Jedro

Cilj predodelitve otroka ni doseči realizacijo že dogovorjenih ali določenih stikov z otrokom, predodelitev ni sredstvo za obračunavanje med staršema, pa tudi procesa odtujevanja otroka, čeprav je zanj škodljiv, ni mogoče enostavno odpraviti s predodelitvijo drugemu staršu. Dvoma v pravilnost takšne odločitve ne vzbuja dejstvo, da sodišči nista opravili neformalnega razgovora z otrokom. Kot ugotavlja sodišče druge stopnje, jasno izražena otrokova volja tudi za tožnico ni sporna, zato ni videti pravega razloga, zakaj bi moralo sodišče otroka ponovno obremenjevati s konfliktom staršev in ga izpostavljati psihičnim pritiskom in neprijetnim občutkom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Oris zadeve**

1. Pravdni stranki sta bivša zunajzakonska partnerja. V zunajzakonski skupnosti se jima je ... 2009 rodil sin A.. V postopku IV P 606/2016 zaradi zaupanja otroka v varstvo, vzgojo in oskrbo ter določitve preživnine in stikov sta 12. 9. 2017 sklenili sodno poravnavo, po kateri je bil sin zaupan očetu, stiki z materjo pa določeni vsak torek po šoli, vsak drugi vikend od petka popoldan do ponedeljka zjutraj, v času poletnih počitnic neprekinjeno 14 dni, v času drugih počitnic in novoletnih praznikov pa v trajanju 1/2 prostih dni.

2. Mati je tožbo zaradi predodelitve otroka vložila 5. 3. 2018, torej slabe pol leta po sklenjeni sodni poravnavi. Bistvo njenih še relevantnih navedb1 je, da ji oče ne omogoča stikov z otrokom in vpliva nanj tako, da se otrok od nje odtujuje in stike zavrača. Sodno poravnavo je sklenila, ker je bila tedaj visoko rizično noseča in je upala, da se bodo odnosi med njo in tožencem umirili, vendar pa so se takoj začele pojavljati težave pri izvajanju stikov. Vztrajanje pri dodelitvi očetu naj bi bilo zato v škodo otroka.

**Dosedanji tek postopka**

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa pritožbo tožnice in potrdilo sodbo prve stopnje.

4. S sklepom II DoR 100/2021 je Vrhovno sodišče 16. 6. 2021 na predlog tožnice dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da se mladoletni sin pravdnih strank ne predodeli v nadaljnjo varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici.

5. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je nato tožnica pravočasno vložila revizijo in predlagala, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njeni pritožbi in ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

6. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. **Povzetek v postopku podanih strokovnih mnenj**

7. Center za socialno delo je v svojem poročilu podal mnenje, da sprememba odločitve o dodelitvi ne bi bila v korist otroku zlasti, ker se je odtujitvena dinamika razvila praktično že do konca in je odtujevanje, ki ga je izvajal oče, že skoraj v celoti preneseno na otroka. A. si skoraj ne upa več želeti stikov z materjo, se imeti z njo in njeno družino lepo, iti na morje ali na izlet. Želi si in si verjetno mora želeti v popolnosti ostati lojalen svojemu očetu in starima staršema po njegovi strani. Grob poseg v to dinamiko bi odnose in notranje konflikte pri otroku še dodatno zaostril in pustil določene posledice v njegovem razvoju. Center za socialno delo je zato predlagal, naj otrok ostane v varstvu, vzgoji in oskrbi pri očetu, medtem ko naj ostane obseg stikov z materjo enak, le natančneje naj se določijo v času med poletnimi počitnicami.

