Jedro

Skupno starševstvo je možno izvajati le v primeru sporazuma med obema staršema, oziroma ob visoki stopnji medsebojnega zaupanja, sporazumevanja in usklajevanja med staršema ne le glede pomembnejših, tudi glede vsakdanjih zadev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu (II. do VI. točka) potrdi.

II. Tožnica stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo med A. A. in B. B. (I. točka izreka). Njuno mladoletno hčer C. C. je dodelilo v vzgojo in varstvo očetu (II. točka izreka), stike med njo in materjo pa določilo „po [njenih] željah in potrebah“, najmanj pa vsak drug vikend, polovico šolskih počitnic in izmenično vsak drug praznik in krajše počitnice, vse v trajanju in na način po vsakokratnem dogovoru med materjo in hčero (III. točka izreka). Materi je naložilo plačilo preživnine 50,00 EUR mesečno (IV. točka izreka). Drugačne zahtevke je sodišče zavrnilo (V. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

Proti sodbi, razen glede razveze (I. točka) se je pritožila tožnica se iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe, tako da se določi skupno starševstvo, če to ni mogoče, pa želi, da se hči dodeli njej v vzgojo in varstvo, z očetom naj se določijo stiki in naj plačuje preživnino. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, opredeljuje pa tudi svoje pritožbene stroške. Navaja, da mož na hči izvaja pritiske, želi ji jo odtujiti in povsem odvzeti starševsko vlogo, jo izključiti. Tudi ob skupnem starševstvu, pravi, bi hči lahko enako kot sedaj izmenjaje preživljala vikende in počitnice pri očetu, čez teden pa živela v internatu, saj v N. obiskuje šolo, poleg tega pa bi bila določena višja preživnina, ki bi jo moral plačevati oče. Opozarja še na zdravstveno stanje toženca, češ da je psihiatrični bolnik, ki dnevno uživa predpisane tablete (P., Q.) ter izraža skrb, da bo toženec opustil zdravila ali pa jih kombiniral z alkoholom in škodoval hčeri, tako kot je njej v času njune zakonske zveze. Sodišču očita, da ni pretehtalo vseh okoliščin in upoštevalo koristi otroka. Sicer še navaja, da je določena preživnina 50,00 EUR previsoka, saj je popolnoma brez dohodkov in nima sredstev, iz katerih bi lahko preživnino plačala.

Toženec je na pritožbo odgovoril in se zavzel za njeno zavrnitev. Zavrača vse tožničine očitke in navaja, da je vzdušje pri njem doma mirno in harmonično. Pravi, da se hči dobro počuti, po razvezi zakonske zveze je dobila Zoisovo štipendijo, kar kaže na to, da je celotna zadeva nanjo ni slabo vplivala. Za svoje zdravstveno stanje pravi, da ga obvladuje in da ne uživa alkoholnih pijač.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da skupno starševstvo v konkretnem primeru ni mogoče. Skupno starševstvo je možno izvajati le v primeru sporazuma med obema staršema, oz. ob visoki stopnji medsebojnega zaupanja, sporazumevanja in usklajevanja med staršema ne le glede pomembnejših, tudi glede vsakdanjih zadev. Tega sporazuma oz. razumevanja in zaupanja v tem primeru nedvomno ni, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za skupno starševstvo.

Glede pritožbenih navedb, ki jih je tožnica navedla v zvezi z bojaznijo, da bo izključena od aktivnega izvrševanja svoje roditeljske pravice, je treba povedati, da niso pravnorelevantne za odločitev. Izpodbijana sodba določa stike s hčerjo in s tem možnost za vzdrževanje njune medsebojne čustvene navezanosti. Njena roditeljska pravica ni okrnjena in skrb za hčer še vedno lahko izvaja, četudi ji ni zaupana v vzgojo in varstvo (brez ovir bi se morala seznanjati z njenim šolskim delom ali se udeleževati roditeljskih sestankov). V primeru dodelitve otroka v vzgojo in varstvo enemu od staršev in določitve stikov z drugim staršem se stremi k temu, da sta oba starša še vedno aktivno vključena v vzgojo otroka, pri čemer tisti, ki mu je otrok zaupan, nikakor ne sme omejevati stikov otroka z drugim staršem, temveč nasprotno, si aktivno prizadevati, da ti potekajo nemoteno, saj je to v največjo korist otroka. Toženec mora sodbo sodišča spoštovati, bojazen, da je ne bo, pa ne vpliva na njeno pravilnost in zakonitost. Prav tako pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijane sodbe ni izreklo o tem, da bi bila tožnica neprimerna za vzgojo in varstvo. Ker skupno starševstvo ni bilo mogoče, je sodišče moralo odločiti, kateri od staršev je upoštevajoč vse okoliščine bolj primeren za vzgojo in varstvo. Upoštevalo je starost mladoletne C., ki bo kmalu dopolnila 17 let, dejstvo, da večinoma (tekom tedna) živi v internatu in da je po odhodu matere ostala povezana z okoljem, kjer je živela do sedaj, da ima tu (pri očetu) dobre pogoje ter brata in prijatelje, in da tudi sama želi, da v dani situaciji tako tudi ostane. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z pritožbenimi očitki skrbno pretehtalo vse okoliščine. Sprejeta odločitev je tudi po presoji pritožbenega sodišča mladoletni C. v največjo korist. Sklicevanje na toženčeve zdravstvene težave, ki sodišču prve stopnje niso ostale neznane, ne morejo spremeniti ocene, da je primeren za vzgojo in varstvo hčerke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je oče hčeri pristno čustveno naklonjen, da se ga slednja ne boji, do nje ni bil nasilen. Tožničino vztrajanje pri skupnem starševstvu kaže, da celo sama ni povsem nenaklonjena očetovi skrbi za hči. Toženec sam zanika, da bi ob tabletah užival alkohol in zatrjuje, da ima svoje zdravstveno stanje pod nadzorom, redno se posvetuje tudi s svojim zdravnikom, ki mu nudi pomoč ob spremembi okoliščin, ki so nastale z razvezo zakonske zveze. Toženec se zaveda svojega zdravstvenega stanja, aktivno išče nasvet in pomoč zdravnikov in ima tedaj bolezen, ki je pri njem prisotna že dalj časa, očitno pod nadzorom. Seveda se bo moral še naprej zavedati svoje odgovornosti, ki jo nosi pri vzgoji in varstvu mld. hčere, in se trudi, da še naprej deluje njej v največjo korist. V zvezi s preživnino pritožbeno sodišče ugotavlja, da jo je sodišče prve stopnje kljub trenutni brezposelnosti tožnice določilo v primerni višini. Plačevanje preživnine je naravna in stroga osebna obveznost staršev oziroma pravica otrok. Pri zmožnostih starša, ki je po sodbi zavezan plačevati preživnino za otroka, se ne upoštevajo zgolj trenutne dohodkovne zmožnosti, temveč tudi splošne premoženjske razmere in zmožnosti pridobivanja dohodka v prihodnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ima delovne zmožnosti, ki niso denimo zdravstveno okrnjene, navajena je delati, zaposlena je bila 29 let, trudi se dobiti zaposlitev, saj je bila pripravljena delati tudi le za dobo enega meseca, prijavila se je tudi na tečaj za pridobitev kvalifikacije za oskrbo starejših na domu. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje oceni in odločitvi sodišča prve stopnje, da naj k potrebam hčerke, ki znašajo mesečno 400 EUR, mati prispeva 50,00 EUR.

Po povedanem je bilo treba pritožbo tožnice zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP), saj tudi napak, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, to ni ugotovilo (2. odst. 350. čl. ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).