Jedro

Res znaša posebni minimum očitane kvalificirane oblike kaznivega dejanja tri leta zapora, vendar državna tožilka prezre, da je v primeru priznanja krivde to kazen po 2. točki drugega odstavka 51. člena KZ-1 mogoče omiliti do treh mesecev zapora. Glede na težo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ko je prevažal kar 23 tujcev, sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo omilitvenih določil, temveč je obdolžencu tudi po presoji pritožbenega sodišča izreklo po višini povsem ustrezno, četudi zakonsko predpisano najnižjo zaporno kazen. Vendar pa je glede na ugotovljene okoliščine, ki se nanašajo na samo težo kaznivega dejanja ter način storitve in jih je v pritožbi izpostavila državna tožilka, tudi po presoji pritožbenega sodišča izrečena denarna kazen prenizka.

Izrek

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji glede denarne kazni spremeni tako, da se obdolženemu A. A. izrečena denarna kazen zviša na 36 (šestintrideset) dnevnih zneskov po 15 EUR, kar skupaj znaša 540,00 (petsto štirideset) EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, sicer bo prisilno izterjana. V primeru, če se je ne bo dalo niti prisilno izterjati, se bo izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 30,00 EUR, določil en dan zapora.

II. V ostalem se pritožba okrožne državne tožilke kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po šestem v zvezi s tretjim odstavkom (pravilno po šestem odstavku) 308. člena KZ-1 izreklo kazen tri leta zapora ter denarno kazen 10 dnevnih zneskov po 15,00 EUR, torej 150,00 EUR, kar mora obdolženec plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če obdolženec denarne kazni ne bo plačal in je ne bo možno niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev (prvi odstavek 87. člena KZ-1). Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je bil obdolžencu v izrečeno kazen zapora vštet čas, ki ga je prestal v priporu od 12. 11. 2022 od 11:25 ure dalje. Obdolžencu je bila po 48.a členu KZ-1 izrečena tudi stranska kazen izgona tujca iz države za čas petih let, pri čemer je bilo odločeno, da se trajanje izgona šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, čas, prebit v zaporu, pa se ne všteva v čas trajanja te kazni. Nadalje je sodišče prve stopnje v izreku sodbe še zapisalo, da če se kazen izgona tujca iz države izvrši več kot dve leti po pravnomočnosti sodbe, sodišče pred izgonom ponovno oceni, ali so še podane osebne okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev o izgonu (tretji odstavek 48.a člena KZ-1). Obdolženec je bil po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je bilo odločeno, da obremenjujejo potrebni izdatki in nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika odvetnika B. B. proračun.

2. Zoper sodbo se pritožuje okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče obdolžencu izreče kazen tri leta in osem mesecev zapora ter denarno kazen 66 dnevnih zneskov po 15,00 EUR, to je skupno 990,00 EUR, kar mora obdolženec plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe.