8. Izvedenec specialist klinične psihologije dr. Tristan Rigler je ocenil, da imata oba starša primerne osnovne sposobnosti za skrb za mladoletnega otroka, omejitve njunih sposobnosti starševanja pa so predvsem v nezreli osebnostni strukturi obeh, njun visok medosebni konflikt pa predstavlja najbolj rizičen faktor v njuni zmožnosti za primerno vzgojo in skrb za mladoletnega otroka. Znotraj tega konflikta težko ločita lastne želje in težnje od otrokovih potreb, kar je za otroka ogrožajoče. Oba sta sposobna izvajati stike z otrokom, manj pa sta sposobna korektno dopuščati stike z drugim staršem in ne vpletati otroka v njun medsebojni konflikt. Oba sta usmerjena v predstavo, kako je drugi starš škodljiv za A., imata omejene kapacitete empatije in kažeta nagnjenje, da vidita doživljanja otroka preko svojih lastnih. A. je pri očetu deležen veliko nege, pozornosti in je v središču družinskega dogajanja, medtem ko ima pri materi enakovredno vlogo ostalim članom družine in ker razvojno gledano potrebuje materina hčerka več njene skrbi in pozornosti, lahko A. to doživlja rivalitetno. Oče je nagnjen k temu, da A. ugaja in večinoma prekomerno usmerja svoj fokus nanj. Manj je zmožen videti otrokove pristne potrebe in je bolj nagnjen v izpolnjevanje njegovih želja ter delovati kompetitivno proti materi. Otroku je sposoben nuditi veliko, a to stabilnost ruši njegova jeza in zamera materi, pri čemer je pripravljen za to uporabiti tudi lastnega sina. Mati je pripravljena nuditi A. tisto, kar meni, da je naj najbolje, pri čemer je nagnjena k temu, da deluje nasprotno kot oče. Njeno funkcioniranje označuje večja nepredvidljivost, impulzivno odločanje in vedenje, kar je neugoden dejavnik za odraščajočega otroka ter omogoča manj stabilnosti v njenem okolju. Njeno gonilo je predvsem čustvo, da ji je bil otrok odvzet in da je v podrejenem položaju, pri čemer je manj sposobna videti pristne otrokove potrebe in želje. Po izvedenčevem mnenju je primerneje, da A. ostane pri očetu, z materjo pa ohrani stike v obsegu, kot so določeni sedaj. A. namreč mater zavrača in do nje izraža odpor, ki je v veliki večini iracionalen in večinoma ne temelji na njegovih izkušnjah. Pri njem je mnogo znakov, ki so značilni za proces odtujevanja. Tako A. za zavračanje matere navaja stališča in izkušnje, ki so skladne z očetovimi, saj je izpostavljen vplivom očeta, ki je svoj odpor in negativna stališča prenesel na otroka. A. mnenje je izrazito pod vplivom zanj pomembnih oseb in v največji meri je zanj to oče. Nemogoče je ločiti A. resnično voljo od vplivov očeta, saj z otrokovega subjektivnega stališča zanj to predstavlja isto eniteto. Očeta dojema kot primarnega skrbnika, ki se z njim poudarjeno ukvarja in mu posveča veliko pozornosti, nanj se lahko zanese in je hkrati tudi odvisen od njega. Mater doživlja kot osebo, ki je zapustila očeta in si ustvarila lastno družino, očeta je prevarala ter tako razdrla njihovo družino. A. se pri očetu dobro počuti in mu je pripaden. Doživlja ga kot zaupnika, obenem pa, da bo deležen ugodnosti le, če bo sledil očetovim stališčem in zahtevam. Z njim ima bližnji odnos, a ni pristen, saj se mora A. dokazovati in mu izkazovati naklonjenost ter strinjanje z njim, kar se nanaša predvsem na področje zavračanja matere. A. teži, da mu je bila dodeljena aktivna vloga v medsebojnem sporu bivših partnerjev, izpostavljen je vsebinam, ki sodijo v domeno odraslih, in se s tem ne more uspešno soočiti. Konstantno je izpostavljen tudi testu lojalnosti, ki jo mora večinoma dokazovati očetu s tem, da izraža odpor do matere.

