Jedro

Odškodnina za nepremoženjsko škodo nastalo zaradi razžalitve dobrega imena in časti oškodovancu pripada le, če razžalitev povzroči škodno posledico, ki se odraža v duševnih bolečinah oškodovanca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem zavrnilnem delu (točka II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v obsodilnem delu toženo stranko obsodilo, da je dolžna tožeči stranki zaradi kršitve ustavno varovane osebnostne pravice do nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave RS) plačati odškodnino v znesku 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2009 dalje. Nadalje je zavrnilo zahtevek v presežku za znesek 500,00 EUR iz naslova kršitve osebnostne pravice do nedotakljivosti stanovanja in v celoti za znesek 2.500,00 EUR zaradi razžalitve, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). V odločbi o pravdnih stroških (točka III izreka) je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 384,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Zoper zavrnilni del prvostopne sodbe je pritožbo vložila tožeča stranka. V pritožbi navaja, da je zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni izkazala razžalitve zaradi ravnanja toženca. Iz razloga, ker ji je toženec (bivši partner) tako uničil stanovanje, da se je morala iz stanovanja izseliti se je počutila osramočeno in ponižano, prijateljem in znancem pa je v zvezi z dogodkom morala odgovarjati na neprijetna vprašanja, ker so se v zvezi z navedenim dogodkom pričele širiti različne govorice in natolcevanja. Zaradi dogodka se je tudi izogibala ljudi. Tako so v danem primeru izpolnjeni vsi pogoji razžalitve in s tem povezana utemeljenost izplačila zahtevane odškodnine. Pri odmeri odškodnine iz naslova kršitve osebnostne pravice do nedotakljivosti stanovanja je prvostopno sodišče ob nepravilni uporabi materialnega prava tožnici odmerilo prenizko odškodnino. Pravilna uporaba materialnega prava narekuje odškodnino v znesku 2.500,00 EUR, ne pa v znesku 2.000,00 EUR, kot jo je odmerilo prvostopno sodišče. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo spremeni v skladu s pritožbenimi izvajanji. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni sporno, da je toženec kot bivši izvenzakonski partner tožnice s sodbo Okrajnega sodišča na P. K 196/2003 pravnomočno obsojen storitve kaznivega dejanja poškodovanja stanovanjskih prostorov po prvem v zvezi z drugim odstavkom 227. člena Kazenskega zakonika. Temelj obravnavanega tožbenega zahtevka temelji na istem dejanskem stanju na podlagi katerega je že bilo odločeno v navedenem kazenskem postopku in je tako sodišče po določbi 14. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

6. Po določbi prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) med drugim za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena ali časti in okrnitve osebnostne pravice pripada oškodovancu, če okoliščine primera to opravičujejo, pravična denarna odškodnina.

7. Prvostopno sodišče ima prav, da denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo nastalo zaradi razžalitve dobrega imena in časti oškodovancu pripada le, če razžalitev povzroči škodno posledico, ki se odraža v duševnih bolečinah oškodovanca. Duševne bolečine pa morajo biti intenzivne, dolgotrajne in se morajo odražati v okolju, v katerem oškodovanec živi in dela. Šele tako huda kršitev je podlaga za odmero denarne odškodnine iz naslova razžalitve. Prvostopno sodišče ima prav, da v obravnavanem primeru tožnica ni izkazala duševnih bolečin takšne intenzitete in trajanja ter odražanja v okolju, da bi te predstavljale pravno priznano škodo iz naslova razžalitve po določbi prvega odstavka 179. člena OZ. Tožnica je sicer zatrjevala in zaslišana kot stranka izpovedala, da se je zaradi dejanja toženca (ravnanje toženca je povzročilo preselitev tožnice k materi zaradi nemožnosti uporabe stanovanja, v katerem je poprej skupaj živela s tožencem) počutila osramočeno in ponižano, ni pa izkazala, da bi zaradi obravnavanega dogodka okolica (sosedje, znanci, prijatelji) bili negativno razpoloženi ali jo zaničevali ozrimo o njej imeli kakšne negativne predstave. Samo zanimanje sosedov o dogodku pa ne predstavlja negativne vrednostne ocene o tožnici. Prvostopno sodišče ima tako prav, da ravnanje toženca ni povzročilo objektivne razžalitve ter je tako povsem utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova razžalitve dobrega imena in časti. Nasprotna pritožbena izvajanja, ki ne ponujajo ničesar takega, kar ni presodilo že prvostopno sodišče, so neutemeljena.

8. Pravica do nedotakljivosti stanovanja je ustavno varovana osebnostna pravica po določbi 36. člena Ustave RS. Kršitev te osebnostne pravice ima za posledico plačilo denarne odškodnine ob predpostavki, da pri oškodovancu nastanejo duševne bolečine takšne intenzitete in trajanja, da predstavljajo pravno priznano škodo po določbi 179. člena OZ. Prvostopno sodišče je presodilo, da je v danem primeru podana pravno priznana škoda v posledici kršitve navedene osebnostne pravice. Navedeni zaključek prvostopnega sodišča ni predmet pritožbenega izpodbijanja. Prvostopno sodišče je nadalje pravilno ugotovilo trajanje, intenziteto in obseg tožničinih duševnih bolečin zaradi kršitve pravice do nedotakljivosti stanovanja. V posledici kršitve navedene osebnostne pravice se je tožnica morala izseliti iz stanovanja k materi ter v zvezi s tem trpela vsa nelagodja, kot jih pravilno ugotavlja prvostopno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe. Intenziteta, trajanje in obseg duševnih bolečin, katere je tožnica trpela zaradi posega v njeno osebnostno pravico do nedotakljivosti stanovanja tudi po presoji pritožbenega sodišča v skladu z določbo 179. člena OZ narekuje odmero odškodnine v znesku 2.000,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina je v danem primeru tudi v skladu z načelom individualizacije pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ter obstoječo sodno prakso za podobne primere. Nasprotna pritožbena izvajanja za zvišanje odškodnine za tovrstno škodo so neutemeljena.

9. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje pritožbene stroške.