3. Na pritožbo državne tožilke je odgovoril zagovornik obdolženca in se v odgovoru zavzel za zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Državna tožilka v pritožbi navaja, da je predlagala izrek zaporne kazni zgolj v višini treh let in osem mesecev zapora ter denarno kazen zgolj v višini 1.000,00 EUR prav iz razlogov, ker obdolženec še ni bil pravnomočno spoznan za krivega pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je priznal, upoštevala pa je tudi, da skrbi za mladoletno hči, kar vse je štela kot olajševalne okoliščine. Meni, da je navedenim olajševalnim okoliščinam sodišče prve stopnje dalo prevelik poudarek, pri čemer je povsem prezrlo obteževalne okoliščine. Poudarja, da je obdolženec kaznivo dejanje storil v kvalificirani obliki, za katero je predpisana kazen od treh do petnajstih let zapora in denarna kazen, zato se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da je primerna že najnižja zaporna kazen. Ob tem poudarja, da je obdolženec v tovornem delu vozila Citroen Jumper, ki je namenjen zgolj prevozu tovora in nima vgrajenih sedežev ter varnostnih pasov, prevažal kar 23 tujcev, pri tem pa povzročil nevarnost za njihovo življenje in zdravje. Tako je bila stopnja njegove kazenske odgovornosti in nevarnost samega dejanja visoka, saj gre za kaznivo dejanje, pri katerem storilci izkoriščajo življenjsko stisko ilegalnih prebežnikov, zato da sebi pridobijo protipravno premoženjsko korist. Visoka je bila tudi stopnja ogrožanja varovane pravne vrednote, ki je v primeru vse pogostejših, nekontroliranih prehodov državne meje lahko porušena. Prav tako sodišče prve stopnje pri izreku kazenske sankcije ni v zadostni meri upoštevalo načel generalne in specialne prevencije, saj je kazenska sankcija pomembno sporočilo za vse naslednje morebitne storilce takšnih in podobnih kaznivih dejanj, pa tudi za samega obdolženca, da tovrstnih kaznivih dejanj v bodoče ne bi več ponavljal. 6. Čeprav državna tožilka utemeljeno opozarja na visoko stopnjo ogrožanja varovane pravne vrednote ter na stopnjo kazenske odgovornosti in nevarnosti samega dejanja, ni mogoče pritrditi njenim pritožbenim izvajanjem, da je izrečena zaporna kazen obdolžencu prenizka. Res znaša posebni minimum očitane kvalificirane oblike kaznivega dejanja tri leta zapora, vendar državna tožilka prezre, da je v primeru priznanja krivde to kazen po 2. točki drugega odstavka 51. člena KZ-1 mogoče omiliti do treh mesecev zapora. Glede na težo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ko je prevažal kar 23 tujcev, sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo omilitvenih določil, temveč je obdolžencu tudi po presoji pritožbenega sodišča izreklo po višini povsem ustrezno, četudi zakonsko predpisano najnižjo zaporno kazen. Kot utemeljeno opozarja v odgovoru na pritožbo zagovornik obdolženca, gre glede na dosedanjo nekaznovanost obdolženca očitno zgolj za enkratno epizodo v njegovem življenju, na kar kaže tudi njegova izjava na naroku za izrek kazenske sankcije, ko je izjavil, da kaj takega ne bo nikoli več storil in da želi delati ter čim prej videti svojo družino. Glede na to, da je obdolženec tudi dolžan preživljati petmesečno hčerko, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo med olajševalne okoliščine, tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da upoštevaje konkretne okoliščine tako glede teže dejanja in samega načina storitve kaznivega dejanja kot subjektivnih okoliščin na strani obdolženca na prvi stopnji izrečena zaporna kazen v trajanju treh let povsem ustreza smislu tako generalne kot specialne prevencije.

7. Prav pa ima državna tožilka, ko opozarja na prenizko denarno kazen, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje. Napačno sicer navaja, da je obdolženec na pripornem naroku pred preiskovalno sodnico izjavil, da njegovi mesečni dohodki, pridobljeni s priložnostnimi deli znašajo okrog 800,00 EUR, saj to izhaja le iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca z dne 13. 11. 2022, pri čemer je ob zaslišanju pred preiskovalno sodnico obdolženec povedal, da z občasnimi deli v kmetijstvu dnevno zasluži od 15,00 do 20,00 EUR. To je ustrezno upoštevalo sodišče prve stopnje in višino dnevnega zneska pravilno ugotovilo.

8. Vendar pa je glede na ugotovljene okoliščine, ki se nanašajo na samo težo kaznivega dejanja ter način storitve in jih je v pritožbi izpostavila državna tožilka, tudi po presoji pritožbenega sodišča izrečena denarna kazen prenizka. Ob olajševalnih okoliščinah, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo, ne gre prezreti, da je bilo kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti, pri čemer je obdolženec prevažal kar 23 državljanov Indije, zaradi česar je v skladu s šestim odstavkom 308. člena KZ-1 kot obligatorno primerno izreči denarno kazen, kot izhaja iz izreka te sodbe. V presežku, ko se državna tožilka zavzema za še višjo denarno kazen, pa njena pritožba ni utemeljena.

9. Pritožbi državne tožilke je sodišče druge stopnje tako delno ugodilo in izrečeno denarno kazen zvišalo na 36 dnevnih zneskov po 15,00 EUR, kar skupno znese 540,00 EUR. Denarna kazen v navedeni višini je po presoji pritožbenega sodišča ustrezna glede na merila, določena v drugem odstavku 47. člena KZ-1 in ustrezno odraža že izpostavljene okoliščine glede teže in načina storitve očitanega kaznivega dejanja. Denarno kazen je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe; če se ne bo dala niti prisilno izterjati, pa bo izvršena tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 30,00 EUR, določil en dan zapora.

10. Po obrazloženem, ko pritožbeno sodišče ni ugotovilo kakšnih kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je o pritožbi državne tožilke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

11. Odločba o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker ne gre za nobenega od primerov, za katerega zakon obdolžencu nalaga plačilo sodne takse.