Jedro

Obstojati mora neposredna povezava med izvršitvijo izpodbijanega akta in nastankom težko popravljive škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. V obrazložitvi citira določbo 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07- sklep US) in ugotavlja, da tožeča stranka ne izkazuje, da ji bo z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda. Z izpodbijano odločbo je tožeči stranki naloženo plačilo uvozne dajatve v višini 816,68 EUR. Tožeča stranka ne izkazuje, da bi v primeru izterjave navedenega zneska ostala brez vseh sredstev in da bo s tem onemogočeno njeno nadaljnje poslovanje. Tožeča stranka namreč sama navaja, da je njeno poslovanje doslej potekalo normalno in da računov ni imela blokiranih. Podatki o predloženi bilanci stanja in izkazu poslovnega izida pa tudi ne izkazujejo, da bi ji bilo brez odložitve izvršitve plačila 816,68 EUR onemogočeno poslovanje in da bi zato lahko prišlo do resnih ekonomskih in socialnih težav, to je do zatrjevane nepopravljive škode. Sklicevanje tožeče stranke na njene druge obveznosti, ki se ne nanašajo na izpodbijano odločbo, pa ob neizkazanem nastanku težko popravljive škode zaradi izvršitve v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe, ni utemeljeno. Sodišča tudi ne veže odločitev carinskega organa o odložitvi izvršitve izpodbijane odločbe. Ker tožeča stranka ni izkazala nastanka težko popravljive škode, se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s tehtanjem sorazmernosti med prizadetostjo tožeče stranke in prizadetostjo javne koristi. Po oceni sodišča prve stopnje pa je zmotno tudi stališče tožeče stranke, ki meni, da so za odločanje o zahtevani začasni odredbi po 32. členu ZUS-1 pravno pomembne navedbe o okoliščinah v zvezi s storitvijo, opravljeno v carinskem postopku, v kateri je bila izdana izpodbijana odločba in tehtanjem njenih koristi z naloženo ji obveznostjo.

Tožeča stranka vlaga pritožbe iz vseh pritožbenih razlogov in meni, da je sklep sodišča prve stopnje ciničen, arbitraren in neobrazložen in ga zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče je isti dan odločilo o treh predlaganih začasnih odredbah, skupni znesek pa v vseh treh zadevah znaša 5.039,67 EUR. Skupno gre torej samo v treh zadevah za 5,3 povprečne neto plače v Republiki Sloveniji. Vsaka odločba ne učinkuje le sama po sebi, ampak skupaj z vsemi ostalimi, to je skupaj tudi s tistimi, ki so že bile plačane v višini 181.677,76 EUR in je za ta kapital tožeča stranka pri svojem poslovanju prikrajšana, kot tudi skupaj s tistimi, ki jih je samo pri Carinskem uradu N.G. še za 213.615,62 EUR in bodo izterjane v posameznih zneskih tako, kot to izhaja iz izpisa odprtih postavk Carinskega urada N.G. z dne 23.11.2007. Vsota vseh zneskov ki bodo izterjani, znaša 213.615,62 EUR. Vsak posamezen znesek je morda nizek, a zaradi izterjave skupnega zneska bo družba uničena. Vsaka odločba sama po sebi in v skupnem učinkovanju z drugimi ima zato za tožečo stranko za posledico težko popravljivo škodo. Odločitev sodišča prve stopnje po mnenju tožeče stranke ne obsega razlogov o odločilnih argumentih predloga za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka je z bilancami izkazala druge obveznosti, izkazala je izgubo in svoj težak ekonomski, likvidnostni in socialni položaj. Sodišče prve stopnje pa meni, da je vse to nepomembno. Smisel začasne odredbe je, da se ta izda, preden škoda nastane. Potrebno je izkazati okoliščine, ki bodo zaradi izterjave carinskih dajatev privedle do težko popravljive škode in te okoliščine je tožeča stranka izkazala. ZUS-1 v pogojih za izdajo začasne odredbe govori o bodoči nevarnosti nastanka škode in ne o tem, da bi bilo potrebno izkazati že nastalo škodo. V obravnavanem primeru pa tožeča stranka dokazuje tudi to, in sicer, da ima ravnanje tožene stranke, ki izvršuje več sto posameznih odločb, že za posledico težko popravljivo škodo, ki se z napadeno odločbo veča in tožeči stranki nastaja še naprej. Družba razprodaja svoje premoženje in v bilanci družbe je že izkazana izguba v skupnem znesku 327.782 EUR. Izkazana je torej ne le bodoča težko popravljiva škoda, temveč tudi že nastala škoda, ki je posledica ravnanja tožene stranke. Po mnenju tožeče stranke je nerazumno, da tožena stranka vodi zoper njo okoli tristo enakih zadev, ki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi. Sklicevanje, da posamezni postopek za tožečo stranko ne predstavlja težko popravljive škode, je zato neumestno, saj bo končni rezultat teh postopkov ta, da bo izterjanih preko 600.000 EUR, kljub temu, da obrazec EUR 1 po protokolih pridobiva uvoznik, da je na njem naveden izvoznik kot prejemnik, torej špediter z njim v nobenem primeru nič nima in kljub temu, da organi tožene stranke še do danes niso ugotovili, kdo v carinskem postopku naj bi storil kaznivo dejanje, na katerega se pri naknadnem obračunu sklicujejo. Carinski organ je izvršitev odložil, ker je pri obravnavanju istega problema in iste ekonomske situacije prišel do zaključka, da bi izterjava po napadeni odločbi povzročila težko popravljivo škodo in bi že samo zavarovanje terjatve pri tožeči stranki lahko povzročilo resne ekonomske in socialne težave ter ogrozilo izplačilo osebnih dohodkov zaposlenih. Situacija sedaj ob odločanju o začasni odredbi ni v ničemer drugačna. Pravzaprav je vse težja, sodišče razlogov ne obrazloži, kar je absolutna bistvena kršitev postopka in kršitev pravice do enakega varstva pravic. Napadeni sklep nima razlogov o tem, kako je sodišče prišlo do nasprotnega zaključka kot organ Ministrstva za finance RS. To je, da izterjava po napadeni odločbi ne bo povzročila težko popravljive škode, ne bo imela resnih ekonomskih posledic in socialnih težav in ne bo ogrozila izplačila osebnih dohodkov zaposlenih. Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi in izvršitev napadenih odločb Carinskega urada N.G. zadrži. Zaradi nadaljevanja postopka pred Ustavnim sodiščem tožeča stranka tudi izrecno zatrjuje k ršitev ustavnih pravic in sicer do enakega varstva pravic, do sodnega varstva in do poštenega sojenja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Začasna odredba na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, seveda ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev določenega upravnega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode. Dokazati mora tudi, da takšna škoda za njo predstavlja težko popravljivo škodo. Pri tem je treba posebej poudariti na že večkrat sprejeto stališče (tudi Ustavnega sodišča RS), da je materialna škoda praviloma popravljiva.

