno prenehanje po samem zakonu z izvršenim pobotom. Če tožena stranka ne bi priznala terjatve, ne bi postavila pobotnega ugovora. Predlagani dokaz z izvedbo ogleda kraja – stanovanja je bil glede na okoliščine konkretnega primera potreben, saj bi se le na takšen način ugotovila vsebina dogovora med pravdnima strankama in to, kar se sedaj v tem stanovanju nahaja. Izvedenec gradbene stroke ne more ugotoviti, kaj je bila vsebina dogovora med pravdnima strankama. To bi moralo ugotoviti sodišče in opraviti ogled in se ne sklicevati na neizvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke. Sodišče tudi ni navedlo razlogov za neizvedbo predlaganega dokaza z ogledom kraja. Toženi stranki sta kot naročnika gradbenih del prevzela izvedena gradbena dela. Vsa dela je izvedla tožeča stranka na podlagi naročil obeh toženih strank. Tožeča stranka je izvedla sledeča gradbena dela: 1.) polaganje mavčno kartonskih plošč v količini 114,2 m, po ceni 3.500,00 SIT na m2, kar znaša 399.700,00 SIT; omenjeni znesek gradbenih del in materiala tožena stranka tožeči stranki ni plačala. 2.) polaganje volne v količini 113 m2, po vrednosti 500,00 SIT m2, v skupni vrednosti 56.500,00 SIT. 3.) volna v skupni vrednosti 61.000,00 SIT kot vgrajeni in kupljeni gradbeni material s strani tožeče stranke za obe toženi stranki. 4.) postavljanje vratnih preklad, 5 komadov, po vrednosti 2.000,00 SIT po komadu, v skupnem znesku 10.000,00 SIT. 5.) postavljanje sten s siporexom, v količini 41,04 m2, po vrednosti 5.000,00 SIT m2, kar skupaj znaša 205.200,00 SIT. 6.) kaskade in obdelava oken, v skupni vrednosti 56.800,00 SIT, pri čemer je tožeča stranka naredila kaskade in obdelala okna v stanovanju toženih strank. 7.) rušitvena dela in odvoz smeti oziroma gradbenega materiala v skupni vrednosti 593.425,00 SIT. Vsa omenjena gradbena dela in vgrajen gradbeni material je tožeča stranka izvedla za obe toženi stranki kot naročnika del, pri čemer je celotna vrednost izvršenih gradbenih del znašala 1.382.625,00 SIT. Ker sta toženi stranki tožeči stranki že ob izvajanju gradbenih del sproti plačali znesek 436.000,00 SIT, sta tako dolžni obe toženi stranki solidarno plačati tožeči stranki še razliko v višini 946.625,00 SIT. Tako je tožbeni zahtevek utemeljen po temelju kot tudi po višini. Tožeča stranka je upravičeno toženima strankama izdala račun št. 14/05 z dne 19.9.2005, ki je specificiran, obe toženi stranki pa na račun nista imeli pripomb, niti ga nista nikoli zavrnili, kljub temu, da sta bili z njim seznanjeni. Tudi nista grajali kakršnihkoli stvarnih napak v zvezi z izvedenimi gradbenimi deli.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno ocenilo, da je trdota ničnostne sankcije zaradi pomanjkanje predpisane pisne oblike omiljena na podlagi ratio legis argumentacije določbe 2. odstavka 649. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Na podlagi teleološke interpretacije je pravilen pravni zaključek, da pisna oblika ni predpisana zaradi varstva širših javnih interesov, temveč izključno zaradi varstva interesov stranka in zaradi dokaznih namenov. Sklicevanje na določbo 1. odstavka 55. člena OZ je torej pravilno.(1) Enak pravni rezultat pa je sicer dosežen tudi s sklicevanjem na teorijo realizacije, na podlagi katere tožeča stranka utemeljuje svoje trditve o obstoju pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila ustno sklenjena gradbena pogodba med pravdnimi strankami realizirana in sicer tako z izvršitvijo del kot tudi s plačilom za izvršena dela.