9. Kljub temu, da je pri A. prisotnih mnogo znakov, ki so značilni za proces odtujevanja, je iz subjektivnega otrokovega vidika njegov odpor do matere realen in zanj predstavlja stresni dejavnik. Predodelitev bi najverjetneje pri njem zbudila odpor, burne reakcije in povečala njegovo izpostavljenost stresu. A. je visoko čustveno navezan na očeta in mu je hkrati zvest, do matere pa ima visoko izražene odpore, ki bi v primeru predodelitve še dodatno eskalirali in se še bolj jasno izrazili, porušila pa bi že tako krhek odnos med materjo in sinom ob velikem tveganju, da bi oče na tako predodelitev reagiral manipulativno v odnosu do A. in zelo verjetno agresivno v odnosu do matere. Z A. vidika bi tako mati zavzela vlogo nekoga, ki ga je odvzel očetu in s tem bi se potrdila vsa negativna stališča, ki jih A. goji do nje. Istočasno pa bi stiki, ki bi v tem primeru potekali z očetom, potekali težavno, A. se verjetno ne bi želel vrniti k materi, kar vse bi vodilo v nove konflikte. V največjo korist otroka je, da ostane v varstvu in vzgoji pri očetu in izvaja stike z materjo, pri čemer naj se obseg stikov zaenkrat ne spreminja, saj povečanje frekvence stikov ne ponuja rešitve, ker se lahko otrokov odpor stopnjuje, sploh če ima občutek, da je prisiljen hoditi na stike k staršu, do katerega ima odpor. Koristno pa bi bilo, če bi se A. in mati vključila v proces svetovanja in/ali terapije, ki bi pomagala blažiti in odstranjevati A. odtujitev do matere. Kljub nekaterim neugodnim osebnostnim lastnostim zmore oče skrbeti za otroka in je fokusiran za njegovo dobrobit. **Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje**

10. Sodišče prve stopnje je sledilo mnenju izvedenca in zaključilo, da niso nastale take spremembe, ki bi pomembno vplivale na oceno starševskih kapacitet in bi predstavljale utemeljen razlog za spremembo odločitve glede zaupanja otroka v varstvo, vzgojo in oskrbo. A. je visoko čustveno navezan na očeta, do materine bližine pa izraža malo želje in malo navezanosti nanjo. V dokaznem postopku so se sicer potrdile navedbe tožnice, da oče otroka nagaja in materi otežuje stike z njim, kar je lahko tudi razlog za predodelitev otroka (106. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih,2 v nadaljevanju ZZZDR), vendar pa mora biti predodelitev kljub izpolnjenim zakonskim znakom hkrati tudi v korist otroka. Iz izvedenskega mnenja in mnenja centra za socialno delo pa izhaja, da predodelitev ne bi bila v korist otroka in da bi se v tem primeru potrdila vsa negativna stališča, ki jih A. goji do matere, odnos med njima pa bi se zelo verjetno porušil. Tudi izvedenec je izpostavil, da kljub temu, da je proces odtujevanja za otroka škodljiv, tega ni moč enostavno odpraviti s predodelitvijo drugemu staršu. Takšno dejanje je za otroka ne le stresno, temveč otroku povsem nerazumljivo, zakaj se mora ločiti od starša, pri katerem se dobro počuti. Izvedenec ni ugotovil takšnega neskladja med staršema v njunem osebnostnem funkcioniranju, da bi lahko dolgoročno opravičili takšen poseg, kot je predodelitev. Predodelitev mora zasledovati otrokove koristi in interese in ne sme predstavljati sredstva za obračunavanje med staršema. Prav tako ni njen cilj doseči realizacijo dogovorjenih stikov z otrokom.

11. Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje. Občasnega oteževanja izvajanja stikov ob sedanjem odločanju ni mogoče opredeliti kot okoliščino, ki bi utemeljevala predodelitev otroka. Ne glede na to, kaj je vzrok za negativno izoblikovano notranje prepričanje otroka, je vselej treba upoštevati stanje otroka, njegove občutke, mnenje, počutje in stisko. Ni mogoče spregledati, da sin izraža odklonilen odnos do matere. Sodišče sicer pritrjuje materi, da je lahko ravnanje starša, ki preprečuje drugemu roditelju stike z otrokom, podlaga za utemeljenost zahtevka za predodelitev otroka, a ugotovljene subjektivne in objektivne okoliščine, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju otrokove največje koristi, v obravnavanem primeru tega ne omogočajo. Stiki se izvajajo, res pa je bila izvedba nekaterih onemogočena ali otežena. Sodišče je toženca še opozorilo, da njegovo nadaljnje ravnanje v smeri preprečevanja stikov vodi le v nove sodne spore, ki v nobenem primeru ne bodo v korist otroka. Na pritožbene trditve o neizvedbi neformalnega razgovora z otrokom pa je odgovorilo, da je bilo mnenje otroka v postopku ustrezno pridobljeno, ocenjevano in upoštevano. V razgovoru z izvedencem je namreč otrok izrazil odločno željo, da želi ostati pri očetu, kar tudi za tožnico ni sporno, saj sama izpostavlja odtujenost med njo in otrokom.

