Jedro

Navedbe, da naj bi ji toženec protipravno preprečeval izvajanje soposesti in uporabo stanovanja, katerega solastnica je tožnica, pa niso upoštevne, saj tožnica zahtevka tekom postopka na prvi stopnji ni utemeljevala na tej podlagi. Zatrjevala je samo, da se je odselila iz stanovanja zaradi toženčevega nasilja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan tožnici plačati 134.860,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.7.2004 dalje do plačila v 15-ih dneh, višji tožbeni zahtevek glede stroškov najemnine, glede višjih stroškov prevoza in glede stroškov prevoza v času po 30.9.2001 je zavrnilo. Tožnici je naložilo, da je dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v višini 400.312,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.7.2004 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh.

Zoper zavrnilni del sodbe in odločbo o stroških postopka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je z listinami dokazala izselitev iz skupnega prebivališča zaradi toženčevega ravnanja. Iz zdravniških potrdil, ki jih je predložila, izhaja, da je bila pretepena. Zdravnik je potrdil, da so bile ob pregledu vidne modrice po vsem telesu tožnice, tilniku, podlahteh in stegnih, opraskanine po nadlahteh in odrgnine po komolcih ter oteklina zgornje ustnice. Zapisal je, da naj bi se to zgodilo od meseca maja 2000 do 16.9.2000 že trikrat. Niso pravilni zaključki, da tožnica po 16.9.2000 ni obiskala več zdravnika. Tožnica je izpovedala, da se je nasilje ponavljalo in stopnjevalo ter dogodke tudi podrobno opisala. Tudi iz vlog toženca izhaja, da je večkrat morala intervenirati policija. Tožnica je podrobno opisala ravnanje toženca, ki jo je večkrat pretepal tudi pred otroki. Tožnico je napadala tudi toženčeva mati F.P., ki je bila bližnja soseda pravdnih strank. Dejstvo, da tožnica ni iskala večkrat zdravniške pomoči, še ne pomeni, da nasilja s strani toženca ni bilo. Prepričljivo je povedala, da se je sramovala ponovnih obiskov pri zdravniku. Ne vzdržijo toženčeve navedbe o njeni agresivnosti. Toženec za te navedbe ni predložil nobenega pisnega dokaza. Ne pomeni samo fizično nasilje, ki ga je toženec izvajal nasilja, saj je nasilje lahko tudi verbalno. Bližina ožjih družinskih članov toženca in znancev je nasilje toženca proti tožnici še stopnjevala, kar so vzpodbujali tudi sorodniki toženca. Sodišče je spregledalo, da je tožnica najprej živela pri svojem bratu I.T.. Ni pravilna ugotovitev sodišča, da se je prostovoljno odselila zato, ker naj bi živela pri B.Š.. Sodišče je prezrlo, da so bile zaslišane priče toženčevi sorodniki in bližnji sosedje, ki se s tožencem dobro razumejo in poznajo že vrsto let. Ne drži, da tožnica ne bi dokazala nobenega konkretnega dogodka zaradi katerega se je bila prisiljena takoj izseliti. Že zdravniško potrdilo kaže, da je toženec nanjo izvajal nasilje tako psihično kot fizično. To nasilje je bilo nedopustno in protipravno in z njim je pri tožnici povzročil utemeljen strah, ki je vplival na njeno odločitev, da se je izselila. Z izklapljanjem elektrike je povzročil, da se je hčerka pravdnih strank učila ob sveči. Tožnica je bila zaradi tega v nenehni skrbi. Ker je toženec s protipravnim izvajanjem nasilja nad njo preprečeval, da bi lahko uporabljala in izvajala mirno soposest na stanovanju ima pravico do povrnitve škode, saj je bila zaradi tega njegovega ravnanja prisiljena plačevati najemnino. Najemnino plačuje še sedaj. Sodišče je sicer štelo, da naj bi najemnino plačevala A. D. vendar je spregledalo, da je ta kot priča izpovedala, da plačuje le del najemnine, preostali del najemnine pa plačuje tožnica. Sodišče je prezrlo tudi določbo 155. člena ZOR, ki pravi, da je škoda zmanjšanje premoženja in preprečitev njegovega povečanja. Tožnica hiše, ki je v solastnini, zaradi ravnanja toženca ter ravnanja ožjih sorodnikov slednjega ne more uporabljati in tudi zato ji nastaja materialna škoda. Zmoten je zaključek, da tožnici škoda ne nastaja. V delu, kjer je sodišče zavrnilo višji tožbeni zahtevek pod 2. točko izreka pa pritožba očita sodišču absolutno bistveno kršitev iz 2. odst. 14. točke 339. člena ZPP, saj iz obrazložitve ne izhajajo razlogi za delno zavrnitev zahtevka. Prav tako ne sprejema odločitve o stroških postopka saj meni, da bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati stroške v delu s katerim je uspela. Pravdni stroški, ki jih je priznalo tožencu, niso podrobno specificirani. Iz teh razlogov predlaga spremembo sodbe tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi in se ji priznajo vsi stroški postopka podrejeno razveljavitev in ponovno odločanje o zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse izvedene dokaze vestno in skrbno ocenilo, tako pisne, kot izpovedi obeh pravdnih strank in zaslišanih prič. Zdravniško potrdilo, ki ga izpostavlja pritožba, je sodišče pri odločanju upoštevalo v povezavi z ostalimi dokazi, saj nima kakšne večje teže kot drugi dokazi, ki jih je izvedlo. Držijo pritožbene navedbe, da je pisno potrdilo, ki dokazuje poškodbe, do katerih je prišlo v prepiru pravdnih strank predložila v dokazne namene samo tožnica. Toženec je tožničine reakcije v prepirih dokazoval s pričami. Vendar samo zato njegovi dokazi še niso manj vredni. Dejstvo, da sta priči sosedi, ena priča pa toženčeva mati, je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni upoštevalo. Ker pa so bile izpovedi skladne in logične jim je verjelo. Če pa se upošteva še, da je bila tožnica na pregledu pri zdravniku šest mesecev pred izselitvijo, da so bili odnosi med strankama že dalj časa pred razvezo zakonske zveze napeti, v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje povsem prepriča. Da tožnica ni izkazala nobenega konkretnega dogodka zaradi katerega bi se bila prisiljena nenadoma izseliti iz skupnega stanovanja, drži. Iz skupnega bivališča se odselila 1.2.2001, zadnje zdravniško potrdilo, ki naj bi potrjevalo njene poškodbe pa izvira iz sredine meseca septembra, torej ta poškodba ni mogla biti neposreden vzrok za njeno izselitev že zaradi časovne odmaknjenosti dogodka. Kakšni so bili odnosi med strankama sodišče ugotavlja iz skladnih izpovedb prič. Iz ugotovitve, da živi tožnica z B.Š. pa je sodišče ob povezavi dogodkov v zvezi z razvezo, logično sklepalo o razlogu za njeno izselitev iz hiše, v kateri sta pred tem živela skupaj s tožencem. Ob dejstvu, da sta se pravdni stranki med drugim razšli tudi zaradi stikov, ki jih je imela v času zakonske zveze tožnica z B.Š., s katerim živita skupaj od njenega odhoda, je logično sklepanje sodišča prve stopnje, da se je tožnica za odhod odločila tudi zato, ker se je odločila za življenje s to osebo. Pritožbene navedbe v katerih tožnica izpostavlja vso toženčevo agresijo, ki naj bi jo izvajal nad njo toženec, teh zaključkov ne morejo omajati. Odločitev, da tožnica ni dokazala, da bi ji škoda nastajala s plačilom najemnine za stanovanje, v katerem prebiva po odselitvi iz P. zaradi protipravnega ravnanja toženca je zato pravilna.

