Jedro

Če pritožbeno sodišče ne more presoditi o utemeljenosti ugovora, razveljavi sklep o neutemeljenosti ugovora prvega sodišča in mu zadevo vrne v vnovični ugovorni postopek.

Izrek

Sklep o neutemeljenosti ugovora se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da vnovič odloči o ugovoru.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom dovolilo izvršbo na podlagi sporazuma sklenjenega pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani dne 29.3.1995 opr.št. II R 473/95 in sicer zaradi: 1.)izterjave glavnice v znesku 3.888.763,70 SIT; 2.)zakonitih zamudnih obresti od zneska 2.752.540,30 SIT od 1.1.1999 in od zneska 1.136.223,40 SIT od 15.3.1999 ter 3.)izvršilnih stroškov. Sredstvo izvršbe je v skladu z sporazumom strank (glej zgoraj) ugotovitev vrednosti zarubljenega dvoinpolsobnega stanovanja št. 80 v L., T., last dolžnice in s prodajo te nepremičnine na javni dražbi (po pravnomočnosti tega sklepa) ter naposled poplačilom upnika. Sodišče prve stonje pa je zavrnilo predlog za izvršbo v delu, ki se nanaša na zakonite zamudne obresti od zneska 1.136.223,40 SIT za čas od 1.1.1999 do 14.3.1999. Zoper sklep je ugovarjala dolžnica. Prvo sodišče je ugovor štelo za neutemljen, zato ga je poslalo Višjemu sodišču, ki o njem odloča kot o pritožbi. Pritožnica opozarja, da je stanovanje vpisano v zemljiško knjigo, zato bi moral upnik predlogu v skladu s 168.členim ZIZ predložiti izpisek. dalje navaja, da je predlog za izvršbo neutemeljen, saj naj bi podjetje F.d.o.o. (dolžnik) upniku terjatev, na katereo se nanaša ta izvršba, že poravnalo in sicer tako, da mu je odstopilo svojo terjatev, ki jo ima do podjetja C.K. d.o.o.. To dejstvo izhaja iz 1.člena Dodatka št. 2 k posojilni pogodbi, ki ga je že predložil upnik. Pritožnica nadalje meni, da upnik predloga za izvršbo ni imel pravice vložiti, saj bi moral prej dolžnika pozvati k plačilu dolga. Na ugovor je odgovoril upnik. Odgovorja, da je bilo stanovanje res vpisano v zemljiško knjigo, vendar šele po sklenitvi sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. dalje pravi, da terjatev upnika ni bila poplačana s tem, ko mu je družba F. d.o.o. odstopila svojo tejatev, kajti terjatev je bila odstopljena v izterjavo. Gled navedb, da bi moral upnik dolžika pred vložitvijo predloga za izvršbo pozvati k plačilu, pa pojasnjuje, da je kredit dospel v plačilo že pred vložitvijo predloga in potemtakem izterjuje zapadlo obveznost. Ugovor kot pritožba je utemeljen. Dolžnik v tej zadevi je pri sklenitvi sporazuma o ustanovitvi zastavne pravice nastopal kot zastavitelj. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je navajal dejstva, ki bi v primeru, da bi se izkazala za resnična, pomenila, da je terjatev zavarovana z zastavno pravico prenehala. V skladu s svojim materialnopravnim položajem (v materialnopravnem razmerju namreč ni dolžnik, marveč zastavni dolžnik) je procesno storil vse, kar je z dokaznega stališča mogel. V ugovoru se je namreč v dokaz resničnosti svojih navedb skliceval na pogodbo o odstopu terjatve med materialnopravnim dolžnikom (F.d.o.o.) kot odstopnikom in upnikom kot prevzemnikom. S tem odstopom naj bi bila obenem poravnana tudi obveznost, ki jo ima F. d.o.o. do upnika, na podlagi kreditne pogodbe (to je obveznost, ki je zavarovana z zastavno pravico na nepremičnini dolžnika v tej zadevi). Če bi se vse navedeno izkazalo za resnično, potem bi terjatve upnika do F. d.o.o. ne bilo več, kar bi posledično pomenilo, da se upnik tudi ni več upravičen poplačati s prodajo zastavljene nepremičnine. Vendar pa upnik v odgovoru na ugovor zanika, da bi terjatev prenehala, saj pravi, da je šlo le za odstop v izterjavo. V skladu z drugim odstavkom 444.člena Zakona o obligacijskih razmerjih pa bi v tem primeru terjatev upnika v obravnavani zadevi prenehala šele tedaj, ko bi upnik uspešno izterjal odstopljeno mu terjatev. Dejanske navedbe dolžnika in upnika si torej nasprotujejo, zato je potrebno v ugovornem postopku razčistiti sporna vprašanja, od katerih je odvisno, ali je terjatev prenehala ali ne. V primeru, da bi bil odgovor pozitiven, bi bilo namreč potrebno ugovoru dolžnika ugoditi tre sklep o izvršbi razveljaviti. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče sklep o neutemljenosti ugovora razveljavilo ter zadevo vrnilo prvemu sodišču, da razčisti sporna vprašanja, saj pritožbeno sodišče ne more presoditi o utemeljenosti ugovora. V ta namen bo moralo prvo sodišče razpisati narok, na katerem bo preizkusilo utemeljenost ugovornih navedb.