Jedro

Tožnik bi, tudi če je bil prepričan, da sta delavca dobavljeno blago, to je brusne trakove, štela in da sta tako preverila količino prevzetega blaga, moral kot njun nadrejeni vodja skladišča pred podpisom dobavnice preveriti, ali se količine ujemajo, ne pa da se je zanašal na sodelavca in štel, da ni nobenih odstopanj in da prevzete količine ustrezajo podatkom iz dobavnice, o tem pa od delavcev tudi ni zahteval nobenih pojasnil. Tožnik se svoje odgovornosti za pravilno in natančno delo v zvezi s prevzemom blaga ne more razbremeniti s sklicevanjem na domnevne opustitve sodelavcev, niti na neustrezno prakso in dobavo brusnih trakov direktno v brusilnico po naročilu sodelavca, saj bi tudi o tem moral vsaj obveščati nadrejene, zlasti glede na njegove zadolžitve na delovnem mestu „vodja skladišča“. Tožnik je s takšnim svojim ravnanjem huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila izdana tožniku, z dne 16. 11. 2011; - ugotovitev, da je tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas in ji delovno razmerje ni prenehalo dne 28. 11. 2011, poziv nazaj na delo na delovno mesto „vodja skladišča“ oz. na drugo ustrezno delovno mesto, prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, obračun bruto plače (pravilno: nadomestila plače) v višini, ki bi jo tožeča stranka prejemala, če bi delala, ter po odvodu davkov in prispevkov ustreznim institucijam plačilo (neto) plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov in povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka sodbe).

Obenem je sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oz. podrejeno, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da so očitane kršitve tožniku dokazane in da mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožeča stranka je prepričana, da ji nikakor ni mogoče očitati, da naj bi naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj je svoje naloge vedno vestno in pravočasno izpolnjevala. Ob prevzemu blaga, katerega količina, navedena v prevzemnici, se ni ujemala z dejansko dostavljenim blagom, ki je bilo dano v prevzemno skladišče, sta delavca A.A. in A.B. dobavljene brusne trakove preštela. Tožnik je bil prepričan, da sta dobavljeno blago preverila. Kot je izpovedal tudi na zaslišanju, ni videl potrebe, da bi dobavljeno blago še enkrat štel, zato je dobavnico podpisal, ker je količinska reklamacija osem dni po dobavi. To sta potrdilli tudi priči A.B. ter A.A.. Pritožba še poudarja, da so bili brusni trakovi običajno prepeljani neposredno v brusilnico, kjer jih je prevzel obratovodja A.C., ki tožnika nikoli ni obvestil, da se količine ne ujemajo, čeprav je trdil, da brusne trakove tudi v obratu brusilnice preštejejo. Tudi druge priče so skladno in prepričljivo izpovedale, kako je potekala dobava blaga. Iz izpovedbe A.D. izhaja, da je bilo blago pripeljano od dobavitelja neposredno do obrata, kjer se brusnih trakov ni štelo, vse delo v zvezi z brusnimi trakovi pa je opravljal A.C., tako naročanje, kontroliranje, kot prevzemanje. Tudi A.B. je izpovedal, da je dobava glede brusnih trakov potekala med družbo A. d.o.o. in A.C., ki je blago sam tudi razkladal. Tožena stranka tudi ni z ničemer izkazala, da delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. To bi morala izkazati zlasti zato, ker je tožena stranka A.C., ki je zahteval, da se brusni trakovi dostavljajo neposredno v obrat brusilnice, ter vedel, da družba A. d.o.o. ne dobavlja brusnih trakov v količini, navedeni na dobavnici, izrekla zgolj disciplinski ukrep – opozorilo. Tožnik očitane kršitve iz hude malomarnosti ni storil, saj je videl, da sta delavca A.A. in A.B. trakove štela, zato je bil prepričan, da sta dobavljeno blago preverila in da bi ga o morebitnih odstopanjih obvestila, kar je bila tudi njuna dolžnost, zato je odločitev sodišča napačna.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 2. alinee 1. odstavka 111. člena, 110. in 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), ki opredeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je bil postopek izpeljan po določbah 83. člena ZDR in pravilno presodilo, da so podani zakonski pogoji in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožnik očitano kršitev storil, saj je sodišče ugotovilo, da je tožniku dokazana hujša kršitev, storjena iz hude malomarnosti. Izvedeni dokazi potrjujejo pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede očitane kršitve, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, dokazna ocena pa je pravilna in prepričljiva. Pravilen je zaključek, da je podan utemeljen odpovedni razlog iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ter da je dokazan tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR.

Pritožba neutemeljeno oporeka odločitvi sodišča prve stopnje, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma niti o tem, da gre za hujšo kršitev pogodbenih oz. drugih delovnih obveznosti, niti o tem, da tožnik storil iz hude malomarnosti. Nedvomno bi tožnik, tudi če je bil prepričan, da sta delavca A.A. in A.B. na dan 4. 11. 2011 dobavljeno blago, to je brusne trakove, štela in da sta tako preverila količino prevzetega blaga, moral kot njun nadrejeni vodja skladišča pred podpisom dobavnice preveriti, ali se količine ujemajo, ne pa da se je zanašal na sodelavca in štel da ni nobenih odstopanj in da prevzete količine ustrezajo podatkom iz dobavnice, o tem pa od delavcev tudi ni zahteval nobenih pojasnil. Tožnik se svoje odgovornosti za pravilno in natančno delo v zvezi s prevzemom blaga ne more razbremeniti s sklicevanjem na domnevne opustitve sodelavcev, niti na neustrezno prakso in dobavo brusnih trakov direktno v brusilnico po naročilu A.C., saj bi tudi o tem moral vsaj obveščati nadrejene, zlasti glede na njegove zadolžitve na delovnem mestu „vodja skladišča“. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Gre za hujšo kršitev, ki je imela za delodajalca škodljive posledice in mu je povzročila škodo.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ravnal v nasprotju z določbo 31. člena ZDR, po katerem mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Tožnik pa je kršil tudi obveznost iz 32. člena ZDR, ki določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ter prepoved škodljivega ravnanja, ki je opredeljena v 35. členu ZDR. Po tej določbi se je namreč delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka ni z ničemer izkazala, da nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka ni mogoče. Že v odpovedi je tožena stranka navedla, da je posledica kršitve porušeno zaupanje med delodajalcem in delavcem in da je zato onemogočeno nadaljevanje dela, ker je najpomembnejša naloga vodje skladišča prav prevzem blaga po postopku, ki je predviden v delovnih navodilih in opisu del in nalog, ki jih delavec ni upošteval. Kakšna sankcija je bila v zvezi z nepravilnostmi pri delu izrečena A.C., ni pomembno, saj je bil prav tožnik tisti, ki je bil na svojem delovnem mestu izrecno zadolžen za vodenje in koordiniranje dela v skladišču, sprejem materiala in vodenje evidenc in kontrolo materiala za količinski prevzem blaga. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče ob ugotovitvi, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved ter da je izpolnjen tudi dodatni pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR pravilno odločilo in zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.