Že iz same dikcije 2. odstavka 32. člena ZUS-1 izhaja, da mora obstajati neposredna povezava med izvršitvijo izpodbijanega akta in nastankom težko popravljive škode. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da zaradi plačila v tem upravnem sporu spornega zneska (816,68 EUR) ne bo onemogočeno poslovanje tožeče stranke in tudi ne bo prišlo do resnih ekonomskih in socialnih težav ter s tem do zatrjevane težko popravljive škode.

Tožeča stranka sicer zatrjuje nastanek težko popravljive škode v skupnem učinkovanju v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe skupaj z drugimi odločbami. Pri tem navaja, da naj bi že plačala 181.677,76 EUR, medtem ko vsota zneskov, ki še bodo izterjani, znaša 213.615,62 EUR. Tožeča stranka dokazuje že plačane carinske odločbe carinarnice N.G. iz L. kar s svojim seznamom plačanih carinskih obveznosti, ki se nanaša na plačila opravljena od leta 2001 dalje. Pri tem pa niti ni razvidno, za kakšna plačila in na kakšni podlagi je šlo, niti tega, ali je šlo za plačila na podlagi pravnomočnih ali nepravnomočnih odločb. Teh zneskov brez dvoma ni moč šteti za neutemeljeno plačane zneske, saj je tožeča stranka očitno plačala nekaj, kar je bila dolžna plačati, ne zatrjuje in tudi ne dokazuje pa, da bi plačala nekaj, kar ni bila dolžna plačati, oziroma ne zatrjuje, da je v upravnem ali sodnem postopku dosegla odpravo ali razveljavitev odločb, ki so bile podlaga za plačilo zneskov v skupni višini več kot 181.000 EUR.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenim ugovorom, da bo prav zaradi izterjave (vseh oziroma več odločb) prišlo do težke ekonomske oziroma socialne situacije v podjetju, kar naj bi predstavljalo težko popravljivo škodo. Iz podatkov iz izkaza poslovnega izida tožeče stranke za obdobje od 1.1.2007 do 31.10.2007 je namreč razvidno, da znaša celotna izguba tožeče stranke 327.782 EUR. Zato je neutemeljena trditev, da bo ravno izterjava izvršljivih odločb (kar tudi sicer predstavlja bodoče negotovo dejstvo) povzročila težko finančno situacijo tožeče stranke.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da izpodbijani sklep nima razlogov o tem, kako je sodišče prve stopnje prišlo do nasprotnega zaključka kot organ Ministrstva za finance RS, ki je odložil izvršitev do dokončnosti izpodbijane odločbe. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre v primeru odložitve izvršitve odločbe na podlagi carinskega zakona in začasne odredbe na podlagi ZUS-1 za dva sicer sorodna instituta, ki pa jih v okviru svojih pristojnosti presojata različna organa. Sodišče prve stopnje je jasno (in po presoji vrhovnega sodišča tudi pravilno) obrazložilo, zakaj meni, da niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe v konkretnem primeru in povsem nepotrebno bi bilo, da bi, ob upoštevanju sklepa Carinskega urada N. G. o odložitvi izvršitve izvršljive odločbe, primerjalno presojalo pogoje za odložitev izvršitve po Carinskem zakonu in po ZUS-1. Sodišče je dolžno presojati samo pogoje za izdajo začasne odredbe po ZUS-1. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami ustavnih pravic pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da domnevne kršitve niso podrobno in jasno obrazložene, smiselno pa je pritožbeno sodišče na njih odgovorilo z obrazložitvijo tega sklepa.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).