Jedro

Odločanje po 155. členu stanovanjskega zakona ne spada v upravno pristojnost.

Izrek

Tožbi se ugodi in se toženi stranki naloži, da odloči o tožnikovi pritožbi zoper odločbo Sekretariata za stanovanjske zadeve občine z dne 9.7.1992 s tem, da jo izreče za nično.

Obrazložitev

Sekretariat za stanovanjske zadeve občine je z odločbo, navedeno v izreku, odločil, da si M.M.-G. pridobi z odločbo pravico se vseliti skupaj s svojo družino v stanovanje, ki je njena last. Istočasno je tudi odločil, da se občina, sekretariat za stanovanjske zadeve obvezuje, da bo imetniku pravice do uporabe na stanovanju, D.P., ki je nastanjen v Domu za starejše občane, priskrbela drugo primerno stanovanje, v primeru, da uporabnik trajno preneha bivati v domu.

V tožbi, ki jo označuje kot tožbo zaradi varstva pravic ob molku organa II. stopnje, tožnik navaja, da je zoper odločbo vložil pritožbo dne 4.8.1992, vendar tožena stranka o njegovi pritožbi ni odločila ne v 60 in ne v nadaljnjih 7 dneh, ko je v skladu s 26. členom ZUS ponovno zahteval izdajo odločbe druge stopnje. V njej navaja, da je bila prvostopna odločba izdana, ne da bi tožniku bila dana možnost, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah, ki so bile za odločbo pomembne. Tožnik ni prejel niti zapisnika o ogledu stanovanja, na katerega se sklicuje odločba organa I. stopnje. Sama odločba je bila izdana z obrazložitvijo, da se lastnica lahko vseli v stanovanje "po prejemu odločbe", torej ne po pravnomočnosti te odločbe, kar bi bilo v skladu ne samo z ZUP, temveč tudi z osnovnimi načeli pravne države. Lastnica je očitno navedeno odločbo takoj prejela, saj sta bila tožnik in njegov sin v naslednjih dneh deložirana, kar je tožnikov sin ugotovil, ko se je vrnil z dopusta. Tožnik je odločbo prve stopnje prejel šele 21.7.1992, kar mu daje utemeljeno domnevo, da delavec organa, ki je vodil postopek, namenoma ni hotel istočasno vročiti odločbe obema strankama, ker bi sicer tožnik lahko pravočasno zaščitil svoje interese. Tožnik v postopek pred organom I. stopnje torej sploh ni bil povabljen, samo odločbo pa je dobil šele en teden za tem, ko je bil že deložiran in so bile njegove in sinove stvari, pohištvo itd. enostavno vržene na cesto. Če bi organ vodil postopek tako kot je predpisano in se ne bi oprl zgolj na enostranske navedbe lastnice stanovanja, bi moral ugotoviti, da v predmetnem stanovanju stalno prebiva tožnikov sin. Tožnik je pritožbi priložil tudi sodbo sodišča, s katero je bil zahtevek lastnice, da ji je tožnikov sin dolžan izročiti predmetno stanovanje, ker v njem ne biva, pravnomočno zavrnjen. S to sodbo je sodišče ugotovilo, da tožnikov sin v stanovanju stanuje in je upravni organ na tako odločitev sodišča vezan.

Navaja, da bi organ ob zaslišanju tožnika in ob poizvedbah v Domu starejših občanov lahko ugotovil, da je tožnik le začasno v domu in da se ni nikoli odpovedal svojim pravicam na predmetnem stanovanju. Organ se je pri izdaji svoje odločbe oprl na 155. člen stanovanjskega zakona, ki v 1. odstavku določa, da se lastnik lahko vseli v svoje stanovanje po izselitvi tistega, ki ima pravico do uporabe tega stanovanja. To določilo seveda ne more nihče razlagati tako, da lahko izselitev uporabnika opravi kar lastnik sam, zgolj na podlagi nepravnomočne odločbe in v odsotnosti postopka, ki bi uporabniku omogočal varstvo njegovih pravic. Tolmačenje tega zakonitega določila, kot si ga je privoščil organ I. stopnje, bi pomenil propad pravne države. Poleg tega je v 2. odstavku citiranega člena določeno, da je imetniku pravice uporabe drugo primerno stanovanje dolžan priskrbeti tisti, ki mu je pravico uporabe dodelil oziroma njegov pravni naslednik, razen če se drugače dogovori z lastnikom, (kar pomeni, da lastnik sklene ustrezno najemno pogodbo z uporabnikom). Organ I. stopnje bi torej moral še pred izdajo izpodbijane odločbe priskrbeti in dodeliti tožniku drugo primerno stanovanje, kajti tak postopek nekaj časa traja in v tem obdobju uporabnik ne more imeti svojih stvari in pohištva na prostem. Zato tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani upravni akt odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v roku, ki ga določa zakon o splošnem upravnem postopku, o pritožbi ni odločila, zaradi objektivnih razlogov. Po mnenju tožene stranke je odločba sekretariata za stanovanjske zadeve občine nična, ker je upravni organ odločal v upravnem postopku o stvari, o kateri ni mogoče odločati v upravnem postopku.

Tožba je opravičena.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da tožena stranka o tožnikovi pritožbi zoper odločbo prve stopnje tudi na novo tožnikovo zahtevo, vloženo po preteku 60 dni, ni odločila v nadaljnjih 7 dneh. Iz upravnih spisov izhaja, da je stranka lastnica stanovanja, na katerem ima tožnik pravico do uporabe, od upravnega organa zahtevala, da ji omogoči uporabo stanovanja v skladu s 155. členom stanovanjskega zakona (SZ). Iz navedene zakonske določbe izhaja, da ima lastnik stanovanja, na katerem ima kdo pravico do uporabe stanovanja, pravico do vselitve in proste razpolage s stanovanjem po preteku enega leta od uveljavitve tega zakona oziroma po izselitvi tistega, ki ima pravico do uporabe stanovanja. Stvar, o kateri je prvostopni upravni organ v tem primeru uvedel upravni postopek in izdal odločbo, ne spada v upravno pristojnost in zato o njej ni mogoče odločati v upravnem postopku. Stvarna pristojnost za odločanje v upravnem postopku se določa po predpisih, ki urejajo posamezno upravno področje ali določajo pristojnost posameznih organov (17. člen ZUP). V stanovanjskem zakonu takega pooblastila upravnim organom za odločanje po 155. členi ni. Zakon vsebuje le splošno določbo, ki v primeru spora predvideva odpoved najemne pogodbe s tožbo pri rednem sodišču (59. člen).

Glede na obrazloženo je sodišče skladno z določbo 5. odstavka 42. člena ZUS odločilo, kakor je navedeno v izreku. V postopku na drugi stopnji bo morala tožena stranka ravnati po določbah 241. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Določbe ZUS in ZUP je sodišče uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Uradni list RS, št. 1/91-I).