Jedro

Pravdni stranki sta v pogodbi o zaposlitvi soglašali, da toženka pri svojem delu pridobiva tehnična, proizvodna in poslovna znanja ter poslovne zveze, zato se je slednja zavezala, da se še eno leto po prenehanju pogodbe o zaposlitvi oz. delovnega razmerja pri tožeči stranki ne bo zaposlila pri drugi zavarovalnici oziroma družbi, ki opravlja druge zavarovalne posle na kateremkoli delovnem mestu, kjer bi lahko izkoriščala pridobljena znanja, izkušnje ali osebna poznanstva, do katerih je prišla pri opravljanju dela delovnega mesta, določenega s pogodbo o zaposlitvi, s čimer bi tožeči stranki lahko konkurirala ali škodovala. V skladu s takšno pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delovanja je toženka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino, če bi toženka s pridobljenimi znanji, izkušnjami ali osebnimi poznanstvi z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu lahko konkurirala tožeči stranki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka v roku 15 dni dolžna tožeči stranki plačati 6.419,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 3. 2008 do plačila. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženki povrniti stroške postopka v višini 337,09 EUR v roku 15 dni od vročitve prvostopenjske sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov. Navaja, da sta stranki v 12. členu pogodbe o zaposlitvi sporazumno ugotovili, da toženka pri svojem delu pridobiva tehnična, proizvodna, poslovna znanja ter poslovne zveze. Meni, da je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče izpovedi predsednika uprave A.A. in priče B.B. razlagalo drugače, kot izhaja iz zapisnikov. Priča B.B. je izpovedala, da so seminarji s področja veščin (prodaje) skrivnost vsake zavarovalnice. Po mnenju tožeče stranke so veščine poseben know-how posamezne zavarovalnice, kar izhaja iz izpovedi priče B.B., da je tožeča stranka želela ustvariti lasten kader izključno z dobrim izobraževanjem in dobro prakso. Pridobivanje know-howa je v praksi potekalo tako, da so ob prihodu novega produkta pripravili posebno izobraževanje zavarovalnih zastopnikov, ga zapisali tudi v pisni obliki in ga nato prenašali na zavarovalne zastopnike na tedenskih sestankih. Tožeča stranka je imela tudi posebne akcije – npr. akcijo porodnišnica, česar druge zavarovalnice niso imele. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je izpovedal, da je tožeča stranka imela posebno strategijo na področju trženja življenjskih zavarovanj (torej poseben know-how), ki je omogočil, da je na tem področju tožeča stranka postala druga največja zavarovalnica v Sloveniji. Tožeča stranka je zagotavljala tedenska, mesečna, kvartalna izobraževanja in polletna sistemska izobraževanja. Imeli so različne nosilce izobraževanja, in sicer za seznanjanje s produkti, za delo s strankami ter za pridobivanje portfeljev. V določenem obdobju so imela za nekatera izobraževanja tudi zunanje sodelavce. Priča C.C. je povedal, da je pomemben način pristopa k strankam. Potrdil je, da so imeli redne tedenske sestanke z zavarovalnimi zastopniki, na katerem so govorili o primerih dobrih praks, izmenjevali izkušnje ter se dogovarjali o nadaljnjem delu. Glede na navedene izpovedi tožeča stranka meni, da je toženka v okviru dela pri tožeči stranki pridobila poseben know-how, ki je bil lasten zgolj tožeči stranki. Poleg tega je splošno znana osebna navezanost strank na določene zavarovalne zastopnike, po odhodu toženke pa je prišlo do stornacij pogodb pri tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da področje prodajnih tehnik predstavlja njen know-how, vendar pri tem ni pojasnilo razlogov za takšen zaključek. V tem obsegu izpodbijana sodba ni obrazložena in se ne more preizkusiti. Izpoved toženke o tem, da je delala pri novem delodajalcu le en mesec, ni relevantna, saj za uveljavitev pogodbene kazni zadostuje že ugotovitev, da se je toženka zaposlila pri konkurenčni zavarovalnici. Iz spletne strani Zavarovalnice D d. d. izhaja, da konkurenčna zavarovalnica trži tudi življenjska zavarovanja, toženka pa je sama priznala, da se je ukvarjala s trženjem skladov, torej z življenjskimi zavarovanji. Na obstoj konkurence pri sklepanju življenjskih zavarovanj kaže tudi okoliščina, da je skupaj s toženko od tožeče stranke k drugi zavarovalnici odšlo od 10 od 12 zavarovalnih zastopnikov. Slednje očitno kaže na to, da se je Zavarovalnica D d. d. zavedala posebnega know-howa zavarovalnih zastopnikov tožeče stranke, zato jim je ponudila boljše zaposlitvene pogoje. Za dobrega zavarovalnega zastopnika je tudi po stališču toženke potrebno imeti dober pristop in znanje načina ponujanja produktov, vse to pa je toženka pridobila pri tožeči stranki. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

V odgovoru na pritožbo toženka zavrača pritožbene navedbe tožeče stranke kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, ki jih je uveljavljala tožeča stranka v pritožbi, in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici česar tudi ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja.

