Jedro

Pri mandatnem razmerju se upoštevajo vsi odvetniški stroki, nastali v zvezi s tem mandatnim ravnanjem.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točki I. izreka spremeni tako, da se znesek 913,20 EUR nadomesti z zneskom 260,40 EUR, znesek vsebovan v točki II. izreka 154,80 EUR pa se nadomesti z zneskom 807,60 EUR, v še preostalem izpodbijanem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Spremeni se izrek o stroških nastalih na prvi stopnji vsebovan v sklepu tako, da glasi: Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni toženi stranki plačati stroške pravdnega postopka v znesku 52,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka.

Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene pritožbene stroške v znesku 55,49 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek 913,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25. 3. 2012 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila tožeča in tožena stranka med sabo v mandatnem razmerju in je tožena stranka za tožnika opravljala odvetniške storitve v predkazenskem in kazenskem postopku in ji zato pripada nagrada v znesku 1.202,40 EUR, kolikor je bilo pooblaščenki priznano po sklepu K 6445/2010 z dne 12. 1. 2012, od tega zneska pa je sodišče prve stopnje odštelo znesek 198,00 EUR, kar je tožeča stranka preveč plačala in pa odštelo je še znesek neporavnane nagrade z naroka z dne 2. 11. 2010 in 7. 12. 2010, kar znaša skupaj tako prisojenih 913,20 EUR. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi in je o tem odločilo s posebnim sklepom.

Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu. Pritožbo podaja tudi zoper sklep o stroških, nastalih na prvi stopnji. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju pritožbe, nagrada v sklepu K 6445/2010, ne more biti merilo za presojo mandatnega razmerja, ki je med pravdnima strankama obstajalo in ni merilo za prisojo upravičenosti višine zaračunane storitve, saj je sodišče nagrado odvetnici odmerilo v nižjem znesku, kot pa so znašali zneski opravljenih storitev in, ki jih je tožena stranka specificirano podala v dopisu tožeči stranki z dne 29. 3. 2012. Obrazloženo je priglasila svoje stroške za nagrado po Odvetniški tarifi v znesku 2.010,00 EUR, od tega pa je odštela plačilo s strani tožene stranke v višini 714,00 EUR, pri čemer se ne upošteva nagrade za udeležbo na policijskem zaslišanju, v tem delu tožniku ni povzročila nobene škode. Ker je tako toženec poravnal le znesek 714,00 EUR, se tako izkaže, da je tudi s plačilom zneska 1.202,40 EUR s strani proračuna, tožnik še vedno toženki dolžan 93,60 EUR. Zato predlaga spremembo izdane odločitve sodišča prve stopnje in priglaša pritožbene stroške. Glede sklepa pa navaja, da je odločitev o pravdnih stroških nepravilna.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno presojalo razmerje med pravdnima strankama kot takšno, da je tožnik tožeči stranki dal pooblastilo za zastopanje. S pooblastilom za zastopanje, ki ga da stranka odvetniku in ki ga ta sprejme je vzpostavljeno mandatno razmerje, ki ga ureja XXVII. poglavje, Obligacijskega zakonika in pa še posebej Zakon o Odvetniški tarifi, v skladu z določilom člena 766 OZ, saj se s pogodbo o naročilu, prevzemnik naročila zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle, zato je odvetnik za celoten posel, po sprejemu pooblastilnega razmerja upravičen do nagrade, katero le-ta po tem specificirano opravil in jo tudi zahteva od svojega pooblastitelja. Zato bi ob pravilni uporabi materialnega prava, moralo sodišče prve stopnje slediti navedbam tožene stranke iz odgovora na tožbo in upoštevati njen specificiran stroškovnik, katerega je le-ta pravilno in utemeljeno podala v dopisu z dne 29. 3. 2012. Sodišče prve stopnje bi moralo zato toženi stranki priznati osnovno nagrado v predkazenskem postopku v znesku 200,00 EUR po tar. št. 4100, nagrado za postopek v fazi preiskave v znesku 165,00 EUR po tar. št. 4200, udeležbo na naroku 27. 11. 2009 v znesku 165,00 EUR po tar. št. 4102, nagrado za postopek pred okrajnim sodiščem v znesku 165,00 EUR po tar. št. 4310 ter udeležbo na narokih dne 14. 9. 2011, 2. 11. 2011, 7. 12. 2011 to je 3 x po 265,00 EUR, kar skupaj znaša 795,00 EUR ter dodatno nagrado za umik obtoženega predloga v znesku 165,00 EUR po tar. št. 4006 ter pavšalne izdatke 20,00 EUR po tar. št. 6002, kar znaša skupaj 1.675,00 EUR skupaj z DDV pa 2.010,00 EUR. Tožena stranka je namreč specificirala in obrazložila, da je upravičena do nagrade v celotnem priglašenem zahtevku in ne v zmanjšanem zahtevku, kajti toženka je tožnika, takrat obdolženega, zastopala v predkazenskem in kazenskem postopku za dve kaznivi dejanji ponarejanja listin po členu 256/I KZ in kaznivega dejanja goljufije po členu 217/I KZ, vse v sostorilstvu, kajti tožnik teh navedb v odgovoru na tožbo ni prerekal in se je zavezal, s podanim pooblastilom, poravnati vse zahtevane stroške po Odvetniški tarifi. Prav tako je tožena stranka upravičena do plačila odvetniških storitev na policijskem zaslišanju in ne samo na zaslišanju pred sodiščem v predkazenskem postopku, saj to izhaja iz njunega mandatnega razmerja. Neupravičeno pa je tožena stranka nato zaključila, da ji je toženec plačal le znesek 714,00 EUR po računih ... in po računu ..., neutemeljeno pa ni priznalo tudi plačilo po računu ... katerega je tožnik prav tako poravnal. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, kot del dejanske podlage za odločitev, da je tožnik toženi stranki plačal skupaj po vseh treh računih znesek 1.068,00 EUR. Zato bi sodišče prve stopnje moralo od pravilno priznane nagrade tožene stranke v višini 2.010,00 EUR, odšteti s strani tožnika plačanih 1.068,00 EUR in s strani kazenskega sodišča priznanih stroškov v znesku 1.202,40 EUR. V tem delu je sodišče prve stopnje pri izračunavanju, ko je upoštevalo le nagrado v višini 1.202,40 EUR, zmotno uporabilo materialno pravo. Pravilni izračun tako pokaže, da je tožena stranka iz predmetnega mandatnega razmerja za opravljene odvetniške storitve dobila plačanih skupaj 2.270,40 EUR, medtem, ko je opravila za tožečo stranko kot pooblaščenka, storitve v skupnem znesku 2.010,00 EUR. Po medsebojnem pobotanju teh zneskov se izkaže, da je tožena stranka bila za svoje storitve preplačana za 260,40 EUR in samo ta znesek je dolžna vrniti tožeči stranki kot preplačilo za opravljene storitve, katere je v znesku 1.068,00 EUR plačal tožnik. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 358 ZPP, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je odločilo, da je tožeča stranka upravičena do plačila zneska 260,40 EUR, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Sodišče druge stopnje še poudarja, da je bila odločitev sodišča prve stopnje sprejeta v postopku v sporu majhne vrednosti, kjer je sodišče druge stopnje vezano na dejansko stanje katerega je ugotovilo sodišče prve stopnje, pri tem pa mora po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri pravilni uporabi materialnega prava se tako izkaže, da je izračun sodišča prve stopnje delno pravilen, delno pa napačen, zato je sodišče druge stopnje, pritožbi delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, v preostalem, še izpodbijanem delu pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (člen 353 ZPP). Sodišču prve stopnje pa se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

Ker se je znižal znesek, katerega mora plačati tožena stranka tožeči stranki se je tudi spremenil % uspeha v pravdi tožeče stranke in sedaj le-ta znaša 24 % in ne 85,5 %, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Tako je tožeča stranka upravičena do pravdnih stroškov v višini 79,76 EUR, tožena stranka pa v znesku 27,36 EUR, po medsebojnem pobotanju se izkaže, da je tako tožeča, dolžna toženi plačati njene pravdne stroške nastale na prvi stopnji v znesku 52,31 EUR in je zato sodišče druge stopnje spremenilo izrek o pravdnih stroških nastalih na prvi stopnji, vsebovan v sklepu z dne 28. 10. 2013. Tožena stranka je s pritožbo uspela z 28,5 %. Priglasila je pritožbene stroške, kot nagrado za postopek v zvezi s pritožbo zoper sodbo, v znesku 89,60 EUR ter v zvezi s pritožbo zoper sklep v znesku 50,00 EUR, priglasila je še pavšalne izdatke tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV. Skupaj znašajo pritožbeni stroški tožene stranke 194,71 EUR, po njenem pritožbenem uspehu pa se izkaže, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti njene pritožbene stroške v znesku 55,49 EUR, v roku 8 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje. Odločitev o stroških temelji na določbi člena 365 ZPP.