Jedro

Pravico do sodnega varstva, razumljeno kot pravico do meritorne odločitve sodišča, ima le tisti, ki izkaže, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic. Sklicevanje tožnika na obstoj moralnopravnega interesa tožene stranke ne zadošča za nadaljevanje postopka v smislu določila 215. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom navedenim v uvodu, sklenilo nadaljevati postopek, ki je bil prekinjen zaradi uvedbe stečajnega postopka nad toženo stranko, v obsegu tožbenega zahtevka iz naslova ugotovitve obstoja denarne terjatve tožeče stranke zaradi nezakonite razporeditve in posledično vtoževanega prikrajšanja pri plači. Tožbe tožnika z dne 22.10.1990, 19.1.1991 in 24.2.1991 pa je zavrglo potem, ko je ugotovilo, da tožnik ni prijavil svoje terjatve stečajnemu senatu v roku, določenemu v oklicu začetka stečajnega postopka zoper toženo stranko v Uradnem listu Republike Slovenije. Zato je v smislu 2. odstavka 288. člena ZPP/77 štelo, da tožnik nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka v zvezi z navedenimi tožbami.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožb, ker je v celoti soglašalo z njegovo pravno presojo.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in s tem kršitev človekovih pravic. V obrazložitvi revizije očita sodišču, da ni odločalo v razumnem roku in da bi moralo dopustiti nadaljevanje postopka o ugotovitvenem tožbenem zahtevku. Graja tudi postopek drugostopnega sodišča, ki ni obravnavalo obrazložitve pritožbe, sicer res vložene po izteku pritožbenega roka. Ker so bile v postopku storjene očitane kršitve, predlaga revident razveljavitev obeh sklepov nižjih sodišč.

Revizija je bila skladno določbi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP, ki ga je skladno določbi 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 še uporabiti) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se v zakonskem roku o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki dopušča le omejen, z zakonom predpisan preizkus pravnomočne sodne odločbe sodišča druge stopnje. Zato je odločanje revizijskega sodišča omejeno le na razloge, ki jih v okviru dopuščenega obsega uveljavlja revident in razloge, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti predpisane z določbo 386. člena ZPP. Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo obstoj morebitne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP pri čemer je ugotovilo, da navedena kršitev v postopku ni bila storjena.

Očitana procesna kršitev, da sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo obrazložitve pritožbe, podane po izteku pritožbenega roka, ni utemeljena. Neobrazložene pritožbe ni šteti za nepopolno pritožbo, zato ne pride v poštev uporaba določila iz 1. odstavka 351. člena ZPP, ki bi imela za posledico podaljšanje roka. Preizkus izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje na podlagi take pritožbe obsega samo po uradni dolžnosti upoštevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP in pravilnost uporabe materialnega prava (drugi odstavek 365. člena ZPP). Ne upoštevajo pa se pritožbeni razlogi iz obrazložitve, vložene po preteku roka za vložitev pritožbe. Revizijsko sodišče je zato ugotovilo, da očitana kršitev v postopku ni bila storjena.

Po ugotovitvah obeh sodišč je tožnik v stečajnem postopku priglasil svojo terjatev iz naslova prikrajšanja pri plači zaradi nezakonite razporeditve v višini 3,234.640,00 SIT, ne pa tudi terjatev, ki bi izhajala iz tožb, vloženih dne 22.10.1990, 19.1.1991 in 24.2.1991. Izgubo pravice tožnika, da zahteva od tožene stranke plačilo drugih denarnih terjatev, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno oprli na določbo 137. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93, 39/97 - ZPPSL). Po 1. odstavku te določbe morajo upniki prijaviti svoje terjatve stečajnemu senatu v roku dveh mesecev od dneva, ko je bil oklic o začetku stečajnega postopka objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije. Enako določbo vsebuje 5. točka 102. člena omenjenega zakona. Zato lahko upnik s tožbo zoper stečajnega dolžnika zahteva ugotovitev svoje terjatve samo, če jo je prej prijavil v stečajno maso. Ob ugotovitvi, da tožnik drugih terjatev iz vloženih tožb ni prijavil stečajnemu senatu v zakonitem roku iz 1. odstavka 137. člena ZPPSL je sodišče prve stopnje njegove tožbe utemeljeno zavrglo, ker niso bile izpolnjene procesne predpostavke za njihovo obravnavanje (102., 137., 144. člen ZPPSL v zvezi z 2. odstavkom 288. člena ZPP).

Sklicevanje tožnika na obstoj moralnopravnega interesa na ugotovitev nezakonitosti sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 21.5.1990 o spremembi načina nagrajevanja referenta prodaje na terenu, kot je svoj zahtevek iz tožbe z dne 22.10.1990 oblikoval s pripravljalnim spisom z dne 23.10.1997 (l. št. 138), ne zadošča za nadaljevanje postopka v smislu določila 215. člena ZPP. Tožnik bi moral izkazati in dokazati konkretni pravni interes za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja (1. odstavek 187. člena ZPP), ki bi izhajala iz zatrjevane nezakonitosti izpodbijanega sklepa delavskega sveta. Pravico do sodnega varstva, razumljeno kot pravico do meritorne odločitve sodišča, ima le tisti, ki izkaže, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic.

Pravovarstvena potreba (pravni interes) tožnika bi bila izkazana s tem, če bi mu uspeh v tej zadevi zagotavljal neko pravico ali pravno korist, ki mu jo daje zakon.

Pravni interes na ugotovitvi je namreč izrecno predpisana predpostavka za dopustnost tožbe. Če ni podana pravna korist tožnika za vložitev ugotovitvene tožbe, jo sodišče na podlagi 2. odstavka 288. člena ZPP kot nedopustno zavrže. Pravni interes se pri dajatveni in oblikovalni ter pri ugotovitveni tožbi, vloženi po posebnih predpisih (2. odstavek 187. člena ZPP) predpostavlja. V primeru, ko stečajni senat napoti stečajnega upnika na pravdo za ugotovitev prerekane terjatve (144. člen ZPPSL), ni potrebno, da tožnik za ugotovitev obstoja prerekane terjatve dokazuje pravni interes. Ta se glede na določbo 2. odstavka 187. člena ZPP predpostavlja.

V obravnavanem primeru, ko tožnik z ničemer ne izkazuje in ne dokazuje pravnega interesa na ugotovitvi nezakonitosti sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 21.5.1990 o spremembi načina nagrajevanja referenta prodaje na terenu, sta sodišči imeli pravno podlago v določbi 2. odstavka 288. člena ZPP, da sta jo kot nedopustno zavrgli.

Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena v zvezi z 4. odstavkom 400. člena ZPP zavrnilo.

Določbe zveznih zakonov, na temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).