**Navedbe tožnice v reviziji**

12. Tožnica vztraja, da so izpolnjeni materialnopravni pogoji za predodelitev otroka, ker je otrok zaradi vplivanja očeta razvil odtujitveni, zavrnilni odnos do nje. Oče tak zavrnilni odnos povzroča s svojim izrazito agresivnim in negativnim vedenjem in ravnanjem do nje. Izvedenec je oba starša ocenil kot primerna skrbnika in ob zaslišanju izpovedal, da bi se A. v primeru predodelitve materi srednjeročno in dolgoročno novemu okolju prilagodil. Sodišči sta zahtevek zavrnili, ker je izvedenec ocenil, da je oče že tako zelo vplival na otroka, da bi bila njegova predodelitev k materi zanj stres in bi vsaj v prvi fazi to nanj vplivalo slabo. Ni pravilno, da sta določila ZZZDR uporabili tako, da se otroku ne povzroča trenutnega stresa ne glede na to, v kako zastrupljenem okolju otrok živi in ne glede na to, da je toženec pri otroku dejansko povzročil, da otrok v svojem psihološkem svetu nima več matere. Največja korist otroka je, da živi v zdravem okolju, ki mu omogoča, da se bo razvil v osebo, ki bo lahko razvijala zdrave odnose z drugimi ljudmi. Sodišče druge stopnje je zanemarilo namen zakona, ki je dvojen: da se zasleduje cilj, da ima otrok pri roditelju, kateremu je dodeljen v varstvo, vzgojo in oskrbo, zdravo življenjsko okolje, ki mu bo tako v psihološkem kot materialnem smislu omogočalo zdrav razvoj, in da sankcionira starša, ki onemogoča stike tako, da se lahko v tem primeru otroka dodeli drugemu staršu. Napačno sodišče meni, da bo lahko otrok imel zdrave in pristne medčloveške odnose do matere in kasneje do žensk ob neprikriti agresiji do tožnice. Odraščanje v takem okolju zanj ni najboljša korist. Nedvomno bi bilo ob tehtanju kratkoročnega stresa ob predodelitvi materi in srednjeročni ter dolgoročni prilagoditvi na bolj zdravo in za otroka spodbudno okolje treba izbrati tisto možnost, ki zasleduje namen zakona, to pa je zdravo življenjsko okolje, ki mu bo tako v psihološkem kot materialnem smislu omogočalo zdrav razvoj. Seveda bi predodelitev otroka v tem stanju pri njem povzročila stres, a bi že srednjeročno, kaj šele dolgoročno, vplivala na to, da bi otrok živel v zdravem in ne toksičnem okolju. Le kakšno sporočilo je dalo sodišče agresivnemu očetu, ki je vplival na sina že do te mere, da sedaj mater zavrača? Ali je ob takem dejanskem stanju res realno pričakovati, da bo "graja" v sodbi imela kakršenkoli vpliv na očeta?