Navedbe, da naj bi ji toženec protipravno preprečeval izvajanje soposesti in uporabo stanovanja, katerega solastnica je tožnica, pa niso upoštevne, saj tožnica zahtevka tekom postopka na prvi stopnji ni utemeljevala na tej podlagi. Zatrjevala je samo, da se je odselila iz stanovanja zaradi toženčevega nasilja. Kot je že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povedalo pa za to, da bi bil toženec neupravičeno obogaten, ko je v stanovanjski hiši, ki je v solastnini obeh strank ostal sam, tožnica ni ponudila ne določnih trditev ne dokazov. Sprememba tožbe je dopustna samo do konca glavne obravnave (1. odstavek 184. člena ZPP), pritožbene novote pa tudi zaradi določbe 337. člena ZPP niso dopustne.

Neutemeljeno pritožbo izpodbija zavrnilni del odločitve pod točko 2. izreka s trditvijo, da je sodišče prve stopnje v tem delu zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 2. odst. 14. točke 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi te odločitve navedlo jasne razloge. Iz obrazložitve izhaja, da je priznalo tožnici na podlagi 133. člena ZZZDR samo prevozne stroške, ki jih je imela v času preden je bilo s sodbo P 171/2001 tožencu naloženo plačilo preživnine za mladoletno hčerjo. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da stroški, ki nastajajo s prevozom hčerke v šolo, predstavljajo dejanske stroške, ki bi jih morala tožnica uveljavljati v zahtevku za preživnino. Če iz tega naslova ni zahtevala višje preživnine, jo pravnomočna sodba, ki določa preživnino od 1.10.2001 dalje v znesku 20.000,00 SIT, veže. V tem sporu je zato sodišče lahko tožnici iz naslova stroškov, ki jih je imela v zvezi s prevozi mladoletne hčere, priznalo samo stroške, ki jih je imela tožnica s prevozi v času pred določitvijo preživnine, to je od 1.2.2001 do 21.6.2001 in od 1.9.2001 do 30.9.2001. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ti razlogi za odločitev zavrnilnega dela nedvoumno izhajajo, če se sodba skrbno prebere.

Tudi odločitev o stroških postopka je pravilna. Tožnica je v tem postopku uspela le s 3% postavljenega zahtevka, zato je v skladu z določbo 154. člena ZPP odločitev, da mora povrniti tožencu stroške, ki jih je imel v tem postopku. Kateri stroški so tožencu priznani, pa se da ugotoviti iz stroškovnika na list. št. 110 spisa. Stroški so odmerjeni v skladu z veljavno taksno in odvetniško tarifo in glede na opravljena dejanja toženca v tem postopku. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353. ZPP).