Jedro

Trditve, da gre na strani obdolženca za drobnega preprodajalca prepovedane droge, ki doslej še ni bil kaznovan, oziroma za osebo, pri kateri ni podan priporni razlog iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, pomenijo le očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej za očitek, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega L.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je zoper obdolžene Z.P., L.M., L.S., S.S., D.S., B.J. in A.L. vložilo obtožnico zaradi več kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, po 1. odstavku 196. člena KZ in po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ. Zoper obdolžene L.S., S.S. in D.S. je bil odrejen tudi pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ki ga je Okrožno sodišče v Ljubljani z uvodoma navedenim sklepom na podlagi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper vse tri obdolžence podaljšalo.

Pritožbe zagovornikov obdolžencev je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 15.6.2005 zavrnilo kot neutemeljene.

Zoper navedeni pravnomočni sklep o podaljšanju pripora (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani) je zagovornik obdolženega L.S. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da pripor obdolžencu odpravi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Na očitano kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da je v obrazložitvi sklepa o podaljšanju pripora navedlo, da se obdolženemu L.S. očita tudi hramba mamil z namenom prodaje, da pa sama obtožba te storitvene oblike kaznivega dejanja ne vsebuje, je odgovorilo že Višje sodišče v izpodbijanem sklepu in utemeljeno zaključilo, da to nikakor ne predstavlja bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Pravilno sta obe sodišči ugotovili tudi, da je pri obdolžencu podanih dovolj razlogov, da je bil zoper njega tudi po vložitvi obtožbe podaljšan pripor, ter da dejstvo, da je zaposlen, nima posebne teže, saj mu plača očitno ni zadoščala za zadovoljevanje njegovih potreb. Prav tako pa tudi ni pogojev, da bi obdolžencu sodišče izreklo katerega od milejših ukrepov za odvrnitev ponovitvene nevarnosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določb ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena je namreč podana le takrat, ko se nejasnosti oziroma nasprotja nanašajo na odločilna dejstva, to se pravi na dejstva, ki so predmet obtožbe. V obravnavanem primeru, kot je na to opozorila že vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, je višje sodišče na identične pritožbene navedbe odgovorilo in ocenilo, da očitna napaka v obrazložitvi sklepa sodišča prve stopnje takšne odločilne okoliščine ne predstavlja, tak svoj zaključek, ki ga v celoti sprejema tudi Vrhovno sodišče, pa je v svoji odločbi tudi logično in pravilno obrazložilo (zadnji odstavek na strani 3 odločbe višjega sodišča).

Zagovornik nadalje v zahtevi sodišču očita kršitev določb 2. in 3. odstavka 192. člena ZKP, pa tudi 3. odstavka 200. člena tega zakona, kar vse naj bi vplivalo na zakonitost odločbe o podaljšanju pripora, vendar pa kot izhaja iz obrazložitve teh kršitev, sodišču očita le napačno presojo ugotovljenih dejstev. Trditve, da gre na strani obdolženca za drobnega preprodajalca prepovedane droge, ki doslej še ni bil kaznovan, oziroma za osebo, pri kateri ni podan priporni razlog iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, pomenijo le očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej za očitek, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP). Kot izhaja iz obrazložitev obeh izpodbijanih sklepov, je sodišče te okoliščine upoštevalo, jih presojalo v povezavi z ostalimi okoliščinami in ocenilo, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti na strani obdolženca še zmeraj podan, pri čemer je stopnja nevarnosti ponavljanja tako visoka, da je ni mogoče odvrniti z uporabo milejšega ukrepa (obrazložitev sklepa sodišča prve stopnje na strani 4). Tako tudi ni utemeljen očitek v zahtevi, da ne sodišče prve in ne sodišče druge stopnje naj ne bi presojali okoliščin, kateri ukrep je za odvrnitev nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj za obdolženega S. najprimernejši, oziroma da nista presojali, ali bi za odpravo ponovitvene nevarnosti zadoščal že milejši ukrep.

Okoliščine, ki bi po mnenju zagovornika kazale na obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pri soobdolženemu Z.P. in to v bistveno večjem obsegu kot pri obdolženemu S., ne morejo biti razlog za (uspešno) izpodbijanje odločbe, ki se nanaša na obdolženega S. Zagovornik namreč lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti samo v korist obdolženca, ki ga zagovarja, oziroma lahko izpodbija kršitve določb materialnega ali procesnega zakona v pravnomočnih odločbah, ki posegajo v pravice in interese tega obdolženca. Če očitane kršitve, ki se nanašajo na tega obdolženca, niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena (425. člen ZKP). V obravnavanem primeru je bila obdolžencu odvzeta prostost v primeru in po postopku, ki ga določa zakon (ZKP), okoliščine, ki jih je sodišče pri tem upoštevalo, pa v ničemer ne odstopajo od dosedanje sodne prakse. Šele če bi sodišče v postopku ravnalo arbitrarno oziroma ne bi upoštevalo okoliščin, kot jih sicer upošteva pri odrejanju oziroma podaljševanju pripora, bi Vrhovno sodišče v postopku presoje zahteve za varstvo zakonitosti lahko ugotovilo kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom (2. odstavek 14. člena Ustave RS), kar bi posledično lahko pripeljalo do nezakonite odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

V obravnavani kazenski zadevi je Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotovilo, da v zahtevi uveljavljane kršitve določb ZKP niso podane, oziroma da je zahteva deloma podana tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (zagovornik se ne strinja z oceno dokazov, saj je po njegovem mnenju sodišče dalo premalo poudarka okoliščinam, ki bi obdolženca pri odločanju o tem, ali je priporni razlog podan ali ne, razbremenjevale, po drugi strani pa je okoliščine, ki ga obremenjujejo precenilo), zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.