13. Temeljna zapoved družinskega prava je upoštevanje koristi otroka v vseh primerih in položajih, v katerih je otrok udeležen ali prizadet. Pojem otrokove koristi ne zajema le koristi otroka do dopolnjenega osemnajstega leta starost (kratkoročna korist), temveč tudi korist osebe, ki se bo pokazala v njeni odrasli dobi (dolgoročna korist). Namen stikov je v zagotovitvi zdravega celostnega razvoja otroka, to je razvoja v samostojno odraslo osebo. Kadar otrok stike zavrača, še zlasti če je to posledica ravnanja drugega izmed staršev in zavračanje nima neke realne osnove, odločitev o stikih ne sme temeljiti le na tej ugotovitvi. Še vedno mora drugi roditelj otroka z aktivnim ravnanjem pripraviti na stike. Kratkoročna prilagoditev, ki bo za otroka pomenila določen stres, ne bi smela odvrniti sodišča od bistva odločanja, in sicer da je toženec s svojim ravnanjem zastrupil odnos otroka do matere in je s svojo agresijo povzročil, da bo (če sodišče tega ne bo preprečilo) povzročil, da otrok matere v svojem duhovnem in dejanskem življenju ne bo imel. To je cilj toženca, ki se je že (skoraj) uresničil. Tako delovanje je z zakonom sankcionirano tako, da se otrok v takem primeru dodeli drugemu staršu. Sodišče takega ravnanja ne bi smelo dopuščati še naprej. Gre za nagrajevanje agresivnega in nezakonitega ravnanja toženca, ki lahko kljub temu, da deluje v škodo otroka, to še naprej počne. Tožnica se ne more znebiti občutka, da je kaznovana zato, ker se je 12. 9. 2017 strinjala, da se otrok dodeli tožencu. Poudarja, da je sodno poravnavo sklenila v upanju, da se bodo odnosi in razmere normalizirale in umirile, a so se takoj začele pojavljati težave pri izvajanju stikov.

14. Sodišči prve in druge stopnje v postopku nista pridobili otrokovega mnenja. Po 143. členu sedaj veljavnega DZ sodišče pri odločitvi o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka upošteva tudi otrokovo mnenje, ki ga otrok izrazi sam, če je otrok sposoben razumeti njegov namen in posledice. Države podpisnice Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (v nadaljevanju KOP) po 12. členu jamčijo otroku pravico do izražanja lastnega mnenja, ki se upošteva v skladu z njegovo zrelostjo in starostjo. Pravilna uporaba materialnega prava torej terja pristop, ki bo upošteval tako subjektivne (želje) kot objektivne (koristi otrok) dejavnike.

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

15. Revizija ni utemeljena.

16. Otrokova korist je osrednji pojem družinskega prava in temeljno vodilo tako skrbi in delovanju staršev kot tudi vsem drugim subjektom v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom (5.a člen ZZZDR, 3. člen KOP). Starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja (drugi odstavek 5.a člena ZZZDR)3. Otrokova korist je prvenstvena in poglavitna skrb staršev (18. člen KOP) in starši bi jo morali zasledovati in zagotavljati tudi na račun lastnih ciljev in želja. Če so pravice in obveznosti otrok in staršev skladne, ne bo težav, v medsebojnem konfliktu pravic - do konflikta pa pogosto prihaja prav ob razpadu življenjske skupnosti otrokovih staršev - pa naj prevlada korist otroka.

17. V zadevi IV P 606/2016 sta starša sklenila sporazum o varstvu in vzgoji skupnega otroka ter stikih otroka z materjo. Glede na to, da je sodišče dopustilo sodno poravnavo, je očitno ugotovilo4, da je sporazum v skladu s koristjo otroka (drugi odstavek 105. člena ZZZDR). S poravnavo so bili določeni redni tedenski stiki z materjo, stiki vsak drug vikend v mesecu in med otrokovimi počitnicami. S stiki se zagotavljajo predvsem otrokove koristi (prvi odstavek 106. člena ZZZDR), saj je za njegov skladen razvoj v njegovem interesu, da odrašča ob obeh starših. Ne glede na nedvomno jasno izraženo otrokovo voljo5 živeti z očetom je namreč izvedenec ocenil, da je otrok čustveno navezan na oba starša6, stiki v sedanji obliki pa so zastavljeni korektno in v dobrobit otroka.7 Ker se s stiki zagotavljajo koristi otroka, zakon oba od staršev zavezuje k lojalnemu ravnanju pri izvajanju te pravice (drugi odstavek 106. člena ZZZDR): Tisti od staršev, pri katerem otrok živi v varstvu in vzgoji, mora opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike. Prizadevati si mora za ustrezen odnos otroka do stikov z drugim od staršev oziroma s staršema. Na drugi strani pa mora tisti od staršev, ki izvršuje stike, opustiti vse, kar otežuje varstvo in vzgojo. To od staršev zahteva ne le vzdržno, ampak tudi aktivno ravnanje, ki se kaže v ustrezni pripravi otroka na stik, preprečevanju psihičnih odporov otroka do stikov in vzpodbujanju pozitivnega odnosa do stikov z drugim staršem, vse z namenom, da se v kar največji meri ohranijo enaki ali vsaj podobni odnosi, kot so med starši in otroki, ki živijo skupaj, in ohrani občutek medsebojne navezanosti in pripadnosti. V ta namen se morajo starši ne le izogibati medsebojnim konfliktom vpričo otroka, ampak tudi vsem drugim ravnanjem, s katerimi bi na otroka prenašali konfliktne situacije in negativna stališča do nasprotnega partnerja in ga tako obremenjevali z vsebinami in razmerji, ki jih otroci ne razumejo in jih zato prekomerno psihično obremenjujejo.

