Jedro

Iz zapisnika o zaslišanju zakonitega zastopnika tožnice, ki je priložen upravnemu spisu, izhaja, da je zakoniti zastopnik izjavil, da sta bila oba obravnavana objekta zgrajena (in ne morda zgolj obnovljena) v letu 1992. Ta njegova izjava ustreza tudi tožbenim navedbam, da je šlo za „sanacijo zanemarjenih ruševin“. Po drugi strani tožnica ne navaja, da naj bi pri obravnavanih zgradbah šlo za iste zgradbe, ki so na tem mestu stale že pred letom 1967, temveč zgolj zatrjuje obstoj takšnih stavb. Sodišče zato nima nikakršne podlage za dvom v ugotovitev toženke, da sta bili obravnavani zgradbi zgrajeni v letu 1992.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe prenehati z gradnjo prizidka na južni strani objekta A., tam navedenih dimenzij, na zemljiščih s parc. št. 377 in 379 k.o. ... ter 524 k.o. ..., in terase, ki je priključena na južni strani prizidka, polkrožne oblike, tam navedenih dimenzij, na zemljišču s parc. št. 524/6 k.o. … (1. točka izreka) in v roku 120 dni po vročitvi te odločbe na svoje stroške odstraniti navedeni nelegalni gradnji ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah, na stroške tožnice (3. točka izreka). Poleg tega je za navedene objekte izrekel prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ter navedel, da v postopku niso bili ugotovljeni posebni stroški, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve in da je odločba takse prosta (5., 6. in 7. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da zemljišča, na katerih stojijo navedeni objekti, niso v lasti tožnice temveč več fizičnih oseb (parc. št. 377 k.o. ...) in Mestne občine ... (parc. št. 379 k.o. ... in parc. št. 524/6 k.o. ...). Zakoniti zastopnik tožnice je na zaslišanju izjavil, da je bila tožnica edini investitor gradnje prizidka in terase ter da se že več let trudi pridobiti funkcionalno zemljišče k hiši, da bi stanje legaliziral. Gradbenega dovoljenja za prizidek in teraso ni predložil. Prvostopenjski organ ugotavlja še, da obravnavana objekta po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba) spadata med manj zahtevne objekte, za katere je treba za gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker to dovoljenje ni bilo pridobljeno, so bili izrečeni ukrepi, ki jih ZGO-1 predpisuje v primeru nelegalne gradnje.

Drugostopenjski upravni organ je izpodbijano odločbo odpravil v delu, kjer so bile izrečene prepovedi iz 158. člena ZGO-1, ker je v tem delu posegla v pravice lastnikov zemljišč, torej tretjih oseb, ki niso sodelovale v inšpekcijskem postopku. V ostalem delu je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da se strinja z ugotovitvami prvostopenjskega organa, da bi investitor moral za gradnjo obravnavanih objektov pridobiti gradbeno dovoljenje, česar ni storil. Gradbeno in lokacijsko dovoljenje sta bili za gradnjo takih objektov potrebni tudi po predpisih, ki so veljali v času posega, torej po Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) in tedaj veljavnem Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO). Inšpekcijski zapisnik je bil sestavljen v skladu z zakonom, iz njega pa ne izhaja, da bi tožnica nanj imela kakršnekoli pripombe. Navedba tožnice, da ni zidala ničesar, je protispisna, saj iz zapisnika o zaslišanju izhaja, da je obravnavana objekta zgradila leta 1992. Ta zapisnik je tudi podpisala (očitno njen zakoniti zastopnik – op. sodišča). Navedba, da so bili temelji za prizidek izdelani že prej, je brezpredmetna, saj je bil na teh temeljih zgrajen prizidek, za katerega ni bilo pridobljeno upravno dovoljenje.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da so ugotovitve inšpekcijskega postopka o tem, da obravnavana objekta ležita na parcelah, ki niso njena last, posledica napačne parcelacije v preteklosti. Tožnica oziroma njeni pravni predniki so bili ves čas dejanski lastniki predmetnih zemljišč, tožnica pa je tudi že sprožila postopke, na podlagi katerih bo postala tudi zemljiškoknjižna lastnica teh zemljišč. Meni, da ji bo z izrečenim inšpekcijskim ukrepom prizadeta tolikšna škoda, da ta ukrep ne ustreza temeljnim določbam Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), po kateri inšpektorji pri izvrševanju svojih pooblastil posegajo v delovanje pravnih in fizičnih oseb le v obsegu, ki je nujen za zagotovitev učinkovitega inšpekcijskega nadzora. Inšpektor ni izvedel bistvenih dokazov, tožnici pa tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Gre namreč za objekta, ki stojita na temeljih, na katerih sta prej stali stavbi, zgrajeni pred letom 1967. Vse, kar je tožnica storila v letu 1992 je bilo, da je sanirala zanemarjene ruševine teh stavb. Tožnica torej ni ničesar zgradila na novo, temveč je zgolj obnovila že pred letom 1967 stoječe dotrajane objekte.

