Jedro

Tudi akt vlade o imenovanju višjega upravnega delavca mora biti toliko obrazložen, da je razvidno, zakaj je izdan.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 1157/95-9 z dne 5.12.2000 se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 29.6.1995, s katero je tožena stranka imenovala tožnika za svetovalca direktorice Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij - vodjo gospodarske enote Zavoda za prestajanje kazni M. Po presoji prvostopnega sodišča je navedena odločba pravilna in zakonita, saj temelji na določbi 1. odstavka 15. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91 in 2/91-I-ZDDO), po kateri je svetovalec predstojnika višji upravni delavec, in 1. odstavka 19. člena ZDDO, ki določa, da višje upravne delavce imenuje Vlada RS na predlog predstojnika. Glede na postopek, ki je predviden za imenovanje višjih upravnih delavcev, je izpodbijana odločba sicer posamičen akt, toda ni upravni akt, za katerega bi veljale določbe 3. odstavka 206. člena oziroma 3. odstavka 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) o obrazložitvi kot obveznem sestavnem delu odločbe. Zato z vidika postopka odločba o imenovanju ni nezakonita, ker vsebuje le obrazložitev, da je izdana na predlog direktorice Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, saj zakon vladi ne nalaga, da imenovanje višjega upravnega delavca obrazloži. V nadaljnji obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče sklicuje še na določbe 22. in 26. člena Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Uradni list RS, št. 71/94-ZODPM), po katerih so bili kazensko-poboljševalni zavodi ukinjeni kot državni organi v sestavi Ministrstva za pravosodje in so nadaljevali z delom kot notranje organizacijske enote Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, delavcem, ki so opravljali naloge v tem ukinjenem upravnem organu, pa je bilo zagotovljeno, da te naloge še naprej opravljajo v novem upravnem organu. Določba 26. člena ZODPM torej omogoča delavcem, ki so opravljali naloge v ukinjenem upravnem organu, brez ponovnega ugotavljanja, ali izpolnjujejo splošne in posebne pogoje, ki sicer veljajo za sklenitev delovnega razmerja v upravnem organu. To po mnenju sodišča prve stopnje izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 55. člena ZDDO, ki določa, da prevzame državni organ, v katerega delovno področje preidejo naloge odpravljenega državnega organa tudi delavce, ki so opravljali ta dela. V skladu s Pravilnikom o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest v Upravi Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij spada delo, ki ga v novem državnem organu opravlja tožnik med dela, ki jih opravljajo svetovalci direktorice. Sklenitev delovnega razmerja za ta dela je ob upoštevanju določb 5. in 14. člena ZDDO vezana na predhodno imenovanje v status.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge iz 2. in 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek. Sklicuje se na primer, obravnavan v sodbi Vrhovnega sodišča RS, št. U 1156/95-6. Pravilnik o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest v upravi za izvrševanje kazenskih sankcij je bil sprejet 22.3.1996 in ne more učinkovati za nazaj zato tožena stranka ni imela podlage za razporeditev tožnika za svetovalca direktorice z dne 1.7.1995. Izpodbijana sodba v svojih razlogih zanemarja bistvene elemente, kot na primer, da je ostal na istem delovnem mestu, da po vsebini in obsegu opravlja enako delo in v istem kraju. V konkretnem sporu gre za organizacijske spremembe celotnega sistema instituta izvrševanja kazenskih sankcij v Republiki Sloveniji. Zato ni mogoče trditi, da so bili kazensko-poboljševalni domovi ukinjeni in da je zaposlenim prenehalo delovno razmerje. Gre za poseben ukrep zakonodajalca, ki v bistvu ohranja sedanje stanje, le da so v zvezi z novo ureditvijo vsi ti domovi v državi adiministrativno podrejeni novemu upravnemu organu. Glede na nedosledno oziroma protizakonito ravnanje tožene stranke je bil oškodovan pri plači. Z odločbo v letu 1996 ga je tožena stranka sicer ponovno imenovala za pomočnika direktorice Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, vendar pa je zaradi nepravilnega ravnanja tožene stranke tožnik prikrajšan pri osebnem dohodku za čas od 1.7.1995 do 31.5.1996 in mu je tožena stranka dolžna to škodo poravnati.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da pritožnik v pritožbi navaja enake razloge kot v tožbi, zato jih prereka in vztraja pri svoji odločitvi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je sicer pravilno oprlo na določbo 2. odstavka 3. člena ZUS in štelo izpodbijano odločbo tožene stranke za posamični akt, ki pa ni upravni akt. Toda to še ne pomeni, da je tak akt lahko tako pomanjkljivo obrazložen, da onemogoča učinkovito sodno varstvo. Ne glede na to, da ZDDO ne določa, da bi morala vlada svojo odločitev obrazložiti, pa Ustava RS zagotavlja, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih (22. člen). To pa pomeni, da mora biti tudi akt vlade o imenovanju višjega upravnega delavca toliko obrazložen, da je iz njega razvidno, zakaj je izdan. Le tako je tistemu delavcu o katerem imenovanju se je odločalo, zagotovljeno učinkovito izpodbijanje akta in učinkovito sodno varstvo, sodišču pa presoja zakonitosti tega akta.

Izdana odločba tožene stranke nima nobenih razlogov o dejanskem stanju, zato je po presoji pritožbenega sodišča tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, saj iz nje ni razvidno, kot utemeljeno zatrjuje tožnik v pritožbi, zakaj ga je tožena stranka imenovala. Tako pomanjkljivo obrazložena odločba, pa onemogoča sodišču kontrolo, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljen materialni predpis.

Zato tudi sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev tožbe na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS. S tem pa je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (2. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo sodišču prve stopnje zadevo, da opravi nov postopek, na podlagi 74. člena ZUS.