18. V obravnavanem primeru partnerja ne le, da se ne zmoreta vzdržati konfliktov v prisotnosti otroka, ampak očitno vsak na svoj način otroka tudi obremenjujeta z medsebojnim nerešenim partnerskim odnosom, oče s poudarjenim izkazovanjem naklonjenosti, ki je pogojevana z otrokovo lojalnostjo tudi v zavračanju matere, mati pa s pasivnim odporom do očeta in delovanju v nasprotju z njim. Nedvomno takšna ravnanja niso v korist otroka v enajstem letu starosti, ga pretirano obremenjujejo in mu dodeljujejo aktivno vlogo v razmerju med staršema, ki ga sam niti ne zmore povsem doumeti. Ali, kot je navedel izvedenec, njun visok medosebni konflikt predstavlja najbolj rizičen faktor v njuni zmožnosti za primerno vzgojo in skrb za mladoletnega otroka, oba sta sposobna izvajati stike z otrokom, manj pa sta sposobna korektno dopuščati stike z drugim staršem in ne vpletati otroka v njun medsebojni konflikt. 19. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je doslej že prišlo do občasnega oteževanja stikov zlasti zaradi očetovega vpliva na otroka in njegov proces odtujevanja od matere. Po določilu šestega odstavka 106. člena ZZZDR je to lahko razlog za odvzem varstva in vzgoje staršu, ki onemogoča stike, in zaupanje otroka drugemu od staršev, a ob nadaljnjem pogoju, če sodišče meni, da bo ta omogočal stike in če je le tako mogoče varovati otrokovo korist. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, namreč cilj predodelitve ni doseči realizacijo že dogovorjenih ali določenih stikov z otrokom,8 predodelitev ni sredstvo za obračunavanje med staršema, pa tudi procesa odtujevanja otroka, čeprav je zanj škodljiv, ni mogoče enostavno odpraviti s predodelitvijo drugemu staršu. V prvi vrsti je pomembna korist otroka oziroma, kot je zapisalo sodišče druge stopnje, upoštevati je treba stanje otroka, njegove občutke, mnenje, počutje in stisko. Odločitev mora biti rezultat tehtne presoje, da so razmere pri staršu, ki otežuje stike, dolgoročno v škodo otroka tako, da to utemeljuje njegovo premestitev iz dosedanjega okolja v drugo. Upoštevati je namreč treba, da je premestitev oziroma predodelitev v takih okoliščinah dolgoročnejši ukrep9 in da že v primeru neenotnosti o varstvu in vzgoji, še bolj pa v primeru visoke stopnje konflikta med staršema, (večkratno) menjavanje trajne nastanitve in spreminjanje življenjskega okolja za otroka praviloma ni koristno in lahko zanj pomeni celo hudo stresno situacijo.

