Jedro

Podpisani zapisnik o sporazumu strank o obstoju terjatve ni sodna poravnava, temveč ima po zakonu le moč sodne poravnave (2. odst. 251. člena ZIP). Zato ima po 1. točki 2. odst. 16. člena ZIP (zdaj 1. točka 2. odst. 17. člena ZIZ) lastnost izvršilnega naslova. Procesni učinek takšnega sporazuma strank je njegova neposredna izvršljivost. Zaradi te procesne lastnosti ni mogoče voditi nove pravde glede terjatve, o kateri je bil tak sporazum sklenjen, saj tožnik za takšno tožbo ne more imeti pravnega interesa (274. člen ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbo v gornji pravdni zadevi zavrglo. Ugotovilo je, da je glede terjatve, ki jo je v tej zadevi iztoževala tožeča stranka, bil sklenjen med strankama sporazum o obstoju terjatve, pogodbeni obrestni meri in času zapadlosti pred Okrajnim sodiščem v Kopru pod opr. št. R 164/94, da je predmet sporazuma posojilo po posojilni pogodbi, ki sta jo sklenili stranki 18.4.1994, torej glede iste terjatve, o kateri je bil sprožen spor v tej zadevi. Ker je o isti terjatvi že bilo odločeno s sporazumom iz 251.c člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), ki ima moč sodne poravnave, je sodišče tožbo zavrglo po 308. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj mora sodišče po uradni dolžnosti paziti, da ne teče pravda o predmetu, o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava. Če pa ugotovi, da teče o istem predmetu, o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava, pravda, mora takšno tožbo zavreči. Proti tej odločbi je vložil toženec pritožbo. V pritožbi meni, da je odločitev preuranjena, saj se predmetni spor vodi zaradi ugotovitve višine dolga in ne zaradi obstoja terjatve. Toženec je obveznost do tožeče stranke že izpolnjeval. Denar je izročal na roke lastnika in direktorja tožeče stranke, slednji pa zanika prejem plačil oziroma se izmika dogovoru o uskladitvi višine terjatve. Pravdni stranki sta v interesu tožeče stranke zapadlost terjatve sporazumno podaljševali, kar je pomembna okoliščina zaradi ugotovitve zamude in s to povezano sankcijo v obliki zamudnih obresti. Sporno je torej razmerje o višini terjatve in o zapadlosti le-te in ne o obstoju terjatve kot razmerje nepravilno ocenjuje sodišče, zato meni, da je sodišče v tej zadevi nepravilno uporabilo določbo 308. člena ZPP in predlaga razveljavitev odločbe. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da ima toženec, čeprav je sodišče izdalo zanj ugodno odločbo, pravni interes za pritožbo, saj je toženec zahteval nadaljevanje postopka, čeprav je tožeča stranka tožbo v tej zadevi umaknila, vendar pa ugotavlja, da pritožba toženca ni utemeljena. Po 308. členu ZPP sodišče tožbo zavrže samo, če ugotovi, da teče spor o predmetu, o katerem je bila prej sklenjena sodna poravnava. Podpisani zapisnik o sporazumu strank o obstoju terjatve pa ni sodna poravnava, po zakonu ima samo moč sodne poravnave (2. odst. 251.c člena ZIP), zato ima po 1. točki 2. odst. 16. člena ZIP (sedaj 1. točka 2. odst. 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) lastnost izvršilnega naslova. Procesni učinek takšnega sporazuma strank je neposredna izvršljivost sporazuma. Zaradi te procesne lastnosti glede terjatve, o kateri je bil sklenjen sporazum po 251.c členu ZIP, nove pravde ni mogoče voditi, saj tožnik za takšno tožbo ne more imeti pravnega interesa (člen 274 ZPP). Sodišče prve stopnje je iz teh razlogov pravilno tožbo zavrglo. Nerazumljive so pritožbene navedbe, da se v tej zadevi ni vodil spor zaradi obstoja terjatve, ampak ugotovitve višine, saj je podlaga vsaki višini terjatve obstoj terjatve. Če je spor med strankama samo o višini, bi se takšen spor moral razrešiti v izvršilnem postopku oziroma v primeru spornih dejstev v postopku zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (2. odst. 365. člena ZPP).