Jedro

Za opravičilo oz. izostanek z glavne obravnave praviloma ne zadošča zgolj navedba razloga izostanka, temveč mora obdolženec predložiti tudi ustrezna dokazila, da se ne more udeležiti glavne obravnave, je pa ocena glede opravičljivosti izostanka dejansko vprašanje, pri katerem mora sodišče upoštevati konkretne, specifične okoliščine vsakega primera posebej.

Izrek

Pritožbi obdolženega J. J. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v K. je z izpodbijano sodbo obdolženega J. J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 3. točki 1. odst. 257. čl. KZ in kaznivega dejanja goljufije po 1. odst. 217. čl. KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazni in sicer za dejanje pod točko 1 izreka tri mesece zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2/a in b izreka šest mesecev zapora, nato pa mu na podlagi določil o steku določilo enotno kazen osem mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let ter nadaljnji pogoj, da oškodovani družbi M. d.d. povrne nastalo škodo v višini 330.464,00 SIT oziroma 1.379,00 EUR v roku osmih mesecev po pravnomočnosti sodbe. Obdolženec je torej oškodovani družbi M. d.d. dolžan plačati znesek 330.464,00 SIT oziroma 1.379,00 EUR, s presežkom pa je sodišče prve stopnje oškodovanca napotilo na pravdo. Sodišče prve stopnje pa je obdolženca v skladu določilom 4. odst. 95. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odst. 92. čl. ZKP.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženec iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka S. P. je v pisnem mnenju, podanem po 2. odst. 445. čl. ZKP predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. S tem predlogom je bil obdolženec seznanjen.

Pritožba je utemeljena.

Uvodoma je sicer potrebno povedati, da je pritožnikovo zatrjevanje, da kazenski pregon za obravnavani kaznivi dejanji ni več dovoljen oziroma, da je zastaral, zmotno. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja na določila 111. in 112. čl. KZ, ki določajo zastaranje kazenskega pregona in sicer takoimenovano relativno in absolutno zastaranje. Tako za kazniva dejanja, za katera se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto, kamor sodita obravnavani kaznivi dejanji, kazenski pregon ni več dovoljen, če je od storitve teh dejanj preteklo pet let (relativni zastaralni rok). Zastaranje kazenskega pregona pa pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja. V obravnavani zadevi pa so bila tekom kazenskega postopka opravljena številna procesna dejanja, ki so navedeni zastaralni rok pretrgala. Kazenski pregon pa zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona (absolutni zastaralni rok), ki je torej za obravnavani kaznivi dejanji 10 let. Tako je šteti, da bo kazenski pregon za obravnavani kaznivi dejanji absolutno zastaral šele 10.9.2011 oziroma 27.9.2011. Obdolženec pa utemeljeno izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, da obdolžencu sodi v njegovi nenavzočnosti. Po 2. alineji 29. čl. Ustave Republike Slovenije je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljena pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti. To ustavno pravno jamstvo med drugim obdolžencu zagotavljajo tudi določbe 288. čl. ZKP, ki sodišče zavezujejo, da mora obdolženca povabiti na glavno obravnavo, mu omogočiti, da ima zadosti časa za pripravo obrambe, na glavno obravnavo pa mora biti tudi pravilno vabljen. Zakon o kazenskem postopku sodišču sicer omogoča tudi sojenje v nenavzočnosti obdolženca. Ker gre za izjemo od splošnega pravila, jo je treba razlagati ozko, z upoštevanjem konkretnih okoliščin primera. V skrajšanem postopku sodišče sme opraviti sojenje v obdolženčevi odsotnosti, pod pogoji, ki so predpisani v 1. odst. 442. čl. ZKP: 1. če ne pride na glavno obravnavo, kljub temu, da je bil v redu povabljen, 2. če njegova navzočnost ni nujna in 3. da je bil pred tem že zaslišan.

V obravnavani kazenski zadevi obdolženec na predmetno glavno obravnavo dne 19.3.2007 res ni prišel kljub temu, da je bil v redu povabljen, vendar je dne 15.3.2007 po faksu posredoval sodišču opravičilo, da je službeno odsoten, obenem pa tudi prosil za preložitev glavne obravnave. Za opravičilo praviloma ne zadošča zgolj navedba razloga izostanka, temveč mora obdolženec predložiti tudi ustrezna dokazila, da se ne more udeležiti glavne obravnave, je pa ocena glede opravičljivosti izostanka dejansko vprašanje, pri katerem mora sodišče upoštevati konkretne, specifične okoliščine vsakega primera posebej. Upoštevajoč navedeno kakor tudi to, da je iz obdolženčevega opravičila razvidno, da je bil v kritičnem času v tujini, kar posredno potrjujejo tudi oznake na samem faksu, ki ga je obdolženec poslal sodišču, ter da se je obdolženec skliceval na nenadni dogodek, pri čemer je tudi imenoval osebo, zaradi katere je nepričakovano moral ostati v tujini, tudi po presoji pritožbenega sodišča ocena prvostopenjskega sodišča, da obdolženec ni ponudil opravičljivega razloga za svoj izostanek z glavne obravnave dne 19.3.2007, ni prepričljiva. Sklicevanje sodišča na dopis z dne 16.3.2007, s katerim je obdolženca obvestilo, da njegova odsotnost ni objektivno opravičljiva, ker službena odsotnost ni razlog za izostanek z glavne obravnave, ni upoštevno, saj spisovni podatki ne potrjujejo, da je obdolženec ta dopis tudi prejel oziroma bil z njim seznanjen. Glede na navedeno je težko trditi, da se je obdolženec odpovedal pravici do sojenja v nenavzočnosti. Dne 19.3.2007 je bila na glavni obravnavi zaslišana tudi ključna, obremenila priča P. K. pri dejanju pod točko 1 izreka, katerega neposredno zaslišanje je predlagal prav obdolženec, ki z branjem njegove predhodne izpovedbe ni soglašal. Res je, kar poudarja izpodbijana sodba, da je imel obdolženec tekom tega postopka možnost soočiti se s predmetnim obremenilnim dokazom - izpovedbo priče P. K., ki je bil zaslišan v fazi preiskovalnih dejanj oziroma izven glavne obravnave, o teh zaslišanjih pa je bil obdolženec pravilno obveščen, vendar se kljub temu odločitev prvostopenjskega sodišča, da se sojenje opravi brez navzočnosti obdolženca, izkaže za močno vprašljivo. Obdolženec je torej sodišču poslal opravičilo za izostanek z glavne obravnave, na kateri pa je sodišče izvajalo ključen, obremenilni dokaz za obdolženca, na katerega je oprlo obsodilno sodbo, pri čemer je obdolženec zahteval neposredno zaslišanje prav te obremenilne priče. Navedene okoliščine pa tudi po oceni pritožbenega sodišča kažejo, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca v smislu 442. čl. ZKP.

Na podlagi vsega navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi obdolženca ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ponovno izpeljati glavno obravnavo, izvesti vse potrebne dokaze in obdolžencu omogočiti, da se sooči z obremenilnimi dokazi.