20. Tožnica pravilno poudarja, da pojem otrokove koristi ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega osemnajstega leta starosti (kratkoročna korist), ampak tudi korist osebe, ki se bo pokazala v njeni odrasli dobi (dolgoročna korist). Korist otroka namreč zahteva od staršev, da v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarijo razmere, v katerih bo zagotovljen celovit otrokov razvoj, saj je njen namen v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je usposobitvi za samostojno življenje (102. člen ZZZDR) oziroma v samostojno, odgovorno odraslo osebo. Vendar pa pri tem zmotno meni, da sta sodišči sledili zgolj kratkoročni koristi otroka, ki naj bi bila po njenem mnenju zlasti v preprečitvi njegovega trenutnega stresa ob premestitvi, pri čemer se sklicuje na del izpovedbe izvedenca, da naj bi se otrok sicer srednjeročno in dolgoročno prilagodil. Izvedenec je res izpovedal, da je z vidika otrokovih kapacitet za adaptacije mogoče sklepati, da bi se srednjeročno in dolgoročno novemu okolju prilagodil, vendar pa je v nadaljevanju izpovedbe poudaril, da je proces odtujevanja za otroka škodljiv, a raziskave in klinične izkušnje kažejo, da tega ni mogoče odpraviti enostavno s predodelitvijo odtujenemu staršu. Takšno dejanje je za otroka stresno in povsem nerazumljivo, zakaj se mora ločiti od starša, pri katerem se dobro počuti. Izvedenec je dodal, da ne ugotavlja takšne diskrepance med staršema v njunem osebnostnem funkcioniranju, da bi lahko dolgoročno opravičili takšen poseg, kot je predodelitev. Po izvedenčevem hipotetičnem scenariju10 obstaja v primeru predodelitve otroka materi visoka verjetnost, da bi se mati začela izogibati ne le očetu (ki je do nje naravnan agresivno in je v tem odnosu dominanten), temveč tudi stikom otroka z njim in bi se lahko zgodil obraten proces, kjer bi mati odtujevala otroka od očeta.11 Tudi v pisnem mnenju je izvedenec ocenil, da bi v primeru predodelitve otroka verjetno prihajalo do pogostih konfliktnih situacij, zlasti pri izvajanju stikov, ki bi tedaj potekali z očetom. Ob upoštevanju celotne izpovedbe izvedenca je torej tudi dolgoročno v korist otroka, da ostane v varstvu in vzgoji pri očetu, pri čemer pa je treba dosledno spoštovati stike z materjo v obsegu, kot so določeni sedaj in jih po izvedenčevem mnenju po potrebi zagotoviti tudi na prisilen način.

21. Dvoma v pravilnost takšne odločitve tudi ne vzbuja dejstvo, da sodišči nista opravili neformalnega razgovora z otrokom. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče do tega, da je določilo 410. člena ZPP12 treba zaradi življenjske občutljivosti obravnavati vsebinsko prožno. Sodišču omogoča, da se prilagaja konkretnemu življenjskemu (družinskemu) položaju, ne da bi ga pri tem ovirala procesna pravila s svojo striktnostjo.13 Ni dvoma, da je bil otrok s postopkom predodelitve seznanjen in da je svoje mnenje jasno izrazil tako v razgovoru z delavci centra za socialno delo kot z izvedencem. Gre za strokovno usposobljene osebe, ki so nedvomno primernejše za ugotavljanje (pristnih) želja, nagibov in mnenj otroka kot sodišče. Kot ugotavlja sodišče druge stopnje, jasno izražena otrokova volja tudi za tožnico ni sporna, zato ni videti pravega razloga, zakaj bi moralo sodišče otroka ponovno obremenjevati s konfliktom staršev in ga izpostavljati psihičnim pritiskom in neprijetnim občutkom, da mora spet posredovati in odigrati aktivno vlogo v konfliktu med njima. Da mu to povzroča stiske, pa izhaja iz mnenj centra za socialno delo in izvedenca, saj je v določenih zanj stresnih trenutkih pristno zajokal. Vrhovno sodišče zato pritrjuje pravilnemu postopanju sodišč, ko sta otrokovo mnenje obravnavali v okviru zaključkov in mnenj strokovnjakov, ki so z otrokom opravili neposredne razgovore.

