Jedro

Zavarovanec je oseba, katere premoženjski interes je zavarovan. Ker po dejanskih ugotovitvah spada avtomobil, ki ga je toženec vozil ob škodnem dogodku, v skupno premoženje, ki ga ima s svojo ženo in ki je bilo pridobljeno s skupnim denarjem v času trajanja zakonske zveze, je bila z zavarovalno pogodbo zavarovana tudi njegova odgovornost in sicer ne glede na to, da kot sklenitelj zavarovanja nastopa samo njegova žena. Zato je v pravdi toženec kot zavarovanec pasivno legitimirana stranka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 88.488,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje z vmesno sodbo glede podlage tožbenega zahtevka potrdilo ter pritožbo v tem obsegu zavrnilo kot neutemeljeno, glede povračilnega zahtevka pa je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje.

Proti vmesni sodbi o podlagi tožbenega zahtevka, izdani pri sodišču druge stopnje, je tožena stranka vložila revizijo z navedbo revizijskih razlogov po določbi 385. člena ZPP in predlagala njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, ker tožeča stranka ni pravdno sposobna. Območna enota pravne osebe Z. T. d.d. L. sama zase ni pravna oseba. Tožencu tudi ni bila dana možnost dokazovanja z izvedencem medicinske stroke zaradi zavrnitve sporne domneve alkoholiziranosti. Materialno pravo je zmotno uporabljeno, ker sta nižji sodišči nepravilno presodili, da določbe pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO 90 toženca vežejo, čeprav jih nikoli ni sprejel, niti ni bil stranka zavarovalne pogodbe. Tožena stranka je vložila tudi dopolnitev revizije proti sodbi sodišča druge stopnje. Vsebina dopolnitve se nanaša na problem pravdne sposobnosti tožeče stranke in na pravilnost njenega naziva. Sodišče druge stopnje je namreč s sklepom z dne 18.9.1966 svojo vmesno sodbo popravilo tako, da je tožečo stranko imenovalo kot "Z. T. d.d. L. - Območna enota C.".

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je v izpodbijani sodbi res pomanjkljivo označena kot Z. T. d.d. Območna enota C.. Vendar pa v tem primeru ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Navedena kršitev je med drugim podana tedaj, če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka. Take situacije ob le pomanjkljivi označbi tožeče stranke ni. Poleg naziva "Z. T. d.d." manjka le navedba sedeža pravne osebe, ki je kot Z. T. d.d. dovolj določno opredeljena. Očitno pomanjkljivo označbo pa je mogoče vsak čas popraviti.

V okviru revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija ne pojasni, katera kršitev naj bi bila storjena, ker naj bi tožencu ne bila dana možnost dokazovanja z izvedencem medicinske stroke "v smeri zavrnitve sporne domneve alkoholiziranosti". Zavrnitev dokaznega predloga ene od strank namreč sama po sebi še ne pomeni, da stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja (domneva bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP). O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 220. člena in drugi odstavek 300. člena ZPP). Tožena stranka v tej smeri dejansko napada dokazno oceno, sprejeto v odločitvah sodišč prve in druge stopnje in na njej temelječe dejanske ugotovitve. To pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo.

Toženčeva povračilna obveznost za odškodninski znesek, ki ga je tožeča stranka izplačala svojemu zavarovancu, temelji na izgubi kritnih pravic iz zavarovalne pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti po pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO 90 zaradi domneve alkoholiziranosti (3.c točka prvega odstavka 3. člena). Toženec sicer ni sklenil zavarovalne pogodbe s tožečo stranko za vozilo, s katerim je povzročil škodo, vendar je v razmerju s tožečo stranko kljub temu zavarovanec. Zavarovanec je namreč oseba, katere premoženjski interes je zavarovan. Ker po dejanskih ugotovitvah spada avtomobil, ki ga je toženec vozil ob škodnem dogodku, v skupno premoženje, ki ga ima s svojo ženo in ki je bilo pridobljeno s skupnim denarjem v času trajanja zakonske zveze, je bila z zavarovalno pogodbo zavarovana tudi njegova odgovornost in sicer ne glede na to, da kot sklenitelj zavarovanja nastopa samo njegova žena. Zato je v tej pravdi toženec kot zavarovanec pasivno legitimirana stranka.

Dopolnitve revizije, ki je bila očitno vložena po izteku 30 dnevnega revizijskega roka, revizijsko sodišče ni moglo upoštevati. Kolikor pa bi - le podrejeno - dopolnitev po njeni vsebini bilo mogoče šteti za revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje o popravi naziva tožeče stranke, bi jo zadevale posledice nedovoljenosti iz 400. člena ZPP. V tem slučaju bi obveljalo, da sklep o popravi naziva stranke namreč ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal. Po povedanem je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).