Na podlagi prvega ostavka 38. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja, če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze. Stranki obravnavanega spora sta v prvem odstavku 12. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2005 soglašali, da toženka pri svojem delu pridobiva tehnična, proizvodna in poslovna znanja ter poslovne zveze, zato se je slednja zavezala, da se še eno leto po prenehanju pogodbe o zaposlitvi oz. delovnega razmerja pri tožeči stranki ne bo zaposlila pri drugi zavarovalnici oziroma družbi, ki opravlja druge zavarovalne posle na kateremkoli delovnem mestu, kjer bi lahko izkoriščala pridobljena znanja, izkušnje ali osebna poznanstva, do katerih je prišla pri opravljanju dela delovnega mesta, določenega s pogodbo o zaposlitvi, s čimer bi tožeči stranki lahko konkurirala ali škodovala. V skladu s takšno pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delovanja zadošča, da bi toženka s pridobljenimi znanji, izkušnjami ali osebnimi poznanstvi z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu lahko konkurirala tožeči stranki.

Sodišče prve stopnje je kot odločilno štelo okoliščino, da je tožnica delala zgolj en mesec pri novem delodajalcu, čeprav iz navedene pogodbene zaveze izhaja, da za kršitev konkurenčne klavzule zadošča, če se toženka zaposli pri konkurenčni zavarovalnici. V tem delu je torej pritožbi tožeče stranke potrebno pritrditi. Poleg navedenega tožeča stranka v pritožbi tudi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi zmotno ugotovilo odločilne razloge glede usposabljanj s področja prodajnih tehnik, oziroma da v obravnavanem primeru ni šlo za pridobivanje know-howa s področja zavarovalništva. Iz izpovedi vodje trženja B.B. namreč izhaja, da so seminarji s področja veščin (prodaje) skrivnost vsake zavarovalnice. S tem so pri tožeči stranki po mnenju priče želeli ustvariti lasten kader izključno z dobrim izobraževanjem in dobro prakso. Slednja se je oblikovala tako, da so ob prihodu novega (zavarovalniškega) produkta pripravili posebno izobraževanje zavarovalnih zastopnikov, s čimer so primere dobre prakse prenašali na zavarovalne zastopnike na tedenskih sestankih. Tožeča stranka je imela tudi posebne akcije – npr. akcijo porodnišnica, česar druge zavarovalnice niso imele. Tudi iz izpovedi direktorja A.A. izhaja, da je tožeča stranka zagotavljala tedenska, mesečna, kvartalna in polletna sistemska izobraževanja. Imeli so različne nosilce izobraževanja, in sicer določene za seznanjanje s produkti, za delo s strankami ter za pridobivanje portfeljev. Zaradi takšne strategije je na področju trženja življenjskih zavarovanj tožeča stranka postala druga največja zavarovalnica v Sloveniji. C.C. pa je povedal, da je pomemben način pristopa k strankam. Potrdil je, da so imeli redne tedenske sestanke z zavarovalnimi zastopniki, na katerem so govorili o primerih dobrih praks, izmenjevali izkušnje ter se dogovarjali o nadaljnjem delu.

Iz natisnjene spletne strani Zavarovalnice D d. d., (v navedeno zavarovalnico se je 10 zavarovalnih zastopnikov tožeče stranke, med njimi tudi toženka, zaposlilo po odpovedi pogodbe o zaposlitvi) je še razvidno, da slednja trži tudi življenjska zavarovanja, toženka pa je na zaslišanju povedala, da se je ukvarjala s trženjem skladov, na katera so bila pri Zavarovalnici D d. d., vezana tudi življenjska zavarovanja. Pritrditi je zato potrebno pritožbi tožeče stranke, da je ocena sodišča prve stopnje o tem, da tožeča stranka ni dokazala kršitve konkurenčne klavzule, najmanj preuranjena in temelji na nepopolno izvedenem dokaznem postopku.

Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje pogodbene opredelitve prepovedi konkurenčnega delovanja iz prvega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2005 dejansko stanje nepopolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče prve stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred pritožbenim sodiščem. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in ugotoviti, ali je toženka s "pridobljenimi znanji, izkušnjami ali osebnimi poznanstvi z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu lahko konkurirala tožeči stranki", oziroma ali njena zaposlitev na delovnem mestu zavarovalni zastopnik pri Zavarovalnici D d. d. odgovarja pogodbeni opredelitvi konkurenčnega delovanja. V kolikor bo sodišče zahtevku po temelju ugodilo, se bo moralo opredeliti še do višine pogodbene kazni ter preveriti njeno sorazmernost pod pogoji, določenimi v 252. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.