22. Vrhovno sodišče tako zaključuje, da revizija tožnice ni utemeljena in jo je zato zavrnilo (378. člen ZPP), s tem pa tudi v njej podano zahtevo za povrnitev stroškov revizijskega postopka. Odgovarja le še na tožničina retorična vprašanja o vsebini sporočil, ki jih sodišče s takšnimi odločitvami daje ("agresivnemu") očetu. Vprašanja očitno izhajajo iz njenega pojmovanja, da je oče "zmagal" zaradi svoje agresivnosti in odtujevanja otroka od matere. Vrhovno sodišče v odgovor temu ponavlja, da je odločitev posledica in rezultat tehtanja vseh okoliščin primera, kaj je v otrokovo največjo korist, in zaključka, da se od sklenitve sodne poravnave razmere in koristi otroka niso tako spremenile, da bi bila potrebna sprememba odločitve o varstvu in vzgoji. Seveda pa bi bilo dolgoročno v otrokovo največjo korist, da starša otroka odgovorno sprejmeta svojo starševsko skrb in vlogo v otrokovem razvoju, ga ne obremenjujeta z medsebojnimi zamerami in konflikti ter po potrebi poiščeta strokovno pomoč pri ustreznih institucijah zaradi vzpostavitve pristnih odnosov s svojim otrokom. V dobrobit otroka bi torej morala preseči lastne medsebojne zamere in prepoznati resnične otrokove razvojne potrebe, njegove želje in interese.

23. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Trditve, da oče otroka zanemarja oziroma da je otrok umazan, da se grdo obnaša, da nima dnevnega ritma, da ima zgolj hitro prehrano, da ga oče ne uči, da večino časa preživi s starimi starši in živi v neprimernih prostorih, so se izkazale za neresnične. 2 Glede na prehodne in končne določbe Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ, 290. in 305. člen) se ta zakon še uporablja za odločitev v zadevi. 3 Podobno otrokovo korist in načelo otrokove koristi opredeljuje 7. člen sedaj veljavnega DZ, z dopolnitvijo, da starši delajo v korist otroka, če mu nudijo primerno vzgojno vodstvo in ga vzpodbujajo v njegovem razvoju, in da otroke vzgajajo s spoštovanjem do njihove osebe, individualnosti in dostojanstva, s čimer se otroka postavlja v ospredje kot samostojnega nosilca pravic in obveznosti. Z dodanim delom zapisa je sedaj tudi na zakonski ravni vzpostavljena podrejenost pravic staršev v razmerju do človekovih pravic otroka, kadar pride do konflikta med njimi (tako Matej Čujovič v Komentar Družinskega zakonika, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2019, komentar k 7. členu). 4 Sodna poravnava je bila sklenjena že potem, ko je v postopku podala svoje mnenje sodna izvedenka klinično - psihološke stroke Marija Breznikar, da je v korist otroka, da se dodeli v vzgojo, varstvo in oskrbo očetu in ima redne stike z materjo. 5 Glede na revizijske navedbe o tem natančneje še v 21. točki obrazložitve. 6 Odgovor izvedenca v pisnem mnenju na 17. vprašanje sodišča. 7 Odgovor izvedenca v pisnem mnenju na 14. vprašanje sodišča. 8 V ta namen so predvidena druga sredstva in izvedenec je ob zaslišanju izkustveno ocenil denarno kazen kot učinkovit mehanizem za namerno preprečevanje stikov z drugim staršem. 9 Izjema bi bila seveda v primerih zaupanja otroka v skupno vzgojo in varstvo in dogovora, da otrok prehaja od enega starša k drugemu, kar pa predpostavlja visoko stopnjo sporazumevanja med njima in zmožnosti prilagajanja koristim otroka in sprotnim zmožnostim staršev, kar pa v konkretnem primeru ni mogoče. 10 Tak scenarij je izvedenec ocenil kot rezultat sklepanja na prihodnost na podlagi preteklih situacij, vedenj in čustvovanj, takšne projekcije pa so v njegovi stroki dopustne tudi v situacijah, kjer je prisotno bistveno manj faktorjev ali dejavnikov kot v tej. 11 Izpoved izvedenca na naroku 23. 6. 2020. 12 Ker je bil postopek začet pred uveljavitvijo Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), se v tem postopku še vedno uporabljajo določbe sedemindvajsetega poglavja ZPP o postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki. 13 Sodba VS RS II Ips 943/2006.