Jedro

Neodgovornost za prometni prekršek še ne pomeni, da voznica ni (so)odgovorna za nastanek škode po pravilih civilnega prava. Na odločbo sodnika za prekrške (niti obsodilno niti oprostilno) pravdno sodišče ni vezano, saj je vezano samo na obsodilno sodbo v kazenskem postopku, pa še to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Trditev, ki jo postavi izvedenec v svojem mnenju (enako velja tudi za navedbe prič) še ni trditev stranke, zato se mora stranka, ki svoj zahtevek ali obrambo temelji na takšnih navedbah drugih udeležencev v postopku, na te navedbe izrecno in konkretizirano sklicevati, da jih je mogoče šteti kot trditve strank.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči plačati 184.013,00 SIT s pripadki, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Zoper sodbo sta se obe pravdni stranki pravočasno pritožili. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da je primarni vzrok za nastanek nesreče bila vožnja A. A. Sodišče je prezrlo dejstvo, da bi V. M., tudi če bi R. G. pravilno ustavil svoje vozilo, trčila v sprednji del A. A.-jevega vozila, kar bi narekovalo stroškovno zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da je nepravilen zaključek sodišča, da je zavarovanka tožeče stranke V. M. agresivno in nepravilno prehitevala kolono vozil, saj je prehitevala le vozilo R. G., ki je nenadoma zavil na levo. Policisti so ugotovili, da sta prometne predpise kršila le R. G. in A. A., medtem ko za V. M. policija ni ugotovila, da bi kršila prometne predpise. Izvedensko mnenje govori le, da je zaradi vožnje V. M. nastala večja škoda na njenem vozilu, nikjer pa ne govori izvedenec, da bi slednja s svojo vožnjo prispevala k nastanku nesreče. Razdelitev odgovornosti na pol nima opore ne v zapisniku policije ne v izvedenskem mnenju.

Pritožbi nista utemeljeni.

K PRITOŽBI TOŽENE STRANKE: Pritožnik pravilno opozarja, da je bila primarni vzrok za nesrečo nepravilna vožnja A., ki je svoje vozilo ustavil tako, da je (deloma) zaprl levi prometni pas, kar vsebuje tudi izpodbijana sodba. Vendar krivda A. v tem postopku niti ni pomembna, saj se v konkretnem primeru odloča samo o odgovornosti zavarovancev pravdnih strank R. G. in V. M. O kršitvah cestnoprometnih predpisov s strani zgoraj imenovanih dveh pa je sodišče navedlo prepričljive razloge, ki jih kljub zadržkom sprejema tudi pritožnik, saj kot nesporno priznava, da je zavarovanec tožene stranke z zavijanjem v levo zaprl pot zavarovanki tožeče stranke. Dejstvo, da bi se V. M. zaletela tudi v primeru, če bi R. G. pravilno ustavil svoje vozilo, sicer izhaja iz izvedenskega mnenja, vendar pa tega tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala. Ker pritožnik niti ne trdi, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogel navajati pred sodiščem prve stopnje (prim. 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), sodišče druge stopnje teh pritožbenih trditev ni upoštevalo (nedovoljena pritožbena novota). Prav tako je nedovoljena novota pritožbena trditev, da bi škoda na vozilu zavarovanke tožeče stranke nastala v enakem obsegu tudi v primeru, če bi zavarovanec tožene stranke vozil pravilno. Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da mora vsaka stranka navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek, in predlagati dokaze za zatrjevana dejstva (1. odst. 7. čl. in 212. čl. ZPP). Trditev, ki jo postavi izvedenec v svojem mnenju (enako velja tudi za navedbe prič) še ni trditev stranke, zato se mora stranka, ki svoj zahtevek ali obrambo temelji na takšnih navedbah drugih udeležencev v postopku, na te navedbe izrecno in konkretizirano sklicevati, da jih je mogoče šteti za trditve strank. Tožena stranka se na zgoraj citirane ugotovitve izvedenca ni sklicevala (ni jih navedla kot svojo trditev), zato jih sodišče druge stopnje niti ni bilo dolžno upoštevati in se do njih posebej opredeljevati.