Sodišče prve stopnje je na podlagi obširne in natančne dokazne presoje ugotovilo vsebino dogovora med pravdnima strankama, ugotovljen obseg tistih del, ki jih je opravila tožeča stranka, pa ne zadeva problematiko pravilne uporabe materialnega prava, kot zmotno meni pritožnik, temveč pravilne oziroma popolne ugotovitve dejanskega stanja. Dokazno oceno sicer pritožnik izpodbija nesubstancirano oziroma posplošeno in zato pritožbenemu sodišču ni treba posebej in natančneje odgovarjati na te pritožbene očitke, ki so dejanske narave, in se zato v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje na temeljite razloge sodišča prve stopnje v tej smeri. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta od vtoževanih postavk iz računa z dne 19.9.2005 št. 14/05 utemeljeni postavki postavljanja vratnih preklad v znesku 10.000,00 SIT in postavljanja sten iz siporexa v znesku 205.200,00 SIT, utemeljenosti ostalih postavk pa tožnik ni dokazal. Ko sodišče prve stopnje izračunava skupen obseg vrednosti opravljenih del in že plačani znesek del, pa celo v korist tožnika upošteva tudi rušitvena dela in odvoz smeti v višini 1/3 zaračunane cene. Tudi v tem delu je dokazna presoja po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Pritožbeni očitek storitve absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj izpodbijana sodba zaradi nepravilne materialnopravne presoje tudi ne bi imela vseh potrebnih razlogov, pa je sicer zgolj prikrit očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V ta sklop pritožbene presoje spada tudi očitek pritožnika, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedbo ogleda kraja – stanovanja. Tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da bi bila izvedba tega dokaza nepotrebna, še posebej zato, ker je tožnik umaknil dokazni predlog s postavitvijo izvedenca gradbene stroke. Kakšen je bil obseg opravljenih del oziroma predvsem kakšen je bil ustni dogovor med pravdnima strankama o izvedbi del, se je sodišče prve stopnje lahko ustrezno prepričalo že na podlagi izvedbe zaslišanj predlaganih prič in pravdnih strank. To še posebej zato, ker med pravdnima strankama niti ni bil sporen obseg izvršenih del, temveč zgolj to, katera od teh del je izvedel tožnik in katera dela so izvedli drugi izvajalci. Na to vprašanje pa seveda opravljen ogled ne bi dal ustreznega odgovora. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza z ogledom, pa je tudi nekorekten. Na 4. strani izpodbijane sodbe je namreč jasno navedeno, da je predlagani dokaz nepotreben, ker bi se z njim lahko ugotavljalo le sedanje stanje stanovanja, pa še to le glede okoliščin, za razjasnjevanje katerih ni potrebno strokovno znanje. Zato tudi ni izkazana nadalje očitana procesna kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijane dokazne presoje tudi ne moreta omajati pritožbeni trditvi, da toženi stranki nista zavrnili računa oziroma nanj nista imeli pripomb kot tudi, da nista grajali kakršnihkoli stvarnih napak v zvezi z izvedenimi gradbenimi deli. Zavrnitev računa oziroma podaja pripomb na izstavljeni račun ne pomeni tudi priznanja njegove upravičenosti, neizvršitev del pa ne predstavlja stvarnih napak temveč neizpolnitev pogodbe in je zato tudi pritožbeni očitek v tej smeri v tej zadevi tudi pravno nerelevanten.

Podobno velja za nadaljnji pritožbeni očitek dejanske narave, da indično priznanje zatrjevanega obsega del izhaja tudi na podlagi dejstva, da sta toženi stranki v tej pravdi postavili pobotni ugovor. Iz navedb toženih strank je razvidno, da sta pobotni ugovor postavila kot procesno obrambno sredstvo zoper tožnikov tožbeni zahtevek, sicer pa sta tožnikovi terjatvi nasprotovala. Pobotni ugovor sta tako uveljavljala eventualno – iz previdnosti zgolj za primer, če bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku (glej 5. stran 2. pripravljalne vloge tožencev). Zato takšno procesno ravnanje tožencev ne more biti predmet dokazne presoje pravnorelevantnih okoliščin v tej pravdi.

V zvezi s tem končno tudi ni utemeljen procesni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje o pobotnem ugovoru odločiti v izreku izpodbijane sodbe in da zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je storjena ponovno procesna kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. O terjatvi iz pobotnega ugovora namreč sodišče vselej razpravlja šele, če se izkaže, da tožnikova terjatev obstaja.(2) Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tudi niso storjene nobene procesne kršitve, ne tiste na katere je bilo že odgovorjeno na pritožbene očitke tožeče stranke, kot tudi ne tiste, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je moralo pritožbeno sodišče pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

(1) Glej v teoriji: dr. Nina Plavšak: „Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, 435. do 703. člen“; GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 919. Glej tudi v sodni praksi: VSL sodba I Cp 4181/2009, z dne 20.1.2010. (2) Glej v teoriji: dr. L. Ude: „Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga (305a. do 503. člen)“; GV Založba, Ljubljana 2009, stran 159; v tem delu avtorica komentarja: dr. D. Wedam Lukič.