Jedro

Poslovni razlog za redno odpoved PZ je podan, če je tožena stranka v postopku reorganizacije ukinila delovno mesto skladiščnika in del nalog tega delovnega mesta ukinila, del pa prenesla na delovno mesto komisionarja. Zato je tožniku PZ za delovno mesto skladiščnika zakonito prenehala, čeprav je tožena stranka spremenila sistemizacijo delovnih mest in ukinila delovno mesto skladiščnika šele po odpovedi PZ.

V primeru redne odpovedi PZ iz poslovnih razlogov na delovnem mestu v II. tarifnem razredu delodajalec delavcu ni dolžan ponuditi PZ za neustrezno delovno mesto (npr. komisionar, za katerega se zahteva IV. stopnja strokovne izobrazbe).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. 4/73-2004 z dne 8.3.2004, ugotovitev, da tožniku na njeni podlagi delovno razmerje s toženo stranko ni prenehalo in še traja, ter o ponovnem pozivu nazaj na delo in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja, med temi tudi izpadle plače z zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava po določilih 338. člena ZPP. Navajala je, da je sodišče napačno preverjalo obstoj odpovednega razloga izven trditev v odpovedi sami. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je strogo formalen pisen akt in je delodajalec dolžan dokazati odpovedni razlog v skladu z 82. členom ZDR. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo razvidno le, da se bosta ukinili skladišči IV in VI kot samostojni enoti in da bo njuno funkcijo prevzelo skladišče I in se bo zaradi tega zmanjšala potreba po številu izvajalcev na delovnem mestu skladiščnika in ker je tožnik delal v skladišču I je povsem jasno, da njegovo delo ne more postati nepotrebno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo za ukinitev delovnega mesta, čeprav potreba po delu skladiščnega delavca obstaja še naprej. Tožena stranka je šele kasneje s spremembo akta o sistemizaciji odločila, da se delovno mesto skladiščnega delavca ukine in da to delo prevzamejo pomožni skladiščni delavci, čeprav je bilo delovno mesto skladiščnika po opisu delovnega mesta širše zastavljeno od delovnega mesta pomožnega skladiščnega delavca. Poleg tega nihče od pomožnih skladiščnih delavcev ni usposobljen za delo z viličarjem in ga zato ne smejo opravljati. Sodišče tudi ne bi smelo zanemariti socialnega vidika, saj je tožnik postal oče otroka in je bil tudi edini zaposleni v družini. Zaradi navedenega je tožnik predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka na prvi in drugi stopnji oz.

podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je priglasil tudi pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika in prerekala vse pritožbene ugovore navedene v pritožbi. Poudarila je, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za skladiščnega delavca v enoti Grosist in ne za skladiščnega delavca v posameznih skladiščih znotraj enote Grosist. Tožena stranka je odpovedala pogodbe o zaposlitvi vsem zaposlenim skladiščnim delavcem v enoti Grosist in ne skladiščnim delavcem v skladišču IV ali VI. Prav tako se je odločila, da bo ukinila delovno mesto pomožnega skladiščnega delavca, vendar zaradi zakonskih omejitev štirim delavcem na delovnem mestu pomožni skladiščni delavec delovno razmerje ni prenehalo, saj so invalidi in so tako zaščitena kategorija. Delo skladiščnega delavca se tudi ne more primerjati z delom komisionarja, saj se za skladiščnega delavca zahteva II. stopnja strokovnega izobrazbe, medtem, ko se je za delo na delovnem mestu komisionar zahtevala IV. stopnja strokovne izobrazbe. Izvedene spremembe v zvezi s sistemizacijo delovnih mest so bile posledica drugačne odločitve vodstva. Delo skladiščnega delavca je prevzel komisionar, ki je bil tudi usposobljen za delo z viličarjem.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP).

Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo in da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po pravilno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi 1. alinee 1. odst. 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR). Kot razlog je v odpovedi in v obvestilu o nameravani odpovedi z dne 20.2.2004 zapisala zmanjšanje prometa v skladiščih tožene stranke v enoti Grosist zaradi zmanjšanja števila velikih zunanjih kupcev in zaradi ukinjanja njenih poslovalnic v enoti Maloprodaja. Zapis je potrdila tudi zaslišana direktorica tožene stranke, ki je dodatno pojasnila, da se je tožena stranka zaradi izgube znašla v finančnih težavah. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedbe direktorice, katero je vsebinsko potrdil tudi tedanji pomočnik vodje skladišča. Glede na podane pritožbene ugovore pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi vsem trem skladiščnim delavcem, prav tako pa je pogodbo o zaposlitvi odpovedala vsem petim pomožnim skladiščnim delavcem, s tem, da štirim delavcem delovno razmerje ni moglo prenehati, ker so kot invalidi varovana kategorija delavcev. Za delo komisionarja pa se zahteva IV. stopnja strokovne izobrazbe in tako je to delo neprimerljivo z delom skladiščnega delavca v II. tarifnem razredu (osnovna šola in funkcionalna znanja higienskega minimuma in izpit za voznika B kategorije).

Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da je sodišče prve stopnje napačno preverjalo obstoj odpovednega roka izven trditev v odpovedi sami, sodišče je ugotavljalo dejansko stanje na podlagi sprejetega dokaznega sklepa po določilih 287. člena ZPP, upoštevaje pri tem dokazne predloge obeh pravdnih strank in izvedlo listinske dokaze predložene s strani obeh pravdnih strank in zaslišalo predlagane priče in sicer vodjo skladišča E. B., vodjo kadrovske službe N. R., ter zaslišalo tožnika in direktorico tožene stranke kot zakonito zastopnico T. V. P..

Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razlogu tožniku dokazala utemeljen razlog odpovedi po določilu 1. odst. 82. člena ZDR.

Tožena stranka je z združevanjem posameznih skladišč in tudi z združevanjem del organizirala skladiščno službo z zmanjšanjem števila delavcev tako, da je ukinila delovno mesto skladiščnega delavca in ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da je ta potreba po delu skladiščnika še obstajala. V pristojnosti delodajalca je, da organizira delo na način, za katerega meni, da je najbolj ekonomsko in organizacijsko smotrn, delodajalec pa ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov delavcu, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto v II.

tarifnem razredu (osnovna šola in funkcionalna znanja higienskega minimuma in izpit za voznika B kategorije), tudi ni dolžan ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za neustrezno zaposlitev (kot npr. komisionar, za katerega se zahteva IV. stopnja strokovne izobrazbe). Poudariti tudi je, da tožena stranka ni mogla upoštevati socialnega vidika tožnika, ki je med postopkom pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi navajal, da je tožena stranka zanemarila socialni vidik in sicer to, da je edini zaposlen in mora skrbeti za otroka.

Dejstvo, da je imela tožena stranka v času izdaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 8.3.2004 še navedeno delovno mesto (brez števila izvajalcev) v Pravilniku o sistemizaciji delovnih mest (27. člen) in je tožena stranka formalno spremenila navedeni akt o sistemizaciji šele dne 12.6.2004, pri tem pa podala tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi že dne 8.3.2004, po oceni pritožbenega sodišča ne vpliva na zakonitost odpovedi, saj je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, kot to določa 1. alinea 1. odst. 88. člena ZDR in ne iz razlogov iz sistemizacije. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi obstaja tudi v primeru, če se nekaj nalog delovnega mesta dodeli drugemu delavcu, da jih opravlja poleg svojega dela, nekatere naloge pa se ukinejo. Konkretno je delo skladiščnih delavcev prevzel komisionar, ki poleg svojega prejšnjega dela opravlja še del dela delovnega mesta skladiščnega delavca, v delovnem prazmerju pri toženi stranki pa so ostali še delavci invalidi, kot zaščitena kategorija. Odločitev o ukinitvi določenih delovnih mest oz. zmanjšanja delovnih mest izvajalcev na delovnih mestih komisionar, skladiščni delavec in pomožni skladiščni delavec je v skladu s svojimi pooblastili sprejela direktorica dne 16.2.2004, ki je sprejela svojo odločitev na podlagi 30. člena Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke, ki določa, da odločitev o potrebnem številu izvajalcev delovnih nalog in opravil posameznega delovnega mesta odloča direktor. Tako je navedeni pritožbeni ugovor neutemeljen.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 1. odst. 165. člena ZPP.