K PRITOŽBI TOŽEČE STRANKE: V zvezi z očitki, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačen zaključek, da je zavarovanka tožeče stranke nepravilno in agresivno prehitevala kolono, sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prehitevanja ni eksplicitno potrdilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni povsem jasno, zakaj se je V. M. tik pred trčenjem znašla na levem prometnem pasu. Prehitevanje kolone je sodišče navedlo le kot eno od dveh možnosti (druga je bila izogibanje trčenju v pred njo stoječe vozilo). Takšna razlaga ima vso oporo v izvedenskem mnenju in pritožbeno sodišče soglaša, da v kolikor je V. M. zares prehitevala, je takšno prehitevanje moč označiti kot nepravilno in agresivno. Sodišče prve stopnje je v sodbi o tem navedlo prepričljive razloge, utemeljene na ugotovitvah izvedenca, in na te razloge se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje. Pritožnik nadalje ponavlja tožbene trditve, da njegova zavarovanka ni prehitevala kolone, temveč le vozilo zavarovanca tožene stranke. Tudi ta ugovor je sodišče prve stopnje zavrnilo s prepričljivo razlago, utemeljeno na izvedenskem mnenju, zoper katerega stranki nista imeli pripomb. Neodgovornost V. M. za prometni prekršek še ne pomeni, da imenovana ni (so)odgovorna za nastanek škode po pravilih civilnega prava. Na odločbo sodnika za prekrške (niti obsodilno niti oprostilno) pravdno sodišče ni vezano, saj je vezano samo na obsodilno sodbo v kazenskem postopku, pa še to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. čl. ZPP). Res je izvedenec ugotovil, da je R. G. bistveno prispeval k posledicam nesreče, medtem ko je V. M. bistveno prispevala k obsegu škode (pa ne samo na svojem vozilu, kot trdi pritožba, temveč tudi na vozilu zavarovanca tožene stranke ter na vozilu Mazda; primerjaj zadnjo stran izvedenskega mnenja na list. št. 26), vendar iz celotnih razlogov izvedenskega mnenja, ki jih je pravilno povzela tudi izpodbijana sodba, izhaja, da je zavarovanka tožeče stranke nedvomno soodgovorna za nastanek nesreče in s tem tudi za nastalo premoženjsko škodo (ki je bila tudi edina posledica obravnavane nesreče). Sodišče prve stopnje v sodbi sicer res ni posebej obrazložilo, zakaj naj bi bilo razmerje odgovornosti za škodo 50:50 (o odstotkih tudi izvedenec ne govori), vendar ta zaključek izhaja iz nedvoumne in argumentirane ugotovitve, da sta bila za nesrečo kriva zavarovanca obeh pravdnih strank. Sodba ima prepričljive razloge o tem, s katerimi nepravilnimi ravnanji sta oba voznika (R. G. in V. M.) povzročila nevarno situacijo, ki je v posledici pripeljala do nesreče, ti razlogi pa so tudi utemeljeni na neprerekanem izvedenskem mnenju, zato sodišče druge stopnje ugotavlja, da je ocena sodišča prve stopnje, da je zavarovanka tožene stranke soodgovorna za nastalo nesrečo in s tem tudi škodo najmanj 50 %, pravilna. Zakaj naj bi bila soodgovornost zavarovanke tožeče stranke zgolj 20 %, pritožba podrobneje ne pojasni, poleg tega pa tovrstnih trditev tožeča tudi ni postavila v postopku na prvi stopnji (prim. 1. odst. 337. čl. ZPP). Stranki med postopkom na prvi stopnji sploh nista zatrjevali kakšne konkretne odstotkovne razmejitve odgovornosti posameznih voznikov, niti prerekali višine škode (vsaka stranka je zgolj trdila, da je za nesrečo v celoti odgovoren zavarovanec nasprotne stranke), zato je odločitev sodišča o razdelitvi odgovornosti 50:50 pravilna.

K PRITOŽBAMA OBEH STRANK: Iz v prejšnjih odstavkih povedanega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbi obeh strank pa neutemeljeni. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker sta obe stranki s pritožbama v celoti propadli, mora vsaka od njiju sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).