Tožnica se je zoper izpodbijano odločbo najprej pritožila sama, naknadno pa je dopolnitev pritožbe vložil še njen pooblaščenec. Toženka je pooblaščenčevo dopolnitev pritožbe zavrgla, v drugostopenjski odločbi pa se je opredelila le do laičnih pritožbenih navedb tožnice, zaradi česar vsebuje odločba takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Tožnica poudarja še, da v času odločitve o njeni pritožbi zoper izpodbijano odločbo sploh še ni bilo odločeno o njeni pritožbi zoper sklep o zavrženju dopolnitve pritožbe, kar pomeni, da bo v primeru, če bo glede sklepa o zavrženju dopolnitve pritožbe odločeno v njeno korist, o zadevi treba odločati ponovno, ob upoštevanju vseh navedb iz dopolnitve.

Meni še, da je „povsem pravno nevzdržna“ tudi drugostopenjska odločba v delu, s katero je bila odpravljeno 4. točka izpodbijane odločbe, saj so „v teku postopki, na podlagi katerih bo tožeča stranka tudi formalno postala lastnik spornega dela parc. št. 377 in 379/1, obe k.o. ... ter 524/6 k.o. ….

Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo in odločbo drugostopenjskega upravnega organa v delu, v katerem je bila prvostopenjska odločba odpravljena, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Po prvem odstavku 3. člena ZGO-1 se lahko gradnja novega objekta, rekonstrukcije objekta in odstranitev objekta začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, z izjemo enostavnih objektov, kot jih opredeljuje podzakonski akt iz drugega odstavka 8. člena ZGO-1 (prvi odstavek 3.a člena). Po 152. členu ZGO-1 pristojni gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Navedena zakonska opredelitev pojma nelegalne gradnje v ničemer ne veže na lastninski oziroma zemljiškoknjižni status zemljišča, na katerem je objekt postavljen. Ta status zato ni pomemben za ugotovitev, ali ta objekt predstavlja nelegalno gradnjo. Ker v obravnavani zadevi tudi ni sporno, da je investitorica obeh obravnavanih objektov in s tem inšpekcijska zavezanka prav tožnica, lastninski status zemljišča ni pomemben niti s tega vidika. Sodišče zato uvodoma ugotavlja, da so vse tožbene navedbe, ki se nanašajo na urejanje lastništva zemljišč, na katerih sta postavljena obravnavana objekta, brezpredmetne.

Tožnica ne navaja, da bi za obravnavana objekta pridobila gradbeno dovoljenje oziroma da bi šlo za enostavna objekta iz 3. a člena ZGO-1, ki jih je dovoljeno graditi brez gradbenega dovoljenja. Glede na njene navedbe, da je na obstoječih temeljih „sanirala zanemarjene ruševine ob nabrežju Ljubljanice že pred letom 1967 grajenih stavb“ pa je mogoče sklepati, da zatrjuje, da je na legalno zgrajenih stavbah (prvi odstavek 197. člena ZGO-1) izvedla dela, za katera ni potrebno gradbeno dovoljenje.

V zvezi s to navedbo sodišče najprej ugotavlja, da iz zapisnika o zaslišanju zakonitega zastopnika tožnice z dne 13. 12. 2011, ki je priložen upravnemu spisu, izhaja, da je zakoniti zastopnik izjavil, da sta bila oba obravnavana objekta zgrajena (in ne morda zgolj obnovljena) v letu 1992. Ta njegova izjava ustreza tudi prej povzetim tožbenim navedbam, da je šlo za „sanacijo zanemarjenih ruševin“. Po drugi strani tožnica ne navaja, da naj bi pri obravnavanih zgradbah šlo za iste zgradbe, ki so na tem mestu stale že pred letom 1967, temveč zgolj zatrjuje obstoj takšnih stavb. Sodišče zato nima nikakršne podlage za dvom v ugotovitev toženke, da sta bili obravnavani zgradbi zgrajeni v letu 1992. Da je že v času gradnje obravnavanih objektov obstajala obveznost, za gradnjo takšnih objektov pridobiti gradbeno dovoljenje, in tudi pravno podlago za to obveznost, je pravilno navedla že toženka, zato sodišče teh razlogov v sodbi ne ponavlja oziroma se sklicuje nanje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na prej povzeto opredelitev nelegalne gradnje je torej ugotovitev toženke, da gre v obravnavani zadevi za nelegalni gradnji, pravilna. Glede na tudi že navedeno besedilo 152. člena ZGO-1 ta zakon v primeru nelegalne gradnje inšpektorju ne daje na razpolago izbire med več različnimi sankcijami, temveč predpisuje le eno samo, namreč takšno, kot je bila izrečena v obravnavani zadevi. To pomeni, da so tožbene navedbe o nesorazmernosti izrečenega inšpekcijskega ukrepa neutemeljene, saj bi inšpektor, če bi izrekel kakršenkoli drugačen ukrep, ravnal v nasprotju z zakonom.

Iz že navedenega zapisnika o zaslišanju zakonitega zastopnika tožnice izhaja, da je bilo tožnici omogočeno, da se izjavi o obstoju gradbenega dovoljenja za obravnavana objekta in o okoliščinah, v katerih sta bila zgrajena, torej – glede na doslej povedano – o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev v zadevi. Glede ostalih zatrjevanih kršitev postopka, posebej glede opustitve zaslišanja dodatnih prič, pa tudi glede časa odločitve o pritožbi tožnice zoper zavrženje dopolnitve pritožbe, iz tožbe ne izhaja, v čem bi lahko vplivali na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, zato jih sodišče ni moglo preizkusiti